Jedro

Če pride do premika premoženja na podlagi pogodbe, ni neupravičene pridobitve in podlage za uporabo 190. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točke II. do VIII. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka izpodbijane odločbe ugotovilo, da se je obravnavani pravdni postopek nadaljeval 7. 12. 2013. V točki II izreka je naložilo toženima strankama, da sta v roku 90 dni dolžni izprazniti mansardne prostore stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. ... k. o. ..., na naslovu R., ter jih proste oseb in stvari izročiti tožniku. V točki III jima je naročilo plačilo uporabnine za obdobje od 1. 3. 2006 do 31. 3. 2015 v znesku 25.884,36 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.380,20 EUR (za čas od marca 2006 do vložitve tožbe – februar 2011) od 1. 3. 2011 naprej do plačila, od 11.504,16 EUR za čas od marca 2011 do marca 2015, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, navedenih v točki III. - po 239,67EUR – od vsakega prvega dne v mesecu (od 1. 4. 2011 do 1. 3. 2015). V presežku, kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka).

2. Nasprotnemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo. Nasprotnemu tožencu je naložilo plačilo zneska 6.682,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2014 naprej (točka V izreka). V presežku je tudi nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo (točka VI. izreka).

3. Odločilo je še o pravdnih stroških. Tožniku jih morata povrniti toženi stranki: in sicer za postopek po tožbi v višini 937,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude tako, da se plačilo zaradi odobrene brezplačne pravne pomoči izvede v korist proračuna RS (točka VII.), za postopek po nasprotni tožbi v višini 1.022,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa neposredno tožniku (točka VIII.).

4. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v točkah II. do VIII. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in ugoditvijo nasprotnemu tožbenemu zahtevku ter s povračilom pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno se zavzema za razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Opozarja, da mora sodišče odločati v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek drugega člena ZPP). Očita mu kršitev tega pravila pri odločitvi o izpraznitvi mansardnih prostorov (točka I. izreka) in pri uporabnini (točka II. izreka). Tožeča stranka je zahtevala izselitev in izročitev nepremičnine, ne pa izpraznitve prostorov. Pojasnjuje pomen besed „izseliti“ in „izprazniti“ po SSKJ in trdi, da gre za različen pomen. Po izselitvi tožencev je bila tožba nesklepčna. Tožeča stranka tožbe ni popravila. Sodišče je samo nedopustno poseglo v tožbeni zahtevek. Izrek je nedoločljiv glede obveznosti tožene stranke (predmet, vrsta, obseg – ni navedeno, kaj morata toženca še odpeljati). Tožbeni zahtevek o uporabnini je bil nerazumljiv, nedoločen in neizvršljiv, zlasti glede zakonskih zamudnih obresti. Za obdobje po izselitvi tožeča stranka ni zahtevala uporabnine. Sodišče je nedopustno samo spremenilo tožbeni zahtevek in mimo njega določilo uporabnino tudi za čas po izselitvi. Sodba je neutemeljena zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava glede izselitve oziroma izpraznitve (posesti tožene stranke ni bilo od decembra 2013, ko sta se toženca preselila v L.; tožbeni zahtevek je neizvšljiv in od tedaj naprej neutemeljen; dejansko stanje po glavni obravnavi se je spremenilo: tožeča stranka je hišo že prodala, toženi stranki sta iz nje odnesli stvari, ki sta jih še šteli za svoje; toženca naj se o tem ponovno zaslišita), glede temelja uporabnine (od izselitve tožencev v decembru 2013 naprej ni bilo zahtevka; višina je previsoka – dosojena bi bila lahko le v višini denarnega nadomestila za hrambo; v obdobju od 2005 do 2010 ni podlage za uporabnino, ker sta imela toženca molčeče privoljenje tožnika za bivanje v hiši; za obdobje od oktobra 2010 do decembra 2013 pa zato, ker je bila do tedaj sporna lastninska pravica nepremičnine) in glede višine uporabnine, ki je previsoka glede na lokacijo nepremičnine. Napačno je odločeno o nasprotnem tožbenem zahtevku. Podlago zanj predstavlja zaveza tožeči stranki v izjavi z dne 27. 10. 2008, ali vsaj 48. člen SPZ(2) v zvezi s 190. členom OZ.(3) Glede vlaganj, ki jih sodišče priznava, je pri višini nekritično sledilo izvedenskemu mnenju in v njem upoštevani amortizaciji. Toženca sta zahtevala povrnitev vrednosti vlaganj in ne vrednosti zmanjšanega premoženja (obogatitve). Upoštevati bi bilo treba polno ceno – ceno novih izdelkov.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožeča stranka z vrnitvenim zahtevkom od toženih strank zahteva vrnitev tožnikove stvari – stanovanjske hiše (92. člen SPZ(4)). Z denarnim zahtevkom zahteva plačilo uporabnine za obravnavano nepremičnino. Trdila in dokazovala je, da sta jo toženca v vtoževanem obdobju (pet let pred vložitvijo tožbe in do vrnitve nepremičnine) uporabljala v svojo korist brez pravnega naslova – tožnikovega dovoljenja oziroma soglasja (190 in 198. člen OZ).(5) Toženi stranki sta se branili z ugovorom, da tožnik ni (bil) lastnik obravnavane nepremičnine in da sta imeli za bivanje v njej ustrezno dovoljenje. Z nasprotno tožbo sta zahtevali povračilo vseh vlaganj, ki sta jih izvedli v tožnikovo stanovanjsko hišo. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, je vsem zahtevkom delno ugodilo, v presežku pa jih je zavrnilo.

