Jedro

Sodišče se omeji na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi. Pri tem ni omejeno z dokaznimi predlogi udeležencev. Svojo odločitev o zavrnitvi dokazov pa mora obrazložiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, s katerim je to zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe, po kateri se: sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2359/2018 z dne 14. 6. 2019 v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1743/2019 z dne 20. 11. 2019 spremeni tako, da stiki med mld. A. in toženo stranko B. B. (tožencem)1 začasno potekajo vsako drugo sredo od 15.00 do 16.00 ure pod nadzorom strokovne(-ga) delavke(-ca) Centra za socialno delo X, Enota Y, v poslovnih prostorih Centra za socialno delo X, Enota Y, na naslovu ..., pri čemer se stik ne izvede, če je sreda dela prosti dan ali praznik; toženi stranki se naloži, da se v roku petnajstih dni od izdaje sklepa pri C. C., dr. med., specialistki otroške in mladostniške psihiatrije, naroči za skupno (družinsko) obravnavo z mld. A., ki se je mora toženec redno udeleževati v skladu s programom obravnave; kršitev začasne odredbe se kaznuje v višini 500,00 EUR, pod izvršbo; začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še trideset dni po pravnomočnosti sodbe; pritožba in ugovor ne zadržita izvršitve izdane začasne odredbe; toženec je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je toženca napotilo na terapevtsko obravnavo, za izbiro ustrezne inštitucije ga je napotilo, da se obrne na pristojni CSD X, Enota Y, kar je dolžan storiti v roku osmih dni po prejemu sklepa in o tem sodišču posredovati dokazilo, pristojni CSD pa je dolžan v roku trideset dni po prejemu sklepa sodišču sporočiti institucijo, kjer bo toženec opravljal terapevtsko obravnavo, začasna odredba stopi v veljavo z dnem izdaje, ugovor pa ne zadrži njene izvršitve.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (tožnica),2 ki pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa, tako da se v celoti ugodi predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe.

Navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje ugodilnega dela, zato pride kot pravno sredstvo v poštev samo pritožba, saj lahko ugovor vloži samo dolžnik. To velja tudi v primeru izdaje začasne odredbe po uradni dolžnosti. Od 29. 3. 2021 je treba dodatno upoštevati novo določbo 273.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki se uporablja tudi v vseh postopkih, v katerih je bil predlog za izvršbo ali predlog za zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona. Ugovor zoper sklep o začasni odredbi za varstvo koristi otrok ni dovoljen, če je bila dolžniku dana možnost, da se glede predloga za izdajo začasne odredbe izjavi pred njeno izdajo. Toženec je odgovoril na predlog za izdajo začasne odredbe dne 5. 3. 2021. Edino pravno sredstvo v tej zadevi je zato pritožba zoper izpodbijani sklep.

Tožnica uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo neposrednosti, saj je sklep izdala sodnica, ki je dokazne zaključke oprla na oceno dokazov, ki so bili izvedeni na predhodnih narokih (celo na zaslišanje izvedenke), čeprav ni sodelovala na nobeni glavni obravnavi v postopku. Podana je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je pritožbeno sodišče dolžno upoštevati tudi po uradni dolžnosti. V primeru predodelitve zadeve se lahko zapisniki o izvedbi dokazov s strani drugega sodnika le preberejo šele, če sodnik tako odloči, potem ko so se o tem izjavile pravdne stranke, takšna možnost tožnici nikoli ni bila dana. Tožnica uveljavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti. Navaja, da je svoje navedbe dokazovala z več listinskimi dokazi, predlagala je tudi zaslišanje C. C., dr. med., zaslišanje E. E. ter postavitev sodnega izvedenca pedopsihiatra. Sodnica se je od predlaganih dokazov tožnice opredelila do pedopsihiatričnega mnenja C. C., glede ostalih predlaganih dokazov pa v sklepu ni razlogov, sodišče jih ni izvedlo oz. dokazno ocenilo, niti ni obrazložilo, zakaj dokazov ni izvedlo. Sklicuje se na sklep IV Cp 674/2020 z dne 28. 4. 2020. Tudi če je sodišče štelo, da mora toženca z začasno odredbo po uradni dolžnosti napotiti na terapevtsko obravnavo, z zavrnitvijo materinega predloga za izdajo začasne odredbe ne bi smelo hiteti. Ker je de facto brez obrazložitve zavrnilo vse materine dokaze, je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Sodišče je nadalje kršilo pravico tožnice do izjave, ker je sodnica govorila z lečečo pedopsihiatrinjo, s čimer se je tožnica seznanila po naključju na podlagi njenega elektronskega sporočila. Sodišče o tem ni napravilo uradnega zaznamka oziroma se ta v spisu ne nahaja. Brez vednosti strank je izvajalo dokaz, ki ga je predlagala tožnica, vsebine pogovora pa strankama ni razkrilo in jima ni dalo možnosti opredeliti se do tako izvedenega dokaza.

