Jedro

Obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je treba dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je D. R. izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po petem odstavku 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP) ter mu izrekel globo v višini 120,00 evrov. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper plačilni nalog vložil storilec ter mu naložilo plačilo 150,00 evrov sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS), prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter četrtim odstavkom 65. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo Okrajnemu sodišču v Ljubljani vrne v ponovno odločanje, saj je sodišče ravnalo v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče RS) Vrhovnega sodišča in storilcu ni zagotovilo poštenega postopka, saj mu ni omogočilo, da pred sodiščem predstavi svoje argumente. Policisti so prekršek neposredno osebno zaznali in je to predstavljalo izključno podlago za očitek storilcu, ki je verodostojnost osebne zaznave policistov izpodbijal že z opombo v plačilnem nalogu in v zahtevi za sodno varstvo. Jedro storilčevih navedb je usmerjeno v izpodbijanje točnosti izjav policistov, saj je argumentirano navajal, da v kritičnem času v avtomobilu ni mogel telefonirati, saj telefona ni imel v avtomobilu ter da se je občasno prijel za uho, ker ga je bolelo. Kljub temu sodišče v navedbe policistov ni podvomilo in ni ravnalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, čeprav bi moralo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrškov, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Iz plačilnega naloga ter kratkega opisa dejanskega stanja s strani policista B. H. izhaja, da je D. R. storil prekršek po petem odstavku 35. člena ZPrCP, ker je 9. 6. 2014 ob 13. 15 uri v neposredni bližini Dunajske ceste 346 v Ljubljani med vožnjo z osebnim vozilom uporabljal mobilni telefon. To sta neposredno zaznala policista B. H. in J. Č., ki sta se s patruljnim vozilom za njim vozila približno 300 metrov, pri tem pa opazila, da je imel levo roko dvignjeno ob levo stran glave v višini ušes, dobro viden pa je bil tudi sam mobilni aparat. Pri vožnji je mobilni aparat uporabljal tudi še potem, ko je bil z modrimi lučmi in kratkim zvočnim signalom ustavljen in ga odložil v trenutku pristopanja policista H. 5. Storilec je že ob izdaji plačilnega naloga (kot izhaja iz opombe levo spodaj na plačilnem nalogu) navajal, da ni telefoniral, saj mobilnega telefona nima v avtu, pri tem pa je vztrajal tudi v zahtevi za sodno varstvo in navedel še, da se je le občasno prijel za uho, ki ga boli. Izrazil je tudi dvom v dejansko možnost osebne zaznave prekrška s strani policistov, ki sta vozila vozilo za njim.

6. Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je ugotovilo, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ne uveljavlja takšnih okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred prekrškovnim organom ter da gre za neposredne ugotovitve strokovno usposobljenih policistov kot pooblaščenih uradnih oseb, ki nimata interesa škodovati storilcu in ki sta zaradi storjenega prekrška tudi izdala plačilni nalog. Sodišče ni podvomilo v resničnost opisa dejanskega stanja, ker ga je podpisala pooblaščena uradna oseba in ocenilo, da sta policista med daljšo vožnjo za vozilom storilca lahko in zmogla videti, da je uporabljal mobilni telefon, saj iz spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi karkoli preprečevalo oz. omejevalo njuno preglednost nad ravnanjem voznika v pred njima vozečem vozilu, splošno znano dejstvo pa je, da so tovrstni gibi voznikov v pogojih dobre preglednosti lahko dobro vidni voznikom zadaj vozečih vozil. 7. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (fair trail), med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Ob upoštevanju relevantne prakse ESČP(1) je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 14/2014 z dne 20. 5. 2014) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove. Vrhovno sodišče je ob tem poudarilo, da obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 69. členom in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je namreč omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

8. V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo kot v zadevah, v katerih se je razvila zgoraj povzeta sodna praksa. Tudi v obravnavanem primeru so bila opažanja uradnih oseb, torej policistov, edina podlaga oziroma izključni vir obremenilnih dejstev, na katerih temelji sklepanje sodišča o poteku dogodka z dne 9. 6. 2014. Storilec je verodostojnost policijskih ugotovitev v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpodbijal. Storitev prekrška je zanikal, predstavil je svojo verzijo dogodka ter izrazil dvom v dejansko možnost osebne zaznave prekrška. Sodišče je pritrdilo ugotovitvam policistov, ki so bile zabeležene v opisu dejanskega stanja, zgolj iz razloga, ker gre za uradne osebe, ne da bi storilcu dalo možnost, da pred sodiščem ustno predstavi svoje argumente ter s pomočjo predlaganih dokazov izpodbije verodostojnost ugotovitev policistov. S takšnim ravnanjem je, kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, sodišče kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. C.

9. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, zaslišati storilca ter policista in storilcu omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje.

(1) V zadevah Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013, Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013 in Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006.