Jedro

Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je lastništvo ob zaključku obravnave na prvi stopnji že (originarno) prešlo na stransko intervenientko s pravnomočnostjo sklepov o domiku in izročitvi nepremičnine slednji, izdanih v med tem potekajočim izvršilnim postopkom. Stranska intervenientka je že vpisana kot lastnica spornega stanovanja v zemljiški knjigi. Zato je glede na možen obseg razpravljanja v tej pravdi, začrtan s postavljenima zahtevkoma tožeče stranke, odvečno ukvarjanje z vprašanji iz njenega predloga.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. V tem stadiju postopka je predmet obravnavanja le še odločitev o zahtevkih iz tožbe (ne pa več iz nasprotne tožbe), o katerih je bilo s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje, potrjenima s sodbo in sklepom sodišča druge stopnje, pravnomočno odločeno, da se (1) zavrne zahtevek tožnice za ugotovitev nedopustnosti izvršbe prvega toženca kot upnika zoper drugo toženko kot dolžnico zaradi izterjave 15.000 DEM s pp s cenitvijo in prodajo določenega enosobnega stanovanja, vknjiženega v zemljiški knjigi ob vložitvi tožbe še na ime tožnice; (2) zavrže tožba tožnice v delu z zahtevkom za ugotovitev, da je notarski zapis posojilne zastavne pogodbe, sklenjene med prvim tožencem kot posojilodajalcem in drugo toženko kot posojilojemalko in zastaviteljico, „neveljaven in ničen“. Nosilna argumentacija pravnomočne odločitve v tem obsegu se glasi: Tožeča stranka je pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe skozi vso njeno trditveno podlago vezala izključno na ugotovitev, da je izvršba nedopustna. Ker je bil izvršilni postopek zaključen in na podlagi katerega je stranska intervenientka pridobila v last stanovanje, na katero je bilo seženo z izvršbo, niso več bile izpolnjene predpostavke za vodenje postopka po tožbi za nedopustnost izvršbe in posledično tudi ne razlogi za ugotovitev ničnosti pogodbe (glede na trditveno podlago tožeče stranke).

2. Tožnica v predlogu za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, izpostavlja med drugim kot bistveni vprašanji, ali je sodišče druge stopnje (1) z ugotovitvijo, da je tožeča stranka pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe utemeljevala izključno z nedopustnostjo izvršbe in da v postopku ni izkazala pravnega interesa, ter (2) s tem, ko ni upoštevalo obsega s strani tožene stranke priznanih dejstev in je ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka ni navajala, kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) – kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Tožnico je za poseganje v razmerja med toženima strankama z uveljavljanima zahtevkoma v tej pravdi lahko upravičevalo le njeno zatrjevano lastništvo na nepremičnini (stanovanju), ki je bilo predmet tako med toženima strankama ustanovljene hipoteke kot tudi izvršbe, v kateri sta bili udeleženi kot stranki izvršilnega postopka. Lastništvo je ob vložitvi tožbe z vknjiženo pravico tožnica še izkazovala, vendar med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je lastništvo ob zaključku obravnave na prvi stopnji že (originarno) prešlo na stransko intervenientko s pravnomočnostjo sklepov o domiku in izročitvi nepremičnine slednji, izdanih v med tem potekajočim izvršilnim postopkom. Stranska intervenientka je tudi že vpisana kot lastnica spornega stanovanja v zemljiški knjigi. Zato je glede na možen obseg razpravljanja v tej pravdi, začrtan s postavljenima zahtevkoma tožeče stranke, odvečno ukvarjanje z vprašanji iz njenega predloga. Ker pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP torej niso podani, je bilo treba tožničin predlog zavrniti (drugi odstavek 367.c člena istega zakona).