Mnenje, na podlagi katerega je sodišče sprejelo odločitev, je neustrezno oziroma neuporabno. Ni jasno, zakaj predloga tožnice za izdajo začasne odredbe ni posredovalo sodni izvedenki F. F. in je zaprosilo za mnenje glede njegove ne(utemeljenosti), temveč je predlog posredovalo CSD, ki je pripravil mnenje po strokovni delavki G. G., ki nima znanja in kvalifikacij s področja klinične psihologije. Mnenje CSD je neuporabno in neustrezno, saj CSD ni ugotavljal dejanskega stanja, kot je to navedeno v judikatu VS RS II Ips 682/2007, po katerem mora imeti poročilo CSD bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja. Sodišče mnenja CSD tožnici pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi ni vročalo, da bi se lahko do njega opredelila. CSD se glede predloga tožnice za izdajo začasne odredbe v delu, kjer se predlaga napotitev toženca in mld. A. skupno (družinsko) obravnavo pri pedopsihiatrinji, sploh ni opredelil. Po mnenju tožnice se CSD strinja z mnenjem dr. C. C., da je za zavarovanje otrokovih koristi nujno potrebno, da se skupaj s tožencem vključi v zdravljenje pri pedopsihiatru, sklicuje se na elektronsko sporočilo G. G. z dne 12. 3. 2021. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Mld. A. je še vedno v hudi stiski in pod stresom, ki je že postal kroničen, čeprav se stiki redno izvršujejo že več kot dve leti. Sporni so razlogi, ki vodijo v opisano ogroženost mld. A. Sodišče se je, sklicujoč na mnenje sodne izvedenke klinične psihologije F. F. in poročilo H. H., postavilo na stališče, da dekličino stisko in kronični stres povzročajo okoliščine, vezane izključno na odnos med staršema. S tem je izključilo možnost, da bi bil otrok ogrožen zaradi okoliščin, ki so vezane na njegov odnos z očetom. Izvedenka F. F. je, ko je bila zaslišana, v bistvenem spremenila svoja predhodna stališča. Izpostavila je, da mld. A. potrebuje intenzivno strokovno obravnavo s terapevtskimi in diagnostičnimi postopki, in da je v primeru, ko to zahteva korist otroka, treba pridobiti mnenja drugih strokovnjakov. Zaključki sodišča, da se mld. A. ne sme izpostavljati strokovni obravnavi, so tako v nasprotju z dokazi, na katere se sklicuje samo sodišče (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče bi moralo postaviti sodnega izvedenca pedopsihiatrije oziroma zaslišati pedopsihiatrinjo C. C. Ta je mnenja, da lahko otroku ob vztrajanju pri stikih na način, kot to poteka sedaj, nastane resna škoda. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do ostalih s strani tožnice predlaganih dokazov, tj. do detektivskega poročila Agencije ..., d. o. o., in pisnih izjav prič. Iz teh dokazov namreč nesporno izhaja, da toženec pušča hčerko samo v gostilni tudi po štiri ure zdržema, da deklice v tem času nihče ne nadzira, da toženca še v bližini picerije ni ter se otrok sam igra v neposredni bližini zelo nevarne ceste. Stališče sodišča, da tožnica ni z ničemer izkazala, da je mld. A. na stikih prepuščena sama sebi, je zgrešeno in neutemeljeno. Sodišče se tudi ni opredelilo do poročila Centra ... o procesu obravnave tožnice in mld. A. niti ni zaslišalo vodje programa E. E. Odrejen ukrep toženčeve terapevtske obravnave je neučinkovit. Tožencu je bilo (hkrati s tožnico) že v letu 2020 naloženo, da se mora vključiti v svetovanje za izboljšanje starševskih kapacitet, tudi sodna izvedenka je v mnenju poudarila, da se morata oba starša udeležiti svetovanja, vendar se ga toženec ni udeležil. Sam strokovne pomoči ni poiskal. Če se bo zaradi izdane začasne odredbe udeleževal odrejene terapevtske obravnave, bo to storil samo zato, da bi se podredil začasni odredbi in izognil negativnim posledicam njene izvršitve. Navedeno potrjujeta priloženo osnovno kliničnopsihološko izvedensko mnenje o pravdnih strankah z dne 18. 11. 2020 in njegova dopolnitev, ki ju je izdelal sodni izvedenec klinične psihologije odraslih v kazenski zadevi zoper toženca. Tožnica povzema del ugotovitev iz tega mnenja in navaja, da začasna odredba, izdana po uradni dolžnosti, ne bo imela pozitivnega učinka z vidika varstva otrokovih koristi. Vztraja, da je treba zaslišati pedopsihiatrinjo in postaviti sodnega izvedenca pedopsihiatra, otrokove stike z očetom pa postaviti pod nadzor in toženca napotiti na skupno (družinsko) obravnavo z mld. otrokom, in sicer k psihiatru na zdravljenje, saj stiki, kot potekajo sedaj, deklico resno ogrožajo. Noben zadržek ne obstaja glede tega, da se toženca nemudoma napoti na skupno (družinsko) obravnavo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Glede pravnega sredstva zoper izpodbijani sklep sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bil sklep izdan še pred uveljavitvijo nove določbe 273.b člena ZIZ,3 tako da je bil pravni pouk v izpodbijanem sklepu, da je zoper ugodilni del (oziroma sklep, izdan po uradni dolžnosti) dopusten ugovor toženca, pravilen. Toženec ugovora ni vložil, tožnica pa ima zoper zavrnilni del sklepa pritožbo, ki jo je tudi vložila.