8. Pritožba uveljavlja procesno kršitev prvega odstavka 2. člena ZPP, češ da je sodišče odločilo mimo in preko vrnitvenega in obogatitvenega tožbenega zahtevka. Smiselno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da je bila po izselitvi tožene stranke iz obravnavane nepremičnine tožba nesklepčna, tožbena zahtevka in posledično izrek sodbe pa nedoločljiva in neizvršljiva (glede obveznosti tožene stranke v zvezi s predmetom izpraznitve ter zneskov uporabnine in obresti).

9. Sodba z navedenima kršitvama ni obremenjena. Drži, da mora v pravdnem postopku sodišče odločati v mejah postavljenih zahtevkov. Tožniku ne sme prisoditi kaj več (plus) ali kaj drugega (LIUD), kot je zahteval. Lahko pa mu prisodi manj (minus) tako, da delno ugodi zahtevku. Vrnitveni zahtevek je usmerjen na vrnitev stvari v lastnikovo posest. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 24. člena SPZ). Izvaja se lahko na različne načine: z osebno uporabo nepremičnine in tudi s posedovanjem stvari v njej. S tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zajela vse naštete pojavne oblike izvajanja posesti: določno je zahtevala izselitev tožencev ter izročitev nepremičnine prosto oseb in stvari. Po izselitvi tožene stranke je navajala, da ji toženca nepremičnine nista predala niti je izpraznila. Vztrajala je pri postavljenem zahtevku za izpraznitev nepremičnine in plačilo uporabnine (primerjaj točko VI. pripravljalne vloge z dne 28. 5. 2014, na red. št. 36 spisa). Pritožbeni očitki o nesklepčni tožbi in nepostavljenih zahtevkih za izpraznitev nepremičnine in za plačilo uporabnine za čas po izselitvi (od decembra 2013 naprej) so torej protispisni. Očitki o odločanju mimo postavljenega zahtevka pa neutemeljeni. Ugodeno je delu zahtevka (eni od vtoževanih pojavnih oblik izvajanja posesti – zahtevku za izpraznitev in izročitev obravnavanih prostorov tožniku), v preostalem delu (za drugo pojavno obliko izvajanja posesti – izselitev tožencev) je tožbeni zahtevek zavrnjen. Prisojeno ni nič več ali drugače, kot je bilo vtoževano, pač pa manj. Zmotno je pritožbeno naziranje, da postavljeni tožbeni zahtevek pojmovno in vsebinsko ne ustreza besedi: „izprazniti“, kot jo razlaga SSKJ (… „da v čem ni več določene stvari, vsebine“).

