Jedro

Tožeča stranka je postavila še en zahtevek, gre za spremembo tožbe (prvi odstavek 191. člena ZPP). Ker je opredelila novega kot primarnega in prvotnega kot subsidiarnega, gre za tako imenovano eventualno kumulacijo zahtevkov (drugi odstavek 188. člena ZPP). Pri takšni kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, le da jih sodišče sme obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Povedano velja tako za začetno, kakor tudi za naknadno kumulacijo, za kar slednje gre v tej zadevi. V takšnih primerih pa je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega spora.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je tožnica posvojenka zapustnice L. M. - ker se tožeča stranka ni izkazala s posvojitveno odločbo.

Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da je mogoče posvojitveno razmerje dokazati le s posvojitveno odločbo oziroma poprej posvojitveno pogodbo, za kar oboje je predpisan poseben postopek, v katerem je določena stroga obličnost. Tožeča stranka izpodbija to sodbo z revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj obe sodbi spremeni tako, da bo ugodeno zahtevku revidentke za ugotovitev statusa posvojenke L. M., ki je v dveh listinah priznala takšen status. Kar 38 let je trajalo med njima razmerje mati - hči, sama pa kot otrok ni mogla odločati o posvojitvi. Potrebno je vsebinsko obravnavati odnose. Praksa je izoblikovala stališče, da dolgotrajno izvrševanje nekega razmerja nadomesti obličnost. Sicer pa se sklicuje na pritožbene navedbe.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila in vrhovni državni tožilec se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je 18.8.1987 vložila tožbo z zahtevkom, naj se ugotovi, da je izjava o preklicu oporoke L. M. z dne 20.4.1986 neveljavna. Vrednost spora je označena s 310.000 takratnih dinarjev, s čimer je bila zagotovljena pravica do revizije. Zaradi smrti prvotne toženke je tožeča stranka zavzela stališče, da je z njeno smrtjo prešlo njeno premoženje na tožnico in da je tako prišlo do združitve pravdnih strank. Zato je "razširila" svoj tožbeni zahtevek (z vlogo z dne 8.9.1993) na ugotovitev, da je tožnica posvojenka zapustnice L. M., na naroku za glavno obravnavo 9.9.1993 pa je opredelila ta novi zahtevek kot primarni, prvotno postavljeni pa kot subsidiarni. Vrednosti spornega predmeta tega novega zahtevka, ki tudi ni denarni (drugi odstavek 40. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), pa tožeča stranka ni navedla. Ker je tako tožeča stranka postavila še en zahtevek, gre za spremembo tožbe (prvi odstavek 191. člena ZPP). Ker je opredelila novega kot primarnega in prvotnega kot subsidiarnega, gre za tako imenovano eventualno kumulacijo zahtevkov (drugi odstavek 188. člena ZPP). Pri takšni kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, le da jih sodišče sme obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Povedano velja tako za začetno, kakor tudi za naknadno kumulacijo, za kar slednje gre v tej zadevi. V takšnih primerih pa je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega spora. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, ki se nanaša na odločitev o primarnem zahtevku. Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku tega člena revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Tožeča stranka bi torej morala navesti vrednost spornega predmeta zdaj obravnavanega zahtevka, česar pa ni storila. Zato si pravice do revizije ni zagotovila in jo je moralo zato revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških, ki jih je priglasila tožeča stranka, je zajeta z izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).