5. Tožnica utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa storilo več absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Utemeljena je tako pritožbena navedba o kršitvi načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica je predlagala več dokazov, s katerimi je dokazovala utemeljenost predlagane začasne odredbe, med drugim zaslišanje C. C. ter E. E. in postavitev sodnega izvedenca pedopsihiatra, predložila je tudi več listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje se je od predlaganih dokazov opredelilo samo do pedopsihiatričnega mnenja C. C. Ostalih dokazov tožnice sodišče prve stopnje bodisi ni izvedlo bodisi se do njih ni opredelilo, razlogov za neizvedbo dokazov oziroma o zavrnitvi dokazov pa v izpodbijanem sklepu ni.

6. Glede trditve, da je bila kršena pravica tožnice do izjave tudi zato, ker je sodnica govorila s pedopsihiatrinjo C. C. kar izhaja iz elektronskega sporočila z dne 11. 3. 2021, ki je priloženo pritožbi in v katerem je pedopsihiatrinja navedla, da je 10. 3. 2021 govorila s sodnico, sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodnica na takšen pogovor oprla odločitev. Drži, da v spisu o pogovoru ni uradnega zaznamka, vendar so neizkazane nadaljnje trditve, da je sodnica izvajala dokaz, ki ga je predlagala tožnica. Iz navedenega elektronskega sporočila tudi ni razvidno, kdo je koga klical in o čem je tekel pogovor. V izogib očitkom naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju to pojasni in razčisti s strankama.

7. Utemeljena je tudi navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti, saj je svojo odločitev, kljub temu, da je prišlo do spremembe razpravljajočega sodnika, oprlo na zaslišanje izvedenke, ki je bilo opravljeno na narokih, na katerih sodnica, ki je sklep izdala, ni sodelovala. Tožnica utemeljeno navaja, da mora sodišče, preden odloči, da se zapisniki o izvedbi dokazov s strani drugega sodnika le preberejo, strankam omogočiti, da se o tem izjavijo, česar sodišče prve stopnje ni storilo.