10. Sprejeta odločitev o vrnitvenem zahtevku je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Za pritožbo ni (več) sporna ugotovitev sodišča, da je bil tožnik lastnik obravnavane stanovanjske hiše. Lastnik lahko od vsakega zahteva vrnitev stvari v njegovo posest (prvi odstavek 92. člena SPZ). Pridobi se praviloma z dejansko predajo – izročitvijo – stvari. Na podlagi zaslišanja prve toženke je sodišče ugotovilo, da toženca tožnika nista obvestila o selitvi in da sta ob zaključku glavne obravnave v stanovanju še imela določeno in katero pohištvo (jasne ugotovitve in razlogi v točki 13 sodbe). Navedene dejanske ugotovitve potrjuje tudi pritožba. Torej je pravno pravilna presoja, da vse do konca glavne obravnave toženca nista vrnila obravnavane nepremičnine tožniku, ker mu je nista izročila v posest. Tožbenemu zahtevku je ugodeno ob pravilni uporabi prvega odstavka 92. člena SPZ. Pritožbeno naziranje o opuščeni posesti oziroma o izgubi posesti je zmotna. Tudi če posestnik nima vsakodnevnega fizičnega stika s stvarjo, a je še vedno v položaju, da takšno posest lahko izvaja, ostaja posestnik. V takih okoliščinah posesti ne izgubi zgolj zaradi neizvajanja. Pritožbene graje o nepravilnosti in nedoločnosti tožbenega zahtevka in izreka sodbe v točki II pa so same s seboj v nasprotju. Če sta pritožnika po obravnavi iz hiše res že odstranila tisto, kar sta štela za svoje, kot navajata v pritožbi, to dokazuje, da je bil tožbeni zahtevek in posledično izpodbijani izrek sodbe, dovolj določen, da sta ga toženca lahko izpolnila. Spora o tem, katere stvari sta imela v stanovanju po odselitvi, niti ni bilo. Ugotovitve, za katero pohištvo gre, je namreč sodišče sprejelo na podlagi skladnih izpovedb tožnika in prvotožene stranke, kar pomeni, da je bil predmet izpolnitve dovolj individualiziran in jasno določen, in so očitki o neizvršljivosti izreka odveč.

11. Tudi odločitev o uporabnini je pravilna in ni obremenjena z očitano procesno kršitvijo prvega odstavka 2. člena ZPP. Sodišče je v točki III izreka pravilno sledilo modificiranemu tožbenemu zahtevku na list. št. 75 (do izpraznitve nepremičnine) in ne tožbenemu zapisu (do izselitve), na kar se neutemeljeno opira pritožba. Pravilno je pritožbeno stališče, da je treba tožbeni zahtevek za uporabnino obravnavati v okviru celotnega tožbenega zahtevka. Navezuje se na vrnitveni zahtevek. Slednji do konca glavne obravnave ni bil izpolnjen. Ob pravilni uporabi prvega odstavka 311. člena ZPP je v okviru postavljenega in modificiranega tožbenega zahtevka pravilno ugodeno tudi tožbenemu zahtevku za uporabnino, in sicer za ugotovljene zneske, ki so zapadli do konca glavne obravnave.

