Jedro

Odškodninska odgovornost delodajalca se presoja glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je potrebno ugotoviti zlasti, kako je do nezgode prišlo, zakaj je prišlo do nezgode, ali so bila zagotovljena vsa zaščitna sredstva, ali je bil zagotovljen primeren delovni prostor in okolje, ali so bili zagotovljeni ustrezni, primerni delovni stroji (pripomočki), ali so bili zagotovljeni ustrezni delovni pogoji itd. Če je mogoče delodajalcu očitati, da nečesa od zgoraj omenjenega ni zagotovil, mu je mogoče očitati krivdo (malomarnost), kar ima za posledico odgovornost za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 29.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 5. 2010 dalje do plačila, da je drugotožena stranka tožniku dolžna plačati zavarovalnino v znesku 823,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 12. 2010 do plačila ter da sta toženi stranki tožniku dolžni plačati nastale pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi. Tožnik navaja, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno ter ponovno izpostavlja, da je do nezgode prišlo izključno iz razloga, ker mu delodajalec ni zagotovil ustrezne prikolice za prevoz cevi. Ker je bila prikolica neustrezna, je prišlo do deformacije - razpotegnjenosti tovora, zaradi česar je tožnik pri zapiranju moral uporabiti večjo silo. Tožena stranka bi morala zagotoviti prikolico s stranskimi stranicami ali vsaj kovinskimi oporniki za pritrjevanje tovora, kar bi preprečilo deformacijo, do katere je prišlo na neravnem terenu v posledici pritiska cevi na stebričke prikolice. Dejstvo, da je prišlo do pritiska in razpotegnjenosti so v pisnih izjavah potrdile tri priče, ki so bile na kraju dogodka. Tožnik je kot dokaz predložil fotografije št. 1, 2, in 3 in pojasnil, da se kraj dogodka nahaja v ozadju, na hribu. Fotografiranje predela kraja dogodka pa ni bilo dovoljeno, ker se tam nahaja termoelektrarna. Fotografije št. 4, 5, 6, 7, 8 in 9 pa prikazujejo prikolico, ki jo je imel tožnik na razpolago, in ki po njegovem mnenju ni primerna za prevoz cevi. V kolikor bi tožena stranka zagotovila prikolico, kot je na fotografiji št. 10, do nezgode ne bi prišlo. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, saj se ni opredelilo do pravno odločilnih dejstev. Ni se opredelilo niti do tožnikovih navedb niti do pisnih izjav prič, ki so prisostvovale dogodku. Sodišče tudi ni ugotovilo, kaj je neposredni vzrok za nastanek škode. Sodišče se sklicuje zgolj na 14. čl. Pravilnika o notranji kontroli, spregleda pa člene 13, 23 in 24, ki se nanašajo na obveznosti tožene stranke. Tožena stranka je nedvomno ravnala krivdno, saj je odredila nalaganje kovinskih cevi na neravnem terenu, z neustrezno prikolico in to kljub večkratnim opozorilom tožnika, da prikolica ni ustrezna. Od prvotožene stranke pooblaščena in odgovorna oseba (vodja gradbišča) pa je na tožnikovo opozorilo odgovorila z dodelitvijo dodatnih delavcev, kar pa je bila napačna odločitev, saj škodnega dogodka niso mogli preprečiti. Tožnik je zgolj izvrševal naloge vodje gradbišča, ki je ocenil, da bo tožnik s pomočjo dodatnih delavcev cerado lahko varno zaprl. Poleg krivdne odgovornosti pa je podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke. Samo zapiranje cerade v normalnih okoliščinah resda ni nevarna, vendar pa so v konkretnem primeru opisane okoliščine povzročile, da je zapiranje cerade postalo nevarno.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel na delu dne 31. 8. 2009. Iz tožnikovih navedb izhaja, da mu je pri zapiranju cerade tovornega vozila zdrsnila aluminijasta šibka, ker je tovornjak stal na neravnem terenu in je tožnik zato padel na tla, pri čemer ga je šibka udarila po glavi. Tožnik je utrpel zlom desne goleni, zlom zunanjega maleola (zgloba) desnega gležnja, udarnino in modrice v predelu ledvene hrbtenice ter udarnino glave.

Po opravljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dejavnost, ki jo je tožnik opravljal, ni nevarna dejavnost, zato tožena stranka ni objektivno odgovorna. Nadalje pa je zaključilo tudi, da tožena stranka za obravnavani dogodek niti krivdno ne odgovarja, saj je za nezgodo kriv izključno tožnik, ki naj bi ravnal v nasprotju s 14. čl. Pravilnika o notranji kontroli (Ur. l. RS, št. 107/2007). Tožnik bi moral namreč delo odkloniti, v kolikor je ocenil, da tovornjak oz. prikolica nista primerna za tovor, ki ga nalaga.

V primeru poškodbe pri delu ali v zvezi z delom je delavec upravičen do povrnitve odškodnine za nematerialno škodo. To pravico mu daje Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) v 184. členu, ki napotuje na uporabo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 – OZ) in njegove splošne določbe o odškodninski odgovornosti. Po določbi 1. odstavka 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 131. člena OZ). V odškodninskem pravu je krivdna odgovornost pravilo, odgovornost ne glede na krivdo (objektivna odgovornost) pa izjema.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za objektivno odgovornost. Samo zapiranje cerade ni nevarna dejavnost, takšna pa ni postala niti glede na opisane okoliščine, kot to zmotno navaja tožena stranka. Glede krivdne odgovornosti tožene stranke pa dejansko stanje glede odločilnih dejstev ni razčiščeno oz. je preuranjena odločitev, da krivdna odgovornost tožene stranke ni podana.

Odškodninska odgovornost delodajalca se presoja glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je potrebno ugotoviti zlasti, kako je do nezgode prišlo, zakaj je prišlo do nezgode, ali so bila zagotovljena vsa zaščitna sredstva, ali je bil zagotovljen primeren delovni prostor in okolje, ali so bili zagotovljeni ustrezni, primerni delovni stroji (pripomočki), ali so bili zagotovljeni ustrezni delovni pogoji, itd. Če je mogoče delodajalcu očitati, da nečesa od zgoraj omenjenega ni zagotovil, mu je mogoče očitati krivdo ali malomarnost, kar ima za posledico odgovornost za nastalo škodo. V kolikor pa delodajalcu ni mogoče očitati krivde, temveč je nezgodo pri delu ali v zvezi z delom mogoče pripisati delavčevi krivdi (ker je npr. ravnal malomarno - z nezadostno skrbnostjo ali pazljivostjo, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka), potem le-ta ni upravičen do povrnitve škode. Če se želi delodajalec rešiti odgovornosti za škodo, mora dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja delavca ali koga tretjega.

Tožnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba namreč nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje za nekatere zaključke v izpodbijani sodbi ni navedlo konkretnih razlogov oz. ni napravilo dokazne ocene, ki bi omogočila njihovo preverljivost, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik pravilno opozarja tudi, da je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora biti dokazna ocena sodišča obrazložena, in mora upoštevati vsaj minimalne standarde obrazložitve dokazne presoje oz. razlogov za takšno presojo, posebej, če je za oblikovanje te ocene potrebno upoštevati več dejstev, in če pri tem iz posameznih izvedenih dokazov izhaja, da med njimi obstajajo nasprotja. Sodišče prve stopnje se ni jasno opredelilo do izvedenih dokazov v zvezi z vprašanjem, kako je do škodnega dogodka sploh prišlo. Iz trditev obeh strank in izvedenih dokazov je razbrati, da stranki nista bili soglasni o tem, da je do škodnega dogodka na delu pri toženi stranki prišlo na neravnem terenu. Tožnik je v zvezi z navedenim predložil fotografije ter izjave prič, do katerih pa se sodišče ni opredelilo. O tem odločilnem dejstvu, torej kje in kako je do nezgode sploh prišlo, v sodbi ni razlogov.

Nadalje tožnik pravilno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do zatrjevanih dejstev, ki kažejo na krivdno odgovornost tožene stranke. Tožnik je ves čas postopka izpostavljal, da je do nezgode prišlo izključno iz razloga, ker mu delodajalec ni zagotovil ustrezne prikolice za prevoz cevi. Ker naj bi bila prikolica neustrezna, naj bi prišlo do deformacije - razpotegnjenosti tovora, zaradi česar je tožnik pri zapiranju moral uporabiti večjo silo. V posledici te sile naj bi aluminijasta šibka zdrsnila, tožnik je padel nazaj, šibka pa ga je udarila po glavi. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotavljalo, ali so te tožnikove trditve pravilne in bi torej tožena stranka za prevoz cevi morala zagotoviti prikolico s stranskimi stranicami ali vsaj kovinskimi oporniki za pritrjevanje tovora, ter ali bi zagotovitev takšne prikolice lahko preprečilo deformacijo, do katere naj bi prišlo na neravnem terenu v posledici pritiska cevi na stebričke prikolice. To dejstvo, ali bi torej ustrezna prikolica lahko preprečila deformacijo tovora in s tem nezgodo, predstavlja odločilno okoliščino spora, ki pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugotavljalo.

Sodišče prve stopnje je vsaj preuranjeno zaključilo, da tožnik ni ravnal v skladu z 14. čl. Pravilnika o notranji kontroli, zaradi česar je za škodo v celoti odgovoren sam. Tožnik namreč pravilno izpostavlja, da je sodišče spregledalo določbe 13., 23. in 24. člena tega Pravilnika, ki se nanašajo na obveznosti tožene stranke.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da delodajalcu ni očitati krivde zgolj zato, ker delavec dela, za katero je ocenil, da ni varno, ni odklonil. Delodajalcu ni mogoče očitati krivde le v primeru, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja delavca ali koga tretjega, ki je ravnal krivdno (npr. iz malomarnosti - z nezadostno skrbnostjo ali pazljivostjo, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka - v konkretnem primeru voznika). Tožnik je zatrjeval, da je bil pri nakladanju prisoten, da je odgovorne opozarjal na nevarnost, ter da je cerado skušal zapreti. V čem je torej izkazana nezadostna skrbnost tožnika, iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati. Iz sodbe implicitno izhaja, da tožnik na nevarnost ni opozoril, vendar je takšen zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je namreč izrecno izpovedal, da je opozarjal vodjo gradbišča, da prikolica ni primerna za ta tovor (list. št. 46), pri čemer sodišče prve stopnje ni zaključilo, da temu zatrjevanemu dejstvu ne verjame.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo na podlagi določbe 354. in 355. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ugotovljene kršitve postopka ne more samo odpraviti, kot tudi ne more odpraviti že omenjenih pomanjkljivosti, ki se nanašajo na dopolnitev postopka.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti in ugotoviti vsa odločilna dejstva, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe ter se natančno opredeliti do dejstev in vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo. Tako bo moralo najprej ugotoviti, kako je do poškodbe sploh prišlo. Nadalje bo (po potrebi s pomočjo ustreznega sodnega izvedenca) moralo preveriti tožnikove trditve in ugotoviti, kakšna prikolica je ustrezna za prevoz cevi oz. ali je tožena stranka zagotovila primerno opremo za opravljanje dela. V primeru, da bo protipravno ravnanje tožene stranke ugotovljeno, pa bo moralo sodišče prve stopnje nadalje ugotoviti tudi vse druge predpostavke odškodninske odgovornosti (vzročna zveza med eventualnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, krivda tožene stranke).

Ker tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.