Jedro

Po 25.6.1991 poveljstva vojaških garnizij JLA niso mogla več upravičeno razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. S skupno deklaracijo, sprejeto na seji skupščine Republike Slovenije dne 10.7.1991, pa je bilo nadaljnje izvajanje osamosvojitvenih aktov le za 3 mesece ustavljeno. Sporna dodelitvena odločba z dne 13.9.1991 je nezakonita.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti enosobno stanovanje št. 3 v B., V. ter ga izročiti tožeči stranki. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec vlaga proti tej sodbi revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dokazno breme o obstoju in vsebini sporazuma, ki je sledil prevzemu Tehničnega remontnega zavoda B. po osamosvojitvi Republike Slovenije, ni na strani tožene stranke. Navedeni zavod je prevzela tožeča stranka. Določbe o prevzemu pa so vsebovane v brionskem memorandumu in osamosvojitvenih predpisih. Sicer pa je ugotovljeno, da je toženec že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije izpolnjeval pogoje za dodelitev stanovanja iz vojaškega sklada. Pravice in obveznosti tedanjega vojaškega organa je po osamosvojitvi prevzela tožeča stranka. Ta bi morala nostrificirati dodelitveno odločbo nepristojnega vojaškega organa. Tožeča stranka je tudi prevzela obveznosti, ki so ob osamosvojitvi obstajale do delavcev, ki so ostali v delovnem razmerju s Tehničnim remontnim zavodom B.. Toženec je namreč še naprej ostal v delovnem razmerju.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 219. člena ZPP mora stranka, ki izpodbija navedbe nasprotne stranke, o tem predložiti dokaze. Enako sklepanje sledi tudi iz določbe drugega odstavka 7. člena ZPP. V obravnavanem primeru se je tožena stranka sklicevala na obstoj sporazuma, s katerim naj bi tožeča stranka po osamosvojitvi Republike Slovenije prevzela (tudi) tiste obveznosti, ki so jih bivši vojaški organi prevzeli v razmerju do delavcev Tehnično remontnega zavoda iz B. - torej tudi do toženca. Zato sta nižji sodišči prav odločili, ko sta šteli, da je dokazno breme o obstoju navedenega sporazuma na strani tožene stranke. V tej smeri torej izpodbijani sodbi ni mogoče očitati zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi imela podlago v 2. točki prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP.

Sicer pa izpeljava pravila o dokaznem bremenu posega tudi v področje pravne razlage. Če bi namreč obstojal sporazum, s katerim bi tožeča stranka prevzela obveznost, da delavcem zavoda nudi ustrezno (stanovanjsko) varstvo, bi bila ta okoliščina pravno pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vendar tožena stranka tega ni dokazala. Sodišče druge stopnje ima prav, ko navaja, da tožena stranka obstoja zatrjevanega sporazuma ni dokazala "zgolj s sklicevanjem na notorna dejstva, da je RS z brionskim memorandumom prevzela ne samo pravice, marveč tudi obveznosti v zvezi s prevzetim premoženjem bivše SFRJ". V tem obsegu sama revizija navede, da je tožencu, ki naj bi izpolnjeval pogoje za dodelitev vojaškega stanovanja, to stanovanje "po osamosvojitvi dodelil nepristojni stanovanjski vojaški organ namesto ministrstva za obrambo Republike Slovenije". Z uveljavitvijo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je ta prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo SRS in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Ustavni zakon za izvedbo te ustavne listine pa je v svojem 9. členu določil, da je RS prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju RS upravljali organi JLA. Po 25.6.1991 poveljstva vojaških garnizij JLA niso mogla več upravičeno razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. S skupno deklaracijo, sprejeto na seji skupščine Republike Slovenije dne 10.7.1991, pa je bilo nadaljnje izvajanje osamosvojitvenih aktov le za 3 mesece ustavljeno. Sporna dodelitvena odločba z dne 13.9.1991 je nezakonita. Tožeča stranka je utemeljeno ne priznava. Na njeni podlagi toženec ni pridobil stanovanjske pravice. Sklep bivše JLA z dne 12.1.1989 o uvrstitvi toženca med pričakovalce stanovanj pa stanovanjske pravice ni prejudiciral. Revizijsko sodišče sprejema razlago izpodbijane sodbe, po kateri je bilo mogoče stanovanjsko pravico pridobiti le z ustrezno dodelitveno odločbo in sicer tako po določbah zakona o sredstvih in financiranju JLA (Ur. list SFRJ, št. 53-84-57/89), 38. členu pravilnika o dodeljevanje stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA (Ur. list SFRJ, št. 5/86 - 9/90), kot tudi 10. člena takrat veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82). Po 25.6.1991 bi torej tožencu sporno stanovanje lahko dodelila le tožeča stranka.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih napak, niti nepravilnosti, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).