Jedro

Tožnik v predmetni zadevi uveljavlja sodno varstvo pravic zoper prvostopenjski pravni akt o odmeri invalidske pokojnine, ki pa je pravnomočen, saj zoper njega ni bilo uveljavljeno redno pravno sredstvo. Z izpodbijanim sklepom je zato takšna tožba glede na 75. čl. ZDSS-1 zakonito zavržena, saj mora po tej določbi sodišče na obstoj procesne predpostavke za vsebinsko sojenje paziti po uradni dolžnosti. Po 75. čl. ZDSS-1 je namreč dolžno že v predhodnem preizkusu tožbe tožbo zavreči med drugim tudi v primeru, če je vložena zoper posamični upravni akt, ki ga je bilo mogoče izpodbijati s pritožbo, pa ta sploh ni bila vložena, kot v obravnavani predmetni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Nepopolno tožbo, vloženo 6. 2. 2014 in dopolnjeno 26. 2. 2014, je sodišče prve stopnje zavrglo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko sojenje o odločbi št. ... z dne 30. 1. 2014. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve procesnega prava. Navaja, da je predložil vso dokumentacijo, iz katere naj bi bile razvidne napake tožene stranke. Pričakoval je, da bo sodišče razpisalo narok za obravnavo in odločilo na podlagi argumentov. V času celotnega predsodnega postopka naj bi ga namreč ZPIZ zavajal in izigral, zato je od sodišča pričakoval korekten in pošten postopek. Zaradi naglušnosti in okvare centra za ravnotežje je postal nezmožen za delo avtoprevoznika, bil napoten na ZPIZ, pri katerem pa naj bi se vsi postopki odvijali samo v njegovo škodo. Od leta 2010 je popolnoma nesposoben za delo. Predlaga razpis naroka in celovito revizijo postopka, zahteva določitev statusa invalida v procentih ter odmero in določitev invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, izdanega ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in pravilno uporabljenem pravu. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 350. čl. v zvezi s 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti smiselno zatrjevanih s pritožbo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodno varstvo pravic iz invalidskega zavarovanja je dopustno le zoper drugostopenjske, tj. v upravnem postopku dokončne posamične upravne akte tožene stranke. Pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodno socialnih sporih pa presoja le pravilnost in zakonitost njegovih odločitev, ob predpostavki, da je izčrpano redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku, in da je tožba vložena v 30 dneh od vročitve drugostopenjske upravne odločbe. Takšno procesno stanje pa v obravnavani zadevi ni izpolnjeno, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato vsebinsko sojenje ni dopustno.

Res je sicer, da je tožnik k tožbi, vloženi 6. 2. 2014 priložil številne listine (od A/1 do A/75). Ker tožba ni bila sklepčna, saj se iz nje ni dalo razbrati, zoper kateri posamični upravni akt je sploh vložena, niti ni imela vseh drugih predpisanih sestavin, ki jih glede na 73. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadalj. ZDSS-1) mora vsebovati izpodbojna tožba, je bilo z njo pravilno postopano po 108. čl. ZPP in odrejeno, da jo tožnik v določenem roku ustrezno popravi in dopolni tako, da bo sposobna za obravnavanje pred sodiščem.

Iz listin sodnega spisa (l. št. 5) je sicer razvidno, da je tožnik postopal po odredbi sodišča in poleg ostalega v dopolnitvi tožbe izrecno navedel, da s tožbo izpodbija odločbo št. ... z dne 30. 1. 2014. Torej v predmetni zadevi uveljavlja sodno varstvo pravic zoper prvostopenjski pravni akt o odmeri invalidske pokojnine v znesku 349,75 EUR na mesec od 1. 1. 2013 dalje, ki pa je pravnomočen, saj zoper njega sploh ni bilo uveljavljeno redno pravno sredstvo. Z izpodbijanim sklepom je zato takšna tožba glede na 75. čl. ZDSS-1 zakonito zavržena, saj mora po tej določbi sodišče na obstoj procesne predpostavke za vsebinsko sojenje, paziti po uradni dolžnosti. Po 75. čl. ZDSS-1 je namreč dolžno že v predhodnem preizkusu tožbe, kar pomeni pred razpisom naroka za glavno obravnavo tožbo zavreči med drugim tudi v primeru, če je ta vložena zoper posamični upravni akt, ki ga je bilo mogoče izpodbijati s pritožbo, pa ta sploh ni bila vložena, kot v obravnavani predmetni zadevi.

Glede na ugotovljeno procesno stanje je tako povsem zmotno pritožnikovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok za glavno obravnavo. Enako velja tudi za njegov istovrstni pritožbeni predlog. Pravno irelevantne so nadalje tudi vse ostale pritožbene navedbe, od zatrjevanja, da naj bi v predsodnih postopkih prihajalo do napak v njegovo škodo, o zdravstvenih težavah z izgubo ravnotežja in nezmožnostjo opravljanja poklica avtoprevoznika ter nekatere druge, saj vsebinsko sojenje v zadevi ni dopustno.

Zaradi obrazloženega, ko je torej izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je bilo potrebno pritožbo v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrniti in odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.