Jedro

Fizična oseba, ki ima lastnost odgovorne osebe, lahko tudi samostojno odgovarja za prekršek, če ga stori pri opravljanju poslov, za katere je odgovorna pri pravni osebi, in če je njena odgovornost predpisana v zakonu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku postopek o prekršku zoper obdolženo pravno osebo T. d. o. o., ustavil, odgovorno osebo pravne osebe J. M. pa je spoznal za odgovorno za prekršek po 4. točki prvega odstavka 109. a člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) v zvezi s petim odstavkom 109. a člena ZJN-2. Prekrškovni organ je storilki za navedeni prekršek izrekel globo 500,00 EUR ter ji naložil plačilo sodne takse, stroški postopka o prekršku zoper obdolženo pravno osebo pa bremenijo proračun. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 15. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s 3. točko 156. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper odgovorno osebo J. M. ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo obdolženi pravni osebi in storilki, ki se o njej nista izjavili.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec ob citiranju 15. člena ZP-1 navaja, da zastopniki in pooblaščenci kot odgovorne osebe odgovarjajo za prekršek takrat, ko opravljajo posle v okviru svojih pooblastil. Odgovorna oseba odgovarja za prekršek le, če je ta izvršen v okviru njenih dejanskih možnosti odločanja in ravnanja, nasprotno pa brez formalnega pooblastila ni odgovornosti odgovorne osebe. Opravljanje poslov ni enako opravljanju dela, kar izhaja iz drugega odstavka 13. člena ZP-1. Odgovorne osebe so tiste osebe, ki so pooblaščene za nadzor nad izvajanjem poslovanja. Ob taki opredelitvi odgovorne osebe je po stališču vrhovnega državnega tožilca treba ugotoviti, da odgovorne osebe ni mogoče obravnavati za prekršek, ne da bi bila hkrati za ta prekršek obravnavana tudi pravna oseba. Odgovorna oseba je del pravne osebe, je njena poosebitev v pravnem in poslovnem prometu. Po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca je postopek o prekršku zoper odgovorno osebo mogoč le takrat, kadar je postopek hkrati uveden tudi zoper pravno osebo. To izhaja tudi iz materialnih predpisov, saj nobeden ne določa le odgovornosti odgovorne osebe za prekršek, temveč je odgovornost odgovorne osebe predvidena le pri prekrških, za katere je hkrati predvidena tudi odgovornost pravne osebe. Zato bi moral prekrškovni organ v obravnavani zadevi postopek o prekršku ustaviti tudi zoper odgovorno osebo, saj so podane okoliščine iz 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZP-1, ki izključujejo vodenje postopka o prekršku.

5. Takim navedbam vrhovnega državnega tožilca ni mogoče pritrditi. V slovenskem kazenskem pravu in pravu o prekrških odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja oziroma prekrške temelji na konceptu akcesorne odgovornosti. Pravne osebe tako ne odgovarjajo za lastno ravnanje, temveč za ravnanje drugega, zato se njihova odgovornost pridruži odgovornosti fizične osebe. Storilec je tako lahko le fizična oseba, pri čemer ni nujno, da ima ta fizična oseba tudi lastnost odgovorne osebe, za odgovornost pravne osebe pa je odločilno, da so za to izpolnjeni pogoji iz 14. člena ZP-1 (ki je veljal v času storitve prekrška) in da predpis o prekršku tudi posebej določa odgovornost pravne osebe (drugi odstavek 13. člena ZP-1, veljavnega v času storitve prekrška). Le Republika Slovenija in samoupravne lokalne skupnosti kot pravne osebe ne odgovarjajo za kazniva dejanja oziroma prekrške (prvi odstavek 2. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja oziroma prvi odstavek 13. člena ZP-1). Z zakonom pa je lahko predpisano, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti (prvi odstavek 13. člena ZP-1, ki je veljal v času storitve prekrška).

6. Že iz citiranih določb ZP-1, veljavnega v času storitve prekrška, je razvidno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzeto stališče vrhovnega državnega tožilca nima opore v zakonu. Za prekršek torej vedno odgovarja fizična oseba, pravna oseba pa lahko odgovarja za prekršek le, če ga fizična oseba stori v imenu, na račun ali v korist pravne osebe in če je podan vsaj eden od materialnih pogojev za odgovornost pravne osebe iz 1. do 4. točke 6. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Pravne osebe ne morejo samostojno odgovarjati za prekrške, ampak le akcesorno (ob pogojih iz 14. člena ZP-1), torej za prekrške, ki jih storijo druge osebe. Fizična oseba, ki ima lastnost odgovorne osebe, lahko tudi samostojno odgovarja za prekršek, če ga stori pri opravljanju poslov, za katere je odgovorna pri pravni osebi (oziroma samostojnem podjetniku posamezniku), pri državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti (prvi odstavek 15. člena ZP-1), in če je njena odgovornost predpisana v zakonu. Če odgovorna oseba stori prekršek pri opravljanju poslov v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti, pa pride do situacije, ko odgovorna oseba samostojno odgovarja za prekršek, ne da bi zanj odgovarjala tudi pravna oseba, torej država ali samoupravna lokalna skupnost. Opore za vložnikovo stališče pa ni najti niti v relevantnih procesnih dejstvih in materialnem predpisu o prekršku. V določbi 109. a člena ZJN-2 je predvidena odgovornost za prekršek tako pravne osebe (za obravnavani primer je relevantna določba prvega odstavka 109. a člena ZJN-2) kot odgovorne osebe (peti odstavek 109. a člena ZJN-2). Prekrškovni organ je v obravnavanem primeru postopek o prekršku uvedel in vodil zoper pravno osebo kot in tudi zoper odgovorno osebo, torej sta bili zaradi prekrška obravnavani pravna oseba in odgovorna oseba.

7. Vrhovni državni tožilec v zahtevi še navaja, da je odločitev prekrškovnega organa o odgovornosti odgovorne osebe v nasprotju z odločitvijo glede odgovornosti (oziroma ustavitve postopka o prekršku) pravne osebe, vendar meni, da bi s takimi navedbami izpodbijal dejansko stanje. Zato v tem delu odločitve prekrškovnega organa ne izpodbija. Ob taki navedbi vrhovnega državnega tožilca Vrhovno sodišče teh vložnikovih navedb ni presojalo.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve iz 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZP-1. Zato je na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.