12. Na pritožbene očitke o določnosti in jasnosti obrestnega zahtevka, je treba odgovoriti, da so bile obresti zahtevane od vseh vtoževanih glavnic (od do tožbe zapadlih in od nadaljnjih mesečno zapadlih zneskov) od 1. 3. 2011 naprej. Tudi v obrestnem delu je sodišče zahtevku le delno ugodeno: za glavnice, zapadle v obdobju od vložitve tožbe do konca glavne obravnave, v ugotovljeni (utemeljeni) višini uporabnine od 1. 3. 2011 naprej, kot je bilo vtoževano, za obresti od posameznih nadalje zapadlih mesečnih zneskov uporabnine pa le od njihove vsakokratne zapadlosti naprej in ne že od 1. 3. 2011, kot je bilo vtoževano. Tako se izkaže, da je tudi v obrestnem delu dosojeno manj, kot je zahtevala tožena stranka. Kršitve prvega odstavka 2. člena ZPP ni.

13. O neupravičeni pridobitvi zaradi uporabe tuje stvari je sodišče pravilno izhajalo iz 190. člen OZ v zvezi z 198. členom istega zakona. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi dejanski oceni in ugotovitvam, da toženca v celotnem vtoževanem obdobju za uporabo tožnikove (tuje) nepremičnine nista imela (več) nobenega pravnega naslova. Ugotovljeni medsebojni dogovor pravdnih strank o bivanju tožencev v tožnikovi hiši in načinu poplačila najemnine z vlaganji tožencev v mansardno stanovanje je bil sklenjen le za določen čas petih let. Pritožnika ne izpodbijata dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da po izteku tega roka v letu 2005 ni prišlo do novega dogovora glede uporabe tožnikove hiše s strani tožencev. Pritožbena ocena, da je v nadaljnjem obdobju pravni naslov za uporabo tožnikove hiše predstavljalo njegovo konkludentno strinjanje z brezplačnim bivanjem tožencev v njegovi hiši, pa je bila v dokaznem postopku ovržena. Že na podlagi zaslišanja prve toženke je namreč sodišče zanesljivo ugotovilo, da je tožnik takoj po izteku dogovorjenega 5-letnega obdobja toženca pozval k izselitvi in ju seznanil, da bosta morala sicer za uporabo hiše nekaj plačevati. Tako izrecno in jasno izražena in ugotovljena tožnikova volja na eni strani in na drugi strani pravilno ugotovljeno zavedanje tožencev, da tožnikovega dovoljenja za brezplačno bivanje v tožnikovi hiši nimata več, o čemer se je sodišče prepričalo z zaslišanjem obeh tožencev in priče T. K. (prepričljivi razlogi na straneh 20 in 21 sodbe), ne potrjujejo pritožbenih navedb o molčečem tožnikovem privoljenju kot podlagi za nadaljnje bivanje tožencev v hiši. Sprejete dokazne ocene pritožnika ne omajeta niti s sklicevanjem na tožnikovo izjavo z dne 27. 10. 2008, ki jo izpostavljata v pritožbi. Ne drži, da bi jo sodišče prezrlo. Skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi jo je ocenilo tako pri ugotavljanju temelja tožbenega zahtevka tožeče stranke (razlogi v točki 11 sodbe), kot pri presoji utemeljenosti nasprotnega tožbenega zahtevka za povračilo vlaganj (dokazna ocena in razlogi v točki 12 sodbe). Po ugotovitvi, da je bila podana v okviru pogajanj med pravdnima strankama za sklenitev pravnega posla o prenosu lastninske pravice na obravnavani nepremičnini na toženi stranki, do sklenitve katerega pa ni prišlo, je pravilna ocena in presoja, da ne more predstavljati relevantnega pravnega temelja ne za tožnikov tožbeni zahtevek ne za nasprotni tožbeni zahtevek tožencev.

14. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi višini prisojene uporabnine. Obogatitev toženih strank zaradi uporabe obravnavane nepremičnine in tožnikovo prikrajšanje je sodišče ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca gradbene stroke. Upošteval je tržne neto najemnine za primerljive nepremičnine v vaškem okolju, kar je prepričljivo utemeljil in pojasnil v pisnem mnenju in ob ustnem zaslišanju. Da bi moral kot kriterij za višino upoštevati le denarno nadomestilo za hrambo pohištva in ne za primerljivo stanovanje, tožena stranka na prvi stopnji ni ugovarjala. Ker tega ne opraviči, na pritožbene novote niti ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa so glede na ugotovitev sodišča o posesti stanovanja tožencev v celotnem vtoževanem obdobju tudi neutemeljene. Na vse ostale v pritožbi ponovljene pripombe k pisnemu izvedeniškemu mnenju (o neustrezni lokaciji primerljivih nepremičnin, o uporabi oglaševanih in ne prodajnih cen, o neprimerljivosti primerjanih stanovanj po kvadraturi in lokaciji), je prepričljivo in s strokovnimi argumenti odgovoril izvedenec ob ustnem zaslišanju. Tudi sodišče se je o njih izreklo v sodbi in jih obrazloženo zavrnilo (stran 25 in 26 sodbe). Očitki o pomanjkljivih razlogih sodbe (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) so torej neutemeljeni. Glede na ugotovljene in upoštevane specifičnosti obravnavane nepremičnine, je dosojena uporabnina primerna in s tem materialnopravno pravilna.

15. Pravilna je tudi odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku. Po splošnem pravilu o neupravičeni pridobitvi je prejemnik dolžan prejeto vrniti, če je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (prvi odstavek 190. člena OZ). Če pride do premika premoženja na podlagi pogodbe, ni neupravičene pridobitve in podlage za uporabo 190. člena OZ. Pravilna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi pri ugotovljenih vlaganjih v mansardni del stanovanjske hiše (točka 12 sodbe) za tak primer. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bosta toženca z izvedenimi vlaganji v mansardni del tožnikove nepremičnine poplačala (uporabnino za) svoje 5-letno bivanje v njej. Po ugotovitvah sodišča je bil tak dogovor tudi realiziran. Zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve v navedeni delu pravilno zavrnjen. Neutemeljeno je sklicevanje na tožnikovo izjavo z dne 27. 10. 2008. Ocena, da je bila podana v fazi pogajanj za sklenitev pogodbe, ki je pravdne stranke kasneje niso sklenile, je pravilna. Temelji na pravilno in popolno ocenjenih dokaznih izpovedbah pravdnih strank. Presoja, da jih zato ne zavezuje, pa je pravilno oprta na prvi odstavek 20. člena OZ.

16. Za vlaganja, ki niso bila dogovorjena z omenjenim dogovorom pravdnih strank, tožena stranka od tožnika lahko zahteva le tisto, za kar je bil slednji kot lastnik obravnavane nepremičnine obogaten (torej toliko, kot je zaradi vlaganj nepremičnina sedaj več vredna). Pri tovrstnih zahtevkih velja obogatitveno načelo. Sama vrednost vloženih sredstev oziroma višina vlaganj, ki jo izpostavljata pritožnika, ni pravno odločilna. Odločitev sodišča temelji na izvedenčevem izračunu, ki je z upoštevanjem amortiziranih vlaganj sledil obogatitvenemu načelu. Pritožbo je bilo treba zato tudi v tem delu zavrniti.

17. Drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov ni. O stroških postopka je odločeno upoštevaje načelo uspeha strank v postopku. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela ovreči pravilne odločitve o glavne stvari, je neutemeljena tudi njuna pritožba zoper točki VII in VIII izreka izpodbijane sodbe.

18. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo ne očitanih ne uradno upoštevnih procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

19. O pritožbenih stroških je odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnika nista upravičena do pritožbenih stroškov, ker sta s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik, Ur. list RS, št. 87/2002, s spremembami.

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami.

Op. št. (4): Stvarnopravni zakonik, Ur. list RS, št. 87/2012, s spremembami.

Op. št. (5): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami.