Jedro

Pri storitvi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti mora biti že v izreku opredeljena morebitna bistveno zmanjšana prištevnost ob njegovi storitvi. Navedba le v obrazložitvi, da je bil obtoženec takrat prišteven, čeprav je bila njegova sposobnost razumevanja ali oblasti nad ravnanjem bistveno zmanjšana namreč pomeni, da so razlogi izpodbijane sodbe popolnoma nejasni, sami s seboj v nasprotju. Zlasti pa so v takšnem svojstvu v odnosu do izreka sodbe.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi zagovornice obtoženega S. J. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi S. J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odstavku 325. člena KZ, za kar mu je bila izrečena kazen treh let zapora. Po določilih 39. člena KZ je bila obtoženemu nadalje izrečena še stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila za deset mesecev. Oškodovanka J. G. je bila, po določilih II. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Nadalje je bilo odločeno, da se obtoženi, po določilih IV. odstavka 95. člena ZKP oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena istega zakona, dolžan pa je plačati sodno takso, katere višina bo določena naknadno (I. odstavek 95. člena ZKP), medtem, ko nagrada in potrebni izdatki zagovornice obtoženega obremenjujejo proračun (čl. 97 ZKP).

Proti tej sodbi se je pritožila zagovornica obtoženega S. J. iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napada pa tudi odločbo sodišča prve stopnje o obtožencu izrečeni kazenski sankciji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, bodisi tako, da se obtoženec oprosti obtožbe, bodisi tako, da se mu izreče milejša vrsta kazenske sankcije ali vsaj milejša kazen zapora.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva R. S. – Zunanjega oddelka v C. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se tej delno ugodi in izpodbijana sodba spremeni v odločbi o kazni tako, da se izrečena kazen zniža na dve leti in šest mesecev zapora, v ostalem delu pa pritožba zavrne kot neutemeljena. Na obtožencu in njegovi zagovornici posredovano mnenje odgovor ni bil podan.

Ob odločanju o pritožbi zagovornice obtoženega je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, katerega je v zvezi z vloženo pritožbo dolžno opraviti po določilih člena 383 ZKP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob razsoji zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Ne glede na to, da te kršitve pritožnica v pritožbi ne uveljavlja, navedena ugotovitev narekuje, upoštevaje določila I. odstavka 329. člena ZKP, razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Po določilih I. odstavka 15. člena v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja veljavnega KZ je bil storilec kazensko odgovoren takrat, če je bil prišteven in kriv. Krivda storilca kaznivega dejanja je v sedaj veljavnih določilih Kazenskega zakonika-1 (KZ-1) sicer urejena drugače (čl. 24 KZ-1), pa vendarle tudi ta določajo, da kdor ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven, ni kriv (I. odstavek 29. člena KZ-1). Pri obeh zakonih pa je pomembna tudi nadaljnja ugotovitev o morebitni bistveno zmanjšani prištevnosti storilca, saj ga je v primeru, če je spoznan za krivega, dovoljeno kaznovati mileje. Vprašanje prištevnosti oziroma bistveno zmanjšane prištevnosti je torej pri presoji, tudi obtožencu očitanega kaznivega dejanja pomembno, lahko tudi odločilno pri odločitvi ali ga je sploh mogoče kaznovati in če ga je, kakšen je vpliv ugotovitev v tem delu na izrečeno kazen.

Iz izreka izpodbijane sodbe, povzetega po sicer spremenjeni obtožbi izhaja, da je bil obtoženi S. J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odstavku 325. člena KZ. Ne iz opisa in tudi ne iz pravne opredelitve kaznivega dejanja ne izhaja očitek, da je to kaznivo dejanje obtoženec storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. V primeru, če bi bilo to res, bi navedeno v izreku moralo biti zapisano, saj le izrek, ne pa tudi obrazložitev izpodbijane sodbe, postane pravnomočen. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi navedene sodbe, kljub prvotni navedbi (zadnji odstavek na strani sedem), da je bil obtoženec v času prometne nesreče prišteven, v nadaljevanju (stran … te sodbe) zapisalo, da je bil obtoženec ob storitvi objektivnih znakov kaznivega dejanja prišteven, čeprav je bila njegova sposobnost razumevanja ali oblasti nad ravnanjem bistveno zmanjšana, kar je ponovljeno v četrtem odstavku na strani devet sodbe. V takšni situaciji, ko ni moč razbrati ali sodišče obtoženca šteje za prištevnega ali bistveno zmanjšano prištevnega, in če ga šteje za bistveno zmanjšano prištevnega na kaj opira to svojo odločitev, saj ta presega znanje sodišča o tem vprašanju, je moč zanesljivo trditi, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu popolnoma nejasni, pa tudi v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju. Ti razlogi pa so, če sodišče prve stopnje šteje, da je obtoženec storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti tudi v izrazitem nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, saj ta, kot rečeno, ne vsebuje ničesar, kar bi takšno njegovo stanje potrjevalo, pa bi, zaradi že povedanega, moralo.

Zaradi povedanega je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo to moralo odpraviti sedaj ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in o zadevi ponovno odločiti. Sodišče druge stopnje se pri tem ni moglo spuščati v utemeljenost ali neutemeljenost navedb v pritožbi zagovornice obtoženega, saj je odločitev o teh v pretežni meri odvisna prav od nedvoumne in pravilne odločitve o prištevnosti obtoženega v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja.