Jedro

Borzno posredniška hiša in klirinško depotna družba sta objektivno odgovorni imetniku pravic iz nematerializiranih delnic za škodo (nepogodbena odškodninska odgovornost), ki nastane, če nekdo brez njegovega pooblastila proda imetnikove delnice.

Izrek

Revizije prve in druge toženke se zavrnejo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so prve tri toženke dolžne nerazdelno omogočiti in izvršiti vknjižbo 1560 delnic družbe Krka, Tovarna zdravil d.d. Novo mesto z oznako KRKG na registrski račun tožnika pri drugi toženki in da so dolžne tožniku nerazdelno izplačati znesek navedenim delnicam pripadajočih dividend, zapadlih od 25.10.1999 do dneva vknjižbe. Enak tožbeni zahtevek proti četrti toženki je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tretje toženke ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti njej zavrnilo. Pritožbi prve in druge toženke pa je zavrnilo in glede njiju potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbijata z revizijo prva in druga toženka.

Za prvo toženko sta ločeni reviziji vložila vsak od pooblaščencev. Oba navajata, da uveljavljata vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlagata, naj sodbi prve in druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, pooblaščenca odvetnika I. in B. G. pa podredno še, naj navedeni sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Druga toženka uveljavlja revizijske razloge iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ter iz 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga razveljavitev obeh napadenih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje prvemu sodišču. Revizije so bile vročene tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizije niso utemeljene.

Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: Tožnik je bil lastnik 1560 delnic Krke d.d. z oznako KRKG. Njegovo stalno prebivališče je bilo S. 106, S., vendar je že od leta 1989 dalje živel v Kijevu (Ukrajina), zato je imel v evidenci prebivalcev od 8.7.1997 začasno odjavljeno stalno prebivališče. V obdobju od 25.10. do 28.10.1999 je (takrat) neznana oseba prodala tožnikovih 1560 delnic KRKG. To je storila tako, da je najprej ponaredila njegovo osebno izkaznico, v kateri je navedla naslov tožnika S. 106, Š. L. in spremembo naslova na J., C. m. T. 45. Nato se je s pomočjo te osebne izkaznice pri prvi toženki dne 18.10.1999 predstavila kot tožnik in dala naročilo za prodajo tožnikovih delnic. Prva toženka pri drugi toženki najprej ni mogla odpreti trgovalnega računa, ker pri drugi toženki ni bil spremenjen tožnikov naslov. Na podlagi fotokopije osebne izkaznice, ki jo je prva toženka faksirala drugi toženki (pri čemer iz fotografije fotokopije osebne izkaznice, kakršna je v spisu, ni mogoče razbrati obraza in ni dokazano, da je obstajala tudi takšna fotokopija osebne izkaznice, na kateri bi bil obraz viden), je druga toženka v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev (centralni register) spremenila naslov tožnikovega prebivališča, nakar je bil trgovalni račun odprt in prodaja delnic nato opravljena. Pred prodajo delnic je prva toženka zaradi padca cene delnic poslala na oba naslova iz ponarejene osebne izkaznice telegram, ker je hotela od naročnika prodaje dobiti nadaljnja navodila, a ji je pošta oba telegrama vrnila (z naslova S. 106 z oznako, da je naslovnik "odsoten", z naslova na J. pa, da je "neznan").

Na podlagi opisanih bistvenih okoliščin je sodišče prve stopnje odločilo, da je prva toženka tožniku krivdno odškodninsko odgovorna, saj ni dokazala, da je pri prodaji delnic ravnala s potrebno strokovno skrbnostjo. Odgovornost druge toženke pa je po stališču prvostopenjskega sodišča objektivna in ima podlago v določbi prvega odstavka 34. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP, Uradni list RS št. 23/99). Pritožbeno sodišče je soglašalo s kvalifikacijo odgovornosti druge toženke. Odgovornost prve toženka pa je opredelilo kot objektivno odgovornost po določbi prvega odstavka 33. člena ZNVP, češ da gre za škodo, ki je nastala z nepravilnim vnosom naloga za prodajo delnic.

O revizijah prve toženke: Po določbi prvega odstavka 33. člena ZNVP član klirinško depotne družbe objektivno odgovarja imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register, za škodo, ki mu jo povzroči z opustitvijo vnosa oziroma z nepravilnim vnosom naloga. Odgovornosti je prost v dveh primerih: če dokaže, da je vzrok za opustitev vnosa ali za nepravilen vnos naloga dogodek, ki je bil zunaj njegovega poslovanja in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (drugi odstavek 33. člena ZNVP) ali če dokaže, da je vzrok za opustitev vnosa oziroma za nepravilen vnos naloga ravnanje imetnika ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (tretji odstavek 33. člena ZNVP).

Ni dvoma, da je z določbo prvega odstavka 33. člena ZNVP predpisana objektivna odgovornost prve toženke kot članice druge toženke za škodo, ki jo povzroči imetniku pravic iz nematerializiranih vrednostnih papirjev z opustitvijo vnosa ali z nepravilnim vnosom naloga za prenos vrednostnih papirjev (glej 22. člen ZNVP). V obravnavanem primeru se tako najprej postavlja vprašanje, ali je prva toženka nepravilno vnesla nalog za prenos tožnikovih delnic na trgovalni račun in ali je morebiten nepravilni vnos naloga vzrok za nastanek tožnikove škode. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, se zastavlja nadaljnje vprašanje, ali obstaja katera od okoliščin, ki po določbah drugega in tretjega odstavka 33. člena ZNVP izključujejo njeno odgovornost. Vnos naloga za kakršenkoli prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev brez naročila imetnika teh papirjev je nedvomno nepravilen vnos. Prvi pogoj za pravilnost vnosa naloga je namreč prav ta, da vnos temelji na naročilu imetnika vrednostnih papirjev. To zelo jasno sledi iz določbe prvega odstavka 22. člena ZNVP z naslovom "Vnos nalogov", ki se začne z besedilom: "Naloge posameznega imetnika za", nato pa našteva posamezne vrste nalogov. Zato nikakor ne vzdržijo obširne trditve prve toženke, podane med postopkom na prvi in drugi stopnji in tudi v reviziji, da njene odgovornosti ni zato, ker ni nepravilno vnesla tožnikovega naloga, saj s tožnikom sploh ni bila v nobenem pravnem razmerju. Njena odgovornost namreč ne temelji na pogodbi med njo in tožnikom, ampak gre za neposlovno objektivno odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo s svojim ravnanjem povzroči kateremukoli imetniku nematerializiranih vrednostnih papirjev.

Prav nepravilen vnos naloga je imel za posledico vrsto nadaljnjih dejanj, s katerimi je prišlo do prodaje tožnikovih delnic brez njegove volje; s katerimi je bila torej tožniku povzročena škoda. Že te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je podana objektivna odgovornost prve toženke za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

Na podlagi dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, opisanih v prvem delu te obrazložitve, je zelo prepričljiv sklep pritožbenega sodišča, da okoliščin, ki bi izključevale objektivno odgovornosti prve toženke, ni. Celo nasprotno, te okoliščine so take, da je sodišče prve stopnje na njihovi podlagi utemeljeno ugotovilo, da je podana celo njena krivdna odgovornost zaradi premajhne skrbnosti (pri čemer se od nje zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka). Ravnanja, da bo nekdo poskušal s ponarejenimi dokumenti prodati tuje nematerializirane delnice, po oceni revizijskega sodišča nikakor ni mogoče šteti za takega, ki ga ne bi bilo mogoče pričakovati in ki se mu (dovolj skrbna) borzno posredniška hiša ne bi mogla izogniti. Dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do nastanka škode, so v obravnavanem primeru take, da o zadostni skrbnosti prve toženke ne more biti govora, ravnanje "neznanega" storilca pa zato nikakor ne more predstavljati pretrganja vzročne zveze med ravnanjem prve toženke in nastankom škode.

