Jedro

Krog subjektov, ki v določenem primeru predstavljajo nujne sospornike, ne more biti odvisen od volje strank, saj nujno sosporništvo ni fakultativna ustanova, ampak procesna nujnost. V konkretnem primeru med udeleženci nepravdnega postopka za delitve skupne nepremičnine obstoji spor o velikosti njihovih deležev – nedeljivost skupne lastnine ne dopušča reševanja takšnega spora brez sodelovanja vseh udeležencev tega materialnopravnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki in M. K. so udeleženci nepravdnega postopka za delitev skupnega premoženja - parc. št. 235 k. o. ... Ker je med njimi sporno, kako je to zemljišče v svoji oporoki razdelila zapustnica M. S., jih je sodišče napotilo na pravdo. Tožnika zahtevata ugotovitev, da poteka meja na parc. št. 235 k. o. ... (glede na vsebino oporoke zapustnice M. S.) med točkama C in D ter vključuje tudi trikotnik, kar je na mapni kopiji GU ..., ki je sestavni del izreka, označeno z modro barvo. Toženka pa z nasprotno tožbo uveljavlja ugotovitev, da ta meja poteka med točkama A in B. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper del te sodbe, v katerem je zavrnjen zahtevek po tožbi, in zoper odločitev o stroških postopka sta tožnika vložila revizijo, v kateri uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku po tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da revizijsko sodišče sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnika opozarjata, da v konkretnem sporu ne gre niti za upravljanje niti za razpolaganje s pravicami, temveč izključno za ugotovitev spornega dejstva, od katerega je odvisna odločitev sodišča v nepravdnem postopku - šele to sodišče bo odločalo o pravici skupnih lastnikov. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vprašanje tožnikov, zakaj je prvostopenjsko sodišče ob stališču, da v pravdi ne nastopajo pravilne stranke, zadevo sploh obravnavalo in izvedlo celoten dokazni postopek; tožbo bi moralo zavreči in ne zavrniti. Poleg tega je bilo sodišče po 273. členu v zvezi z 81. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dolžno tožnika pozvati, naj tožbo popravita. V skladu z načelom odprtega sojenja bi ju moralo opozoriti na pomanjkanje stvarne legitimacije. Revidenta nadalje izpostavljata v obravnavani zadevi že izdan razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 244/2005 z dne 13. 4. 2005, iz katerega izhaja, da se zadeva vrača sodišču prve stopnje, da o njej meritorno odloči. Prav tako pritožbeno sodišče ni navedlo, na katero določbo ZPP se je oprlo pri ugotovitvi nujnega sosporništva in zavrnitvi tožbenega zahtevka; o tem 196. člen ZPP ne govori. Tožnikoma ni jasno, zakaj bi morala tožiti tudi M. K., ki se s potekom meje, kakršnega zatrjujeta, strinja. To izhaja iz njenih izpovedb v zadevah P 80/2005 in N 38/90. Tožnika menita, da nimata pravnega interesa za tožbo zoper M. K., saj so njihova stališča identična, v pravdi pa se rešujejo le sporna vprašanja. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z določbo 10. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Svoje trditve o poteku meje sta v konkretnem primeru v pravdi želela dokazati le dva od udeležencev, zaradi česar bo nepravdno sodišče o tem odločilo ne glede na zahtevke preostalih. Na koncu revidenta poudarjata, da so (bile) po njunem mnenju vse njune pritožbene navedbe odločilnega pomena; ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vsa njuna vprašanja in očitke, je bila kršena njuna pravica do nepristranskega sojenja.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka, ni dovoljena.

6. Revidenta (izrecno) izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka. Odločba o stroških v sodbi se po določbi petega odstavka 128. člena ZPP šteje za sklep, revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (primerjaj 384. člen ZPP). Ker sklep o stroških postopka ni končne narave, revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena(1) in jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

7. V preostalem (dovoljenem) delu revizija ni utemeljena.

8. Mero zadostnega obsega obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča zarisuje prvi odstavek 360. člena ZPP. Iz te določbe izhaja, da je dolžnost sodišča druge stopnje opredeliti se le do tistih pritožbenih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. Presoja o tem, katere navedbe in trditve strank so za odločitev v konkretnem sporu relevantne, je prepuščena sodišču; sodišče se je dolžno opredeliti (zgolj) do tistih (zatrjevanih) dejstev, ki so po pravni presoji tega sodišča pravno relevantna. Pri tem pa ne gre za bistveno kršitev določb postopka, če to (materialno) pravno stališče sodišča ni pravilno.

9. Določba 273. člena ZPP, na katero opozarjata revidenta, ureja postopek, če je tožba formalno pomanjkljiva, to je takrat, ko je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (nepopolna tožba)(2). Uporaba te določbe pride torej v poštev v primeru formalnih pomanjkljivosti tožbe - ki so stvar procesnega prava -, ne pa njenih vsebinskih pomanjkljivosti (nesklepčnost); te so stvar materialnega prava. Posebej je treba poudariti, da pri vprašanju, ali je tožena prava stranka, ne gre za preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo, temveč za vprašanje (obstoja) stvarne legitimacije(3); to pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, torej utemeljenosti tožbenega zahtevka. V primeru, ko je tožena napačna stranka, je zato treba tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen in ne tožbe zavreči kot nedopustne. Dodati velja, da je takšna odločitev meritorna (vsebinska) in ne procesna, kot povsem zgrešeno nakazujeta revidenta.