8. V postopku izdaje začasne odredbe po Družinskem zakoniku (DZ), po katerem se izda začasna odredba v postopkih odločanja o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo ter stikih takrat, kadar je verjetno izkazano, da je zaradi zavarovanja otrokove koristi potrebna začasna ureditev razmerja, ker bi tekom postopka lahko otroku nastala nesprejemljiva škoda (161. člen v zvezi s 157. členom DZ), sodišče ni omejeno z dokaznimi predlogi pravdnih strank, ampak sme samo pridobiti podatke, potrebne za odločitev. Sodišče je predlog zaradi izdelave mnenja poslalo centru za socialno delo, lahko bi ga posredovalo (tudi) sodni izvedenki F. F., ki je sicer izdelala izvedeniško mnenje v tej zadevi. Ni res, da CSD dejanskega stanja sploh ni ugotavljal, delno se je opredelil tudi do predloga tožnice za vključitev toženca v družinsko terapijo (res pa ne posebej do predloga za napotitev toženca in mld. A. na skupno (družinsko) obravnavo pri pedopsihiatrinji). Utemeljen pa je očitek sodišču, da strank z mnenjem CSD pred izdajo sklepa ni seznanilo.

9. Tožnica navaja, da so sporni razlogi, ki vodijo v ogroženost mld. A. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje uveljavlja zlasti v povezavi z mnenjem CSD ter dokazi, ki jih sodišče ni izvedlo oz. do katerih se ni opredelilo. Izpostavlja, da je med drugim sodišče prve stopnje navedlo, da tožnica ni z ničemer dokazala, da je mld. A. na stikih prepuščena sama sebi, do dokazov tožnice, s katerim je ta dokazovala nasprotno, pa se ni opredelilo. Zaradi odprave predhodno ugotovljenih kršitev določb postopka bo moralo sodišče prve stopnje med drugim predlagane dokaze bodisi izvesti in oceniti bodisi pojasniti, zakaj njihova izvedba ni potrebna,4 ponovno se bo moralo opredeliti tudi do mnenja izvedenke F. F.5 in nato na novo ugotoviti dejansko stanje. Sodišče druge stopnje zato na ostale navedbe glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Sodišču druge stopnje se tudi ni treba opredeljevati do zatrjevane neučinkovitosti odrejenega ukrepa toženčeve terapevtske obravnave. Zoper ta del sklepa bi lahko ugovarjal toženec, vendar toženec pravnega sredstva ni vložil. O predlagani skupni (družinski) obravnavi toženca z mld. A. pa bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo v nadaljevanju.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo glede predloga tožnice za izdajo začasne odredbe vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti storjene bistvene kršitve določb postopka, ki so razvidne iz predhodne obrazložitve.

12. Glede obsega dokazov, ki jih je treba izvesti, da bo sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da narava postopka, ki jo opredeljujeta potreba po hitri odločitvi in drugačen dokazni standard od tega, ki se zahteva za odločitev o zahtevku oziroma predlogu, ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov.6 Sodišče se omeji na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi. Pri tem ni omejeno z dokaznimi predlogi udeležencev.7 Svojo odločitev o zavrnitvi dokazov pa mora tudi obrazložiti. Nadaljnji napotki, glede na že predhodno obrazloženo, niso potrebni.

13. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

1 B. B. je tudi tožeča stranka po nasprotni tožbi, sodišče druge stopnje ga zaradi jasnosti označuje kot toženca. 2 D. D. je tudi tožena stranka po nasprotni tožbi, sodišče druge stopnje jo zaradi jasnosti označuje kot tožnico. 3 Določba je pričela veljati 27. 3. 2021, izpodbijani sklep pa je bil izdan 23. 3. 2021. 4 Izvesti oz. oceniti bo treba tudi določene dokaze, ki ji sodišče do sedaj še ni izvedlo (oz. ocenilo). 5 Neutemeljeno pa je v zvezi z mnenjem izvedenke zatrjevanje kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre pri tej kršitvi za napako tehnične narave. 6 Primerjaj točko d) v sklepu VSL IV Cp 674/2020 z dne 28. 4. 2020, na katerega se sklicuje tožnica in v katerem je zavzeto stališče, da med drugim, dokazov, ki so nezdružljivi z naravo začasnega varstva, ni treba izvajati. 7 Glej sklep IV Cp 1150/2021.