Jedro

Nova vrednost stanovanj, ki so bila predmet menjalne pogodbe, ki je bila ugotovljena po pravnomočno končanem postopku odmere davka, ni novo dejstvo po 1. točki 249. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke, s katero je ta zavrnila njun predlog za ponovno odmero davka na promet nepremičnin po menjalni pogodbi z dne 28.1.1991. V utemeljitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da je odločba o odmeri davka bila izdana 29.1.1991. Tožnika se zoper odločbo nista pritožila. Dne 27.11.1992 sta tožnika vložila zahtevo za ponovno odmero davka z utemeljitvijo, da se je vrednost nepremičnine od priprave pogodbe v letu 1990 do njene uresničitve v letu 1991 spremenila za okrog 20 %. Dejstvo v zvezi s spremembo vrednosti bi tožnika lahko uporabila že v postopku za odmero davka na promet nepremičnin.

V tožbi sta tožnika predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Z aneksom z dne 25.11.1992 se je bistveno spremenila vrednost nepremičnin določenih v menjalni pogodbi in sta stranki z njim ugotovili dejansko vrednost. Spremenile so se torej bistvene sestavine menjalne pogodbe, to je vrednost zamenjanih nepremičnin. Z obnovo postopka bi se višina davka spremenila. Menjalna pogodba je bila sklenjena 28.1.1991 in je bil postopek za odmero davka končan 29.1.1991. Ni se mogoče strinjati, da so bila dejstva v zvezi z vrednostjo nepremičnin znana že ob izdaji odločbe o odmeri davka. Višina davka je bila napačno odmerjena, dejstva so bila nepopolno ugotovljena.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala, da sodišče tožbo zavrne, poslala pa je tudi upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bila menjalna pogodba sklenjena 28.1.1991, naslednji dan pa je bil odmerjen prometni davek, ki sta ga tožnika tudi plačala. Ni sporno, to dejstvo tožnika izrecno priznavata v tožbi, da je bil postopek za odmero davka končan 29.1.1991. Dne 15.10.1990 je sodni cenilec stanovanje na ... ocenil na 431.717,70, na ... pa na 422.969,00 takratnih dinarjev. Ta ocena je bila podlaga za ugotovitev vrednosti v menjalni pogodbi z dne 28.1.1991. Dne 25.11.1992 sta stranki sklenili aneks k menjalni pogodbi z dne 28.1.1991, v katerem sta vrednost stanovanja na ... na podlagi mnenja cenilca z dne 19.11.1992 ocenili na 519.238,00 din, stanovanja na ... pa na 508.716,20 din. V vlogi z dne 27.11.1992 sta tožnika navedla kot bistveni razlog za obnovo postopka spremembo vrednosti zamenjanih nepremičnin.

Obnovo postopka ureja XV. poglavje zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS,št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se po 1. točki 249. člena ZUP obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ta določba pomeni, da je obnovitveni razlog novih dejstev podan, če je stranka navajala takšna dejstva, vendar so to le tista dejstva, ki so bila sestavni del prejšnjega pravnomočno končanega upravnega postopka. Dejstva so torej morala obstajati že v času vodenja prejšnjega postopka, vendar se zanje ni vedelo. Dejstva, ki so nastala po pravnomočno končanem prejšnjem upravnem postopku, torej niso nova dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče uspešno uveljavljati obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP. Cena zamenjanih nepremičnin, ki je bila ugotovljena po pravnomočno končanem postopku za odmero davka na promet nepremičnin ni novo dejstvo v smislu navedene določbe ZUP. Prvostopni upravni organ bi moral sicer po 2. odstavku 256. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom tega člena predlog tožnikov zavreči, ker okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Čeprav tožena stranka na podlagi 1. odstavka 242. člena ZUP te napake ni odpravila, sodišče v tem ne vidi bistvene napake, zaradi katere bi moralo tožbi ugoditi. Zavrnitev predloga za obnovo postopka, ima namreč za tožnika enake pravne posledice, kot če bi bil njun predlog zavržen.

Sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona), moralo tožbo zavrniti.