Jedro

Ker v konkretnem primeru nobena od strank naroka ni izrecno zahtevala, je lahko sodišče upoštevajoč pogoje iz določbe 2. odstavka 454. člena ZPP izdalo sodbo brez naroka. Pritožnikovo navajanje, da soglasja za to ni podal, je zato brezpredmetno. To soglasje ni bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 4. 2015 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi VL 122701/2014 z dne 18. 9. 2014 v veljavi (I. točka izreka), - da je dolžan toženec tožnici v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 58,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse skupaj s stroškovno posledico). Opozarja na nepopolnost izreka, saj v njem ni navedeno, čigav sklep o izvršbi VL 122701/2014 z dne 18. 9. 2014 ostaja v veljavi. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje sicer navedlo, da gre za sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojne listine, a bi moralo biti to navedeno tudi v izreku. Ker ni izvedlo glavne obravnave, naj bi sodišče zagrešilo kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na problematiko, ki jo je izpostavil v ugovoru in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, bi ga moralo zaradi ugotavljanja materialne resnice neposredno zaslišati, česar pa ni storilo. S tem je zadevo nezakonito poenostavilo, še zlasti ker toženec ni podal izjave, da sme in more sodišče zadevo zaključiti brez glavne obravnave. Če bi glavno obravnavo razpisalo, bi s svojim zaslišanjem uspel prepričati, da so vsi njegovi ugovori utemeljeni. Njegovo zaslišanje naj bi bilo nujno potrebno. Posledično je sodišče tudi zmotno ugotovilo materialno pravo, saj ne drži tisto, kar je navedlo glede plačila najemnin s strani toženca.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku(1)). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.(2) Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Okoliščina, da v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno sodišče, katerega sklep o izvršbi VL 122701/2014 z dne 18. 9. 2014 naj bi ostal v veljavi, ne predstavlja bistvene („relevantne“) kršitve postopka. Kot je pravilno pojasnjeno v odgovoru na pritožbo, že sam indikator sklepa „VL“ jasno kaže na to, da ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani (oziroma njegov Centralni oddelek za verodostojne listine), ki je v skladu z določbo 40.c člena ZIZ(3) izključno krajevno pristojno za vodenje izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine (in sicer vse do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi).(4) Z ozirom na navedeno ne more biti dvoma o veljavnosti „čigavega“ sklepa o izvršbi je bilo odločeno z izpodbijano sodbo.

7. Prav tako ne drži, da je bilo v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje dolžno opraviti glavno obravnavo. V sporih majhne vrednosti lahko v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP sodišče odloči brez razpisa naroka tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah (iz 452. člena ZPP) ni zahtevala. Ker, kot je to ugotovljeno v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v konkretnem primeru nobena od strank naroka ni izrecno(5) zahtevala (pri čemer pritožba tej ugotovitvi sodišča prve stopnje ne oporeka), je lahko upoštevajoč pogoje iz prej omenjene določbe drugega odstavka 454. člena ZPP izdalo sodbo brez naroka.(6) Pritožnikovo navajanje, da soglasja za to (da sme sodišče zadevo zaključiti brez glavne obravnave) ni podal, je zato brezpredmetno. To soglasje (upoštevajoč določbo drugega odstavka 454. člena ZPP) ni bilo potrebno.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje v 7. točki obrazložitve pojasnilo, da, ker naj bi vsa relevantna dejstva izhajala iz neprerekanih navedb pravdnih strank in listinskih dokazov,(7) predlaganega dokaza z zaslišanjem toženca (kot nepotrebnega) ni izvedlo. Z ozirom na takšno oceno sodišče prve stopnje toženca ni bilo dolžno zaslišati.(8) Zgolj s pavšalnim navajanjem, da bi s svojo izpovedbo sodišče prve stopnje prepričal v utemeljenost svojih ugovorov(9) (oziroma „prezentiral“ celo zadevo) ter da bi mu bilo s tem omogočeno, da sodišču sporoči svoje pomisleke (in utemeljene ugovore),(10) pritožnik ne vzbudi prav nobenega dvoma v oceno sodišča prve stopnje, da njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. Navedba, da naj bi, ker naj ne bi držale navedbe sodišča prve stopnje glede njegovih plačil najemnine, slednje zmotno ugotovilo materialno pravo, pa po svoji vsebini (kljub drugačni označbi) predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja,(11) ki pa (kot je bilo predhodno pojasnjeno) v sporih majhne vrednosti ni upošteven pritožbeni razlog.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju ZPP) Op. št. (2): Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravdni stranki tudi opozorilo.

Op. št. (3): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju ZIZ) Op. št. (4): Glej tudi 99.a člen Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994, s kasnejšimi spremembami) Op. št. (5): Strankina zahteva za izvedbo naroka v sporih majhne vrednosti mora biti izrecna in ni moč šteti, da (saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu predlogu po zaslišanju ugodilo) je ta vsebovana v predlogu za zaslišanje strank ali prič (glej npr. sodbi VSL II Cpg 354/2014 z dne 22.7.2014 in II Cpg 756/2014 z dne 25. 9. 2014).

Op. št. (6): To svojo odločitev pa v okviru 8. točke obrazložitve tudi pojasnilo.

Op. št. (7): Ki jih (in sicer tako neprerekana dejstva kot tudi listinske dokaze) sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve tudi konkretno opredeli (oziroma se na njih sklicuje).

Op. št. (8): ZPP namreč ne pozna „obligatornih“ dokazov (torej dokazov, ki bi jih bilo sodišče, ne glede na njihovo potrebnost, dolžno izvesti).

Op. št. (9): Pri čemer niti ne pojasni katerih.

Op. št. (10): Izpovedba (zaslišanje) stranke ni namenjena podajanju ugovorov (oziroma sporočanju pomislekov), ampak je (zgolj) dokazno sredstvo za podane trditve. Ugovore (pomisleke) je imel toženec možnost podati v svojih vlogah.

Op. št. (11): Saj ni razvidno (niti v pritožbi pojasnjeno), katera materialno-pravna norma in v katerem oziru naj bi bila napačno uporabljena.