Jedro

Zazidalni načrti, ki so bili sprejeti pred uveljavitvijo zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor se lahko uporabljajo v postopkih za izdajo lokacijskih dovoljenj, če je z odlokom ugotovljeno, da niso v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze občine z dne 31.5.1991, s katero je navedeni upravni organ zavrnil tožničino zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo stanovanjske hiše. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 23. člena zakona o urbanističnem planiranju v zvezi s 85. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter navaja, da se lokacijsko dovoljenje po navedenih določbah izda v skladu z zazidalnim načrtom. Ker se sporna stanovanjska hiša nahaja v območju, ki je po zazidalnem načrtu v celoti namenjeno industrijskim objektom in ker tožničina hiša po navedenem zazidalnem načrtu spada med objekte pod posebnim režimom, ki jih bo potrebno rušiti, kolikor bi se sanitarno - tehnični pogoji znižali pod dopustnim minimumom, tožnici lokacijskega dovoljenja ni mogoče izdati. Tožena stranka ob zavrnitvi pritožbenih ugovorov navaja, da pravilnost in zakonitost zazidalnega načrta ni stvar tega postopka, kot tudi ne vprašanje vrednosti tožničine hiše v postopku razdelitve premoženja.

Tožnica v tožbi ponavlja pritožbene ugovore. Navaja, da je vprašljiva veljavnost zazidalnega načrta, ki že 14 let drži rezervat za industrijske objekte, katerih gradnja je zlasti z ekološkega vidika vprašljiva, zazidalni načrt pa tudi ni bil noveliran vsakih pet let v skladu z zakonom. Tožnica še navaja, da je njena hiša zato, ker ni legalizirana, manj vredna, zato bo prikrajšana v postopku, ki teče pred sodiščem za razdružitev premoženja z bivšim možem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po proučitvi predloženih spisov sodišče ugotavlja, da legalizacija tožničine že zgrajene stanovanjske hiše ni možna. Iz predloženega zazidalnega načrta, je namreč razvidno, in tudi ni sporno, da je tožničina stanovanjska hiša zgrajena na območju, ki je predvideno za gradnjo industrijskih objektov. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je pogojno lokacijsko dovoljenje, izdano tožnici po določbah 3. odstavka 41f člena novele zakona o urbanističnem planiranju (Ur. l. SRS, št. 8/78) prenehalo veljati.

Tožničini ugovori, ki se nanašajo na veljavnost zazidalnega načrta so neutemeljeni. Za navedeni zazidalni načrt je iz odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju z družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 (MUV, št. 6/87) razvidno, da ni v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine in se zato glede na določbo 3. člena zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Ur. l. RS, št. 48/90) lahko uporablja v obravnavanem postopku. Po navedeni določbi se namreč do sprejema novih predpisov o urejanju prostora uporabljajo tudi tisti zazidalni načrti, ki so bili sprejeti pred uveljavitvijo zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, to je pred 22.6.1984. Po določbi 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. l. RS, št. 26/90) se lokacijski postopki, ki temeljijo na zazidalnih načrtih, sprejetih pred 22.6.1984, vodijo po določbah zakona o urbanističnem planiranju, ki v 23. členu določa, da se lokacijsko dovoljenje izda v skladu z zazidalnim načrtom. Ker lokacija tožničine hiše ni v skladu z zazidalnim načrtom, tožnici lokacijskega dovoljenja za legalizacijo njene stanovanjske hiše ni mogoče izdati.

Ker so glede na navedeno tožničini ugovori v zvezi z zazidalnimi načrtom neutemeljeni, izpodbijana odločba pa je zakonita in pravilno utemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih. Zakon o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. SRS št. 1/91-I).