S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na vse pomembne revizijske trditve prve toženke. Z ostalimi navedbami revizij prve toženke (na primer o razlogih, iz katerih solidarna odgovornost več subjektov za tako škodo ni potrebna ali o pomanjkljivosti predpisov o vodenju registra nematerializiranih vrednostnih papirjev in podobno) se zato ni ukvarjalo.

O reviziji druge toženke: Po določbi prvega odstavka 34. člena ZNVP klirinško depotna družba objektivno odgovarja izdajatelju oziroma imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register, za škodo, ki mu jo povzroči z neizvršitvijo oziroma nepravilno izvršitvijo naloga, oziroma s kršitvijo drugih obveznosti, določenih s tem zakonom. Svoje odgovornosti je prosta, če dokaže, da je vzrok za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga oziroma drugo kršitev dogodek, ki je bil zunaj njenega poslovanja in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (drugi odstavek 34. člena ZNVP) ali če dokaže, da je vzrok za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga oziroma drugo kršitev ravnanje izdajatelja, imetnika, člana klirinško depotne družbe ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (tretji odstavek 34. člena ZNVP).

Tako predpisano objektivno odgovornost je pritožbeno sodišče opredelilo kot da gre za domnevo vzročnosti (glej drugi odstavek na 8. strani sodbe pritožbenega sodišča), torej za objektivno odgovornost po določbi drugega odstavka 154. člena ZOR (za odgovornost za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti). To materialnopravno stališče revizija utemeljeno graja in pravilno trdi, da gre za primer objektivne odgovornosti, posebej predpisane z zakonom, torej za primer iz tretjega odstavka 154. člena ZOR. Vendar pa to stališče na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo. Ni namreč dvoma, da gre v vsakem primeru za objektivno odgovornost druge toženke. Dejansko stanje zaradi navedenega materialnopravnega stališča pa ni bilo nepopolno ugotovljeno, kot trdi revizija.

Sodišči prve in druge stopnje sta obširno obrazložili, zakaj je kršitev določbe prvega odstavka 24. člena ZNVP tista "kršitev drugih obveznosti, ki jih določa ta zakon", ki je podlaga za objektivno odgovornost druge toženke iz prvega odstavka 34. člena ZNVP. Z določbo 3. točke prvega odstavka 24. člena ZNVP je predpisano, da mora druga toženka v centralnem registru tekoče usklajevati spremembe naslova imetnikov vrednostnih papirjev s centralnim registrom prebivalstva. Prvo in drugo sodišče sta ugotovili, da druga toženka tega ni delala. Res je, da je v drugem odstavku 24. člena ZNVP predpisano, da mora državni organ, ki vodi register prebivalstva, drugi toženki tekoče sporočati spremembe podatkov, česar v času, ko je prišlo do obravnavanega dogodka, ni delal. To je res onemogočalo drugi toženki tekoče, torej sprotno usklajevanje podatkov o spremembah naslovov imetnikov vrednostnih papirjev. Vendar se revizijsko sodišče v celoti strinja s stališčem pritožbenega sodišča (ki je soglašalo s stališči sodišča prve stopnje), da bi morala druga toženka v obravnavanem primeru ravnati bistveno bolj skrbno, ko je odločala o odprtju trgovalnega računa. Predvsem ne bi smela dovoliti take spremembe samo na podlagi (zelo slabe) faksirane fotokopije osebne izkaznice, ampak bi morala vsaj v takem primeru preveriti spremembo prebivališča v izvorni evidenci. Razlogi, iz katerih tega tudi v drugih podobnih primerih ni počela (predvsem veliko število sprememb), so sicer razumljivi, ne pa tudi sprejemljivi. Dokler ustrezna komunikacija s pristojnim državnim organom ni bila vzpostavljena, bi morala druga toženka vsekakor ravnati bolj skrbno, da bi se izognila objektivni odgovornosti za škodo, ki lahko nastane z njenim ravnanjem imetnikom pravic iz nematerializiranih vrednostnih papirjev. Rizik, ki nastane pri poslovanju druge toženke, mora v takem primeru nositi sama in ga ne more prevaliti niti na prvo toženko, še manj pa na tožnika.