10. Kdaj so si subjekti na pasivni (ali aktivni) strani v razmerju enotnih sospornikov (196. člen ZPP), ne določajo procesni predpisi (ZPP), ampak pravila materialnega prava, na katera procesni predpis napotuje. Sosporniki se namreč štejejo za enotno pravdno stranko, "če je mogoče po zakonu ali naravi pravnega razmerja", to je po pravilih materialnega prava, spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. V prvem primeru sam zakon(4) določa, kdaj gre za enotno sosporništvo, v drugem primeru pa nedeljivost pravnega razmerja izhaja izključno iz njegove pravne narave. Posebna vrsta enotnega sosoporništva je nujno sosporništvo. Sosporniki so v tem primeru po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami. Po stališču pravne teorije(5) in (novejše) sodne prakse(6) morajo v postopku na pasivni strani sodelovati vsi nujni sosporniki, tudi tisti, ki tožnikov zahtevek priznavajo(7). Krog subjektov, ki v določenem primeru predstavljajo nujne sospornike, ne more biti odvisen od volje strank(8), saj nujno sosporništvo ni fakultativna ustanova, ampak procesna nujnost. Le tako je namreč moč doseči namen nujnega sosporništva, to je preko enotnosti postopanja zagotoviti za vse udeležence materialnopravnega razmerja enotno rešitev spora. Če tožnik toži le nekatere od nujnih sospornikov, ne pa vseh, toži napačno stranko. Stvarna legitimacija namreč pripada le vsem skupaj; ta je del tožbenega temelja, zato je treba zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrniti. V takšnem primeru torej ne pride v poštev nikakršna poprava tožbe (in sodišče ni dolžno postopati po 273. oziroma 81., 87. in 108. členu ZPP); izpolnjene so namreč vse procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje.

11. Revizijsko sodišče - ne da bi se spuščalo v presojo dopustnosti vsebine konkretne (ugotovitvene) tožbe - v celoti pritrjuje razlogom sodišč nižjih stopenj. Nujno sosporništvo je podano tudi v sporih o nedeljivih stvarnih pravicah. Tožnika, toženka in M. K. so skupni lastniki zemljišča parc. št. 235 k. o. ... Iz 72. člena sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika (SPZ) izhaja, da ima več oseb na nerazdeljeni stvari skupno lastnino, če lahko samo skupaj izvršujejo lastniška upravičenja, ker njihovi deleži niso vnaprej določeni(9). Povezanost skupnih lastnikov je torej posebej tesna; skupno stvar lahko skupni lastniki uporabljajo in z njo razpolagajo samo skupaj ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi z njo; prav tako vsi skupaj izvršujejo upravljanje skupne stvari. Opozoriti je treba, da v primeru, če med skupnimi lastniki ni sporazuma o delitvi skupnega premoženja, v nepravdnem postopku za delitev tega sodišče odloča o tem, kako naj se skupna stvar razdeli, ne odloča pa o sporu med udeleženci o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih (idealnih) deležev. O teh predhodnih dveh fazah delitve se odloča v pravdnem postopku (primerjaj drugi in tretji odstavek 118. člena ZNP); (šele) tretja faza - delitvena realizacija je torej predmet nepravdnega postopka. V obravnavanem primeru je med udeleženci nepravdnega postopka za delitev skupne nepremičnine (parc. št. 235 k. o. ...) sporno, kako je to v svoji oporoki razdelila zapustnica M. S.; med njimi torej obstoji spor o velikosti njihovih deležev. Bistveno je, da nedeljivost skupne lastnine ne dopušča reševanja takšnega spora brez sodelovanja vseh udeležencev tega materialnopravnega razmerja. Učinki v tem sporu izdane odločbe se neposredno nanašajo na vse udeležence postopka za razdelitev skupne lastnine; po svoji naravi ureja razmerje med vsemi skupnimi lastniki.

12. Okoliščina, da tožnika s svojo tožbo nista zajela ene od skupnih lastnic spornega zemljišča (M. K.), narekuje odločitev, kakršno sta sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998. Op. št. (2): Vsebino tožbe določa 180. člen ZPP; glej tudi 105. in 105.a člen ZPP.

Op. št. (3): Stvarna (materialna) legitimacija (legitimatio ad causam) je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice (aktivna legitimacija) oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti (pasivna legitimacija).

Op. št. (4): Predpis sicer navadno ne vsebuje izrecne določbe o enotnem sosporništvu, do takšnega sklepa nas pripelje pravilna razlaga pravne norme.

Op. št. (5): Primerjaj L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 257. Op. št. (6): Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 564/2004 z dne 18. 1. 2007. Op. št. (7): Le vsi nujni sosporniki skupaj lahko pripoznajo tožbeni zahtevek in je pripoznava samo nekaterih od njih neučinkovita. Enako neučinkovito je zato tudi priznanje nekaterih pred pravdo. Pripomniti velja, da se lahko morebitna priznanja pred pravdo vsak čas prekličejo - v tem trenutku bi postala integracija stranke nepopolna.

Op. št. (8): Za prostovoljno enotno sosporništvo gre samo v izjemnih primerih razširjenega subjektivnega učinkovanja pravnomočnosti in v primerih, ko je treba dati prednost pravici do sodnega varstva.

Op. št. (9): Primerjaj tudi določbo drugega odstavka 18. člena prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).