Jedro

Ob upoštevanju začetka uporabe relevantnih določb tretjega odstavka 392. člena in prvega odstavka 393. člena ZPP z dnem 14.3.2017 in pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile pritožnice oziroma F. G. seznanjene z razlogom za izpodbijanje že bistveno pred 13.9.2017, se je do vložitve tožbe dne 13.12.2017 subjektivni trimesečni rok nedvomno že iztekel, četudi se začetek teka tega roka šteje od 14.3.2017, ko so tožeče stranke sploh pridobile možnost vložitve tožbe za razveljavitev sodne poravnave.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 8. 3. 2019 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za razveljavitev sodne poravnave opr. št. XI Pg 4225/2014 z dne 7. 12. 2015. S sklepom z dne 16. 5. 2019 pa je tožečim strankam sodišče naložilo, da so dolžne nerazdelno povrniti stroške postopka prvo tožene stranke v znesku 3.473,95 EUR in drugo tožene stranke v znesku 3.318,40 EUR.

2. Zoper sklepa se pritožujejo prva, tretja, četrta in peta tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo njuno razveljavitev. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3. Prvo tožena stranka v odgovoru na pritožbi zoper sklep z dne 8. 3. 2019 predlaga zavrnitev pritožb zoper ta sklep in njegovo potrditev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da so bistvene pritožbene navedbe pritožnic praktično enake v pritožbah zoper oba sklepa, zato bo zaradi preglednosti na pritožbene navedbe odgovarjalo le enkrat. Glede pritožb zoper sklep z dne 8. 3. 2019

6. Ne drži pritožbena navedba, da je rok za vložitev tožbe za pritožnice začel teči šele 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17). Prehodna določba 132. člena tega zakona določa, da se določbe 107., 108. in 109. člena tega zakona začnejo uporabljati že z dnem njegove uveljavitve, t. j. 14. 3. 2017. 107. člen ZPP-E določa, da se v določbi 392. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) doda tretji odstavek, na podlagi katerega lahko tožbo za razveljavitev sodne poravnavi vloži vsakdo, ki izkaže pravni interes. Prvi odstavek 108. člena ZPP-E pa določa, da se v določbi prvega odstavka 393. člena doda, da lahko oseba iz tretjega odstavka 392. člena (vsakdo, ki izkaže pravni interes, op. sodišča) tožbo za razveljavitev sodne poravnave vloži v treh mesecih od dneva, ko je zvedela za razlog za razveljavitev.

7. Navedeni določbi ZPP-E, ki spreminjata določbi 392. in 393. člena ZPP, sta se glede na določbo 132. člena ZPP-E torej začeli uporabljati že 14. 3. 2017 in ne šele 14. 9. 2017. To pa pomeni, da je treba zaradi zagotovitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS presojati, ali je bila tožba za razveljavitev sodne poravnave, vložena 13. 12. 2017, pravočasna glede na datum 14. 3. 2017, ko so tožeče stranke sploh pridobile pravico vložiti tožbo na razveljavitev sodne poravnave in glede na datum 13. 9. 2017, ko je začel teči rok, ki bi se iztekel z vložitvijo tožbe 13. 9. 2017. 8. V zvezi s presojo sodišča prve stopnje glede datuma, na katerega so se tožeče stranke seznanile z razlogom za izpodbijanje sodne poravnave, ni podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč izčrpno pojasnilo, kdaj so se tožeče stranke oziroma njihov (takratni) zakoniti zastopnik F. G. seznanile z obstojem in tudi vsebino sodne poravnave (7 - 9 točka obrazložitve) ter izpodbijani sklep vsebuje (izčrpne) razloge o odločitvi, zato ga je mogoče preizkusiti. Zatrjevano dejstvo zmotne umestitve ugotovljenih dejstev v sklop seznanitve z razlogom za razveljavitev sodne poravnave po določbi prvega odstavka 393. člena ZPP bi kvečjemu lahko pomenilo relativno bistveno kršitev določb postopka, vendar niti ta ni podana. Višje sodišče namreč soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so se pritožnice oziