Jedro

V obravnavanem primeru je bilo zemljišče podržavljeno z odločbo OLO A, št. ... z dne 26.11.1955, izdano na podlagi 12. člena Uredbe o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev in zemljišč kmečkih delovnih zadrug, ki sicer res ni izrecno navedena v 3. členu ZDen, toda napotilo nanjo vsebuje Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam. Ta zakon je namreč naveden v 5. točki 3. člena ZDen. Po povedanem je napačna presoja tožene stranke, da podržavljenje zemljišča na navedeni podlagi narekuje uporabo 4. člena ZDen, napačno pa je tudi stališče prvostopnega organa, da gre za pravno podlago po 27. točki 3. člena ZDen, ki kot pogoj za denacionalizacijo določa, da upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ljubljana, št. ... z dne 17. 11. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper delno odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 30. 9. 2002. Z navedeno delno odločbo je prvostopni organ zavrnil njegovo zahtevo za vračilo podržavljenih parcel št. ... k.o. B, iz razloga, ker so bile podržavljene CC na podlagi Uredbe o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev (Ur.l. FLRJ, št. 99/46), to je predpisa iz 27. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 do 54/02, dalje ZDen), po katerem imajo status upravičenca le osebe, ki niso dobile ustreznih nadomestnih zemljišč, upravičenec pa je prejel za podržavljene nepremičnine ustrezno nadomestno zemljišče (parcele št. ... k.o. D), ki predstavlja 76% vrednosti podržavljenih zemljišč, zato ni upravičen do denacionalizacije. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopnega organa strinja, vendar iz drugih razlogov, saj ugotavlja, da so bili CC podržavljene parcele št. ... k.o. B na podlagi Uredbe o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev in zemljišč kmečkih delovnih zadrug (Uradni list FLRJ, št. 50/51) z odločbo Sveta za gospodarstvo OLO A, št. ...z dne 26. 11. 1955 in ne na podlagi uredbe, ki se nanjo sklicuje prvostopni organ. Ker navedena uredba iz leta 1951 ni našteta med predpisi, ki so določeni v 3. členu ZDen kot podlaga za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, je po mnenju tožene stranke treba šteti, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 4. člena ZDen (glede na to, da je bila uredba izdana pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963). Po navedeni določbi so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno, na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Po 2. odstavku 90. člena ZDen je za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen šteti tudi premoženje, za katerega je bila dana odškodnina, pa ta ni presegla 30 % njegove vrednosti. Ker sta bili v obravnavanem primeru prejšnjemu lastniku za podržavljene parcele dodeljeni kot odškodnina nadomestni parceli, ki sta po vrednosti dosegli 76 % vrednosti podržavljenih zemljišč in torej ne gre za neodplačno podržavljeno premoženje, po mnenju tožene stranke ni upravičen do denacionalizacije na podlagi 4. člena ZDen. Tožena stranka pri tem pojasni, da na odločitev ne more vplivati dejstvo, da so bile dane kot nadomestno zemljišče parcele, ki so bile pred tem podržavljene prav tako CC na podlagi Zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam (Uradni list FLRJ, št. 22/53) z odločbo OLO E, Komisije za kmetijski zemljiški sklad, št. ... z dne 27. 10. 1953, saj je treba vsak akt o podržavljenju obravnavati ločeno in za vsakega posebej ugotavljati ali so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, sploh upravičene do denacionalizacije. Zato je prvostopni organ pravilno ugotovil, da CC ni upravičen do denacionalizacije, vendar je napačno oprl svojo odločitev na 27. točko 3. člena ZDen, namesto na 4. člen ZDen. Tožena stranka še pojasni, da bo navedene parcele (št. 102, 168 in 169 k.o. B) tožnik lahko dobil nazaj le kot nadomestno zemljišče, v smislu 1. odstavka 27. člena ZDen, za podržavljeni parceli št. ... in ... k.o. D, ki jih v naravi ni mogoče vrniti, pod pogojem, da bo s tem soglašal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Iz zahteve za denacionalizacijo je razvidno, da sta predmet zahtevka tudi ti dve parceli.

Tožeča stranka, nezadovoljna z odločitvijo, vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi kršitve določb ZDen v škodo tožnika, kršitve osnovnih ustavnih pravic do enake obravnave pred zakonom in do zasebne lastnine. Tožnik ne sprejema razlogov tožene stranke, da je kot upravičenec iz denacionalizacije že prejel odškodnino s tem, ko je dobil nadomestni parceli št. ... k.o. D, čeprav sta tudi ti dve parceli (k.o. D) odvzeti upravičencu in bi zanju tudi imel pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo, vendar je ni bilo mogoče vložiti, ker je bil upravičenec knjižen kot lastnik navedenih parcel. Vloge za vrnitev navedenih parcel ni vložil, ves čas pa je zahteval vrnitev parcel št. ... k.o. B, brez upoštevanja odškodnine, saj odškodnina predstavlja zemljišče, ki je bilo pred podržavljenjem njegova last. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo tožena stranka dolžna spremeniti prvostopno odločbo tako, da bo v celoti ugodila zahtevku za vračilo parcele št. ... k.o. B v last in posest, zahteva pa tudi vračilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila posredovana strankama z interesom, ki nanjo nista odgovorili.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem postopku z dopisom št. ... z dne 17. 2. 2004. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je razvidno, da je bilo zemljišče - parcele št. ..., k.o. B, podržavljeno z odločbo OLO A, št. ... z dne 26. 11. 1955, ki je izdana na podlagi 12. člena Uredbe o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev in zemljišč kmečkih delovnih zadrug (Ur. l. FLRJ, št. 50/51). Navedena uredba res ni izrecno navedena v 3. členu ZDen, toda napotilo nanjo vsebuje Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam (Uradni list FLRJ, št. 22/53). V 1. odstavku 41. člena tega zakona je določeno, da se za arondacijo zemljišč vseh kmetijskih organizacij, ki se jim po določbah tega zakona lahko dodeli zemljišče iz kmetijskega zemljiškega sklada splošnega ljudskega premoženja, uporabljajo določbe naveden uredbe, v 2. odstavku pa je bilo določeno, da kmetijska organizacija, ne glede na 1. odstavek 1. člena uredbe, lahko zahteva pri dodelitvi zemlje po tem zakonu, arondacijo svojega zemljišča, da se ustvarijo enotne zemljiške parcele ali kompleks. Navedeni zakon je naveden v 5. točki 3. člena ZDen. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi pod opr. št. I Up 983/2001. Po povedanem je napačna presoja tožene stranke, da podržavljenje zemljišča na navedeni podlagi narekuje uporabo 4. člena ZDen, napačno pa je tudi stališče prvostopnega organa, da gre za pravno podlago po 27. točki 3. člena ZDen, ki kot pogoj za denacionalizacijo določa, da upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. V ponovnem postopku bo tožena stranka ob pravilni presoji odločbe o podržavljenju ugotovila pravni temelj podržavljenja po ZDen in na njegovi podlagi odločila o zahtevku tožnika.

Po povedanem sta tako tožena stranka kot prvostopni organ zmotno presodila listino - odločbo o podržavljenju, na katero sta oprla vsak svojo odločitev in v posledici tega napačno uporabila materialno pravo, zato je sodišče tožbi ugodilo in odločilo kot izhaja iz izreka sodbe na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23.člena ZUS).