Pritožbeno sodišče je kar obširno obrazložilo svoje stališče o vzročni zvezi med ravnanjem druge toženke in nastankom škode (glej 11. in 12. stran obrazložitve sodbe druge stopnje). Zato očitek revizije, da sodba druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih glede vzročne zveze za nastanek škode, s čemer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

Tudi materialnopravno je o vzročni zvezi pravilno odločeno. Sodišče druge stopnje je namreč pravilno ocenilo, da je bilo ravno odprtje trgovalnega računa pri drugi toženki bistven pogoj za nadaljnji postopek prodaje tožnikovih delnic. Do odprtja trgovalnega računa pa ne bi prišlo, če bi druga toženka pri preverjanju podatkov o tožnikovem stalnem prebivališču ravnala bolj skrbno. Prav ima sicer druga toženka, ko v reviziji trdi, da pogoj kot neka okoliščina, ki prispeva k nastanku škode, ni vzrok zanjo. Vendar pa je bilo odprtje trgovalnega računa na podlagi ponarejene osebne izkaznice (ki je bila drugi toženki predložena v obliki faksirane slabe fotokopije) tak "pogoj", ki je odločilno prispeval k nastanku škode. Res je tudi, da sprememba naslova v centralnem registru po rednem teku stvari ne more pripeljati do škode, kakršno je utrpel tožnik. Vendar pa v obravnavanem primeru ni šlo za redni tek stvari pri spremembi tožnikovega naslova. Do njegove spremembe je namreč prišlo na podlagi že omenjene slabe fotokopije osebne izkaznice, brez preveritve spremembe naslova v registru prebivalstva; tako ravnanje pa prav lahko po rednem teku stvari pripelje do škode in je v tem primeru očitno tožniku škoda tudi nastala.

Ne drži niti stališče iz revizije druge toženke o uporabi ratio legis teorije vzročnosti. Revizijsko sodišče ne soglaša z njeno trditvijo, da je edini namen ažuriranja naslovov imetnikov nematerializiranih vrednostnih papirjev ta, da druga toženka lahko izvršuje obveznost iz drugega odstavka 25. člena ZNVP, torej da enkrat letno pošlje vsakemu imetniku stanje na računu vrednostnih papirjev na dan 31.12. preteklega leta. To je le eden od namenov določb 24. člena o ažuriranju naslovov. Bolj pomemben namen pa je ravno v zagotavljanju večje varnosti pri ravnanju z nalogi imetnikov za prenose vrednostnih papirjev in vpise drugih pravic. Na to kažejo določbe ZNVP o vsebini posameznih nalogov, saj je v vseh primerih eden od podatkov, ki jih mora vsebovati nalog, tudi naslov imetnika (glej na primer določbe 39., 40., 44. člena ZNVP). V konkretnem primeru pa na tak pomen pravilnosti naslova v nalogu kaže tudi ravnanje druge toženke, ko je najprej zavrnila odprtje trgovalnega računa ravno zato, ker se naslov imetnika na nalogu ni ujemal z naslovom v centralnem registru.

Končno ne drži niti trditev druge toženke, da ni podlage za solidarno odgovornost obeh toženk glede na določbo tretjega odstavka 206. člena ZOR. Ne drži namreč, da sta prva in druga toženka delovali povsem neodvisno druga od druge, saj je prva toženka članica druge toženke in pri poslovanju z nematerializiranimi vrednostnimi papirji očitno delujeta povezano. Poleg tega pa njunih deležev pri povzročitvi škode ni mogoče ugotoviti.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljene revizije obeh toženk zavrnilo.