Jedro

Ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ne more preveriti odločitve sodišča prve stopnje glede priznanih stroškov tožene stranke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da predstavljajo priznani odvetniški stroški 1.096,77 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika tožene stranke in v skladu z določbami odvetniške tarife.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 356,98 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 106894/2015 z dne 16.9.2015 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki 1.338,06 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer pred drugo sodnico. V pritožbi opozarja, da sta pravdni stranki medsebojno sodelovali na podlagi pogodbe št. PID2013-010. V mesecu oktobru 2013 so delavci tožeče stranke opravili veliko število delovnih ur pri toženi stranki. Enako je bilo tudi v mesecu novembru 2013. Vse ure so sproti vodili posamezni delavci. Ti delavci so ta dejstva tudi potrdili kot zaslišane priče. Vse postopke v zvezi z opravljanjem del delavcev tožeče stranke pri toženi stranki je vodil H.A., kar je potrdila tudi priča D.K.. Ta priča je tudi izpovedala, da je naročanje potekalo sproti in da je bil on tisti, ki je H.A. sproti kontaktiral, koliko delavcev bodo potrebovali in kdaj. Neposredno pa so se usklajevali tudi delovodje prek telefonov. D.K. od septembra 2013 ni bil zaposlen več pri toženi stranki. Vendar je sodelovanje med pravdnima strankama potekalo na enak neformalen način tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je v tem delu podalo ugotovitev, ki je protispisna in v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prav tako je napačno ugotovljeno dejansko stanje. V tej zvezi bi moralo sodišče upoštevati tudi izpovedbo priče H.A., da je na podlagi evidence delovnih ur delavcev pripravil račun in ga poslal toženi stranki, pred tem pa se je uskladil glede delovnih ur z D.K., kasneje pa z D.R.. Za oktober in november 2013 mu je D.R. naročil delo tako, da mu je po telefonu povedal, da brez njegovih delavcev ne morejo in da on nadomešča D.K.. Vsi delavci so tudi izpovedali, da so bili v spornem obdobju zaposleni pri tožeči stranki. D.R. je po elektronski pošti 9.10.2013 poslal H.A. število opravljenih ur za mesec september 2013. Sodba sodišča prve stopnje je za tožečo stranko povsem nerazumljiva in v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Potrditev obračuna opravljenih delovnih ur nikakor ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela ne bi opravila. Tožnik je svoje delo izpolnil, vendar za to delo ni dobil plačila. Tožeča stranka tudi ne more preveriti odločitve o stroških postopka, saj ni razvidno, katere stroške je sodišče sploh priznalo. S tem, ko sodišče v svoji obrazložitvi ni ocenilo vseh izvedenih dokazov oz. je nekonkretizirano zavrnilo dokaze, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zlasti je prekršilo 8. člen ZPP.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. V spornem obdobju (oktober in november 2013) je bil H.A. upravičeni zastopnik več gospodarskih družb (T., TE. in D.), ki so delovale na področju Republike Slovenije in so se ukvarjale s posredovanjem delavne sile – delavcev iz BiH. Vse te družbe so izvajale dejavnost (konkretno je šlo za varilska in ključavničarska dela) posredovanja delovne sile tudi za toženo stranko (izpoved priče H.A.), pri čemer je bilo v predmetni zadevi ključno vprašanje (ki je zadevalo aktivno legitimacijo tožeče stranke), ali so bili posredovani delavci (B., K., Ba., Č.) v mesecu oktobru in novembru 2013 zaposleni ravno pri tožeči stranki (ne pa npr. pri družbah T. ali TE.), saj bi bila lahko le v tem primeru tožeča stranka upravičena zaračunati toženi stranki ceno za posredovanje delovne sile za mesec oktober in november 2013. V tej zvezi je namreč pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sama sklenitev pogodbe med strankama o izvedbi dela – storitev z dne 1.9.2013 še ne zadošča za trden zaključek, da so bili omenjeni delavci v spornem obdobju zaposleni prav pri tožeči stranki, upoštevaje ob tem trditev tožene stranke, da se ta pogodba med strankama nikdar ni izvajala. Na tožeči stranki je bilo torej dokazno breme, da so bili omenjeni delavci v spornem obdobju zaposleni prav pri njej, pri čemer pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka tega bremena ni zmogla. Omenjeni delavci, zaslišani v sodnem postopku kot priče, namreč niso vedeli zanesljivo in prepričljivo povedati, ali so bili v spornem obdobju sploh zaposleni pri tožeči stranki (ne pa npr. pri družbah T. ali TE.). Povsem enak zaključek velja tudi glede izpovedbe priče H.A.. Navsezadnje se tudi elektronsko sporočilo z dne 9.10.2013 (priloga A8), ki ga je v imenu tožene stranke poslal njen pristojni delavec D.R. (vsebina dopisa se nanaša na prisotnost delavcev v mesecu septembru 2013), glasi na družbo TE., ne pa na tožečo stranko. V tej zvezi ni bilo relevantno niti pričanje priče D.K. (nakar skuša opozoriti obravnavana pritožba), saj gre za delavca (delavec nadrejen delovodjem), ki pri toženi stranki dejansko ni več delal od 27.8.2013 (nadomestil pa ga je prav D.R. – izpoved priče D.K.). Pa tudi sicer omenjena priča ni izpovedala, da so bili omenjeni delavci v spornem obdobju zaposleni prav pri tožeči stranki.

7. Iz teh razlogov so pravno nepomembna pritožbena izvajanja v smeri, da so omenjeni delavci v spornem obdobju pri toženi stranki opravljali varilska in ključavničarska dela, kar naj bi izhajalo iz daljše poslovne prakse med H.A. in toženo stranko.

8. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka ne more preveriti odločitve sodišča prve stopnje glede priznanih stroškov tožene stranke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da predstavljajo priznani odvetniški stroški 1.096,77 EUR (ostalo pa so sodne takse, odmerjene po veljavni in predpisani sodni tarifi), ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika tožene stranke in v skladu z določbami odvetniške tarife.

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo pritožbene stroške v višini 356,98 EUR (za odgovor na pritožbo 625 odvetniških točk po tar. št. 21 Odvetniške tarife - OT, 2% za administrativne stroške in 22% DDV).