Jedro

Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbena izvajanja zagovornika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo kazenski postopek, ko je brez zaslišanja izvedenca psihiatra ugotovilo, da je storilec storil dejanje v stanju zmanjšane prištevnosti, s čimer naj bi bil kršen 265.čl. ZKP. Ker ni zavzelo stališča glede obstoja bistvenega elementa kaznivega dejanja - prištevnosti, s čimer je ravnalo tudi v nasprotju s 1.odst. 395.čl. ZKP, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega H.A. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.6.1998 razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kamniku kot prvostopno sodišče spoznalo obsojenega H.A. za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo po 1. odstavku 299. člena KZ kazen petih mesecev zapora s preiskusno dobo enega leta in devetih mesecev. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 18.11.1998 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče v Kamniku zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

Vrhovni državni tožilec, svetnik F.M., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da zahteva ne vsebuje zakonskega razloga, ki naj bi bil podlaga za to pravno sredstvo. Zahteva smiselno uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, storjene s tem, da drugostopno sodišče ni odgovorilo na tisti del obdolženčeve pritožbe, ki je predlagal razveljavitev sodbe zaradi zaslišanja izvedenca psihiatra. Ta kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP pa ni vplivala na zakonitost sodbe, kar pomeni, da ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložnik zahteve navaja, da Višje sodišče v Ljubljani ni niti z besedo odgovorilo na obdolženčevo pritožbo v delu, kjer se navaja v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi v času storitve zmanjšano prišteven, s čimer je prekoračilo svoje pristojnosti in bi moralo o tem, glede na dejstvo, da je bil obdolženi močno vinjen, zaslišati sodnega izvedenca psihiatra, saj je pritožba prepričana, da je bil obdolženi najmanj bistveno zmanjšano prišteven. V čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona, vložnik ne pove. Glede na prej navedeno vsebino zahteve Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik uveljavlja v obsegu razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovorniki obsojenca so v pritožbi zoper napadeno prvostopno sodbo uveljavljali pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem so v pritožbenih izvajanjih izrecno navedli, da je sodišče (prvostopno) v obrazložitvi sodbe ocenilo, da je bil obdolženec v času storitve dejanja zmanjšano prišteven. Sodišče naj bi s tem prekoračilo svoje pristojnosti, saj bi moralo o tem glede na dejstvo, da je bil obdolženec močno vinjen, zaslišati sodnega izvedenca psihiatra. Po navedbah pritožbe, je bil obdolženec, kolikor seveda je sodišče štelo, da je kriv, najmanj bistveno zmanjšano prišteven. Vrhovno sodišče ugotavlja, da o navedenem pritožbenem ugovoru napadena drugostopna sodba nima nobenih razlogov. Pritožitelji so glede na vsebino pritožbe očitno nakazovali na kršitev 265. člena ZKP, ki določa, da se odredi psihiatrični pregled obdolženca, če nastane sum, da je njegova prištevnost izključena ali zmanjšana. Tega prvostopno sodišče ni storilo, pritožbeno sodišče pa ni odgovorilo na pritožbena izvajanja v tej smeri, čeprav bi to skladno s 1. odstavkom 395. člena ZKP moralo storiti. V navedeni določbi je določeno, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Glede na to, da je stopnja prištevnosti bistveni element vsakega kaznivega dejanja (15. in 16. člen KZ), ki ga mora sodišče, ko odloča o kazenski odgovornosti storilca, ugotoviti, to pomeni, da mora pritožbeno sodišče odgovoriti na pritožbena izvajanja, s katerimi pritožnik napada bodisi postopek bodisi dejanske zaključke v zvezi z ugotovljeno stopnjo prištevnosti kot elementa kazenske odgovornosti. Izostanek razlogov v tej smeri v pritožbeni odločbi predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj z zahtevo za varstvo zakonitosti napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Vrhovno sodišče se je skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Pri tem je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in je skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in vrnilo zadevo v novo odločitev Višjemu sodišču v Ljubljani. Navedeno sodišče bo moralo skladno z ugotovitvami te sodbe v celoti odgovoriti na pritožbena izvajanja obsojenčevih zagovornikov, tako glede zakonitosti postopka kot glede dejanskih zaključkov v zvezi z ugotavljanjem obsoječeve prištevnosti v času storitve očitanega kaznivega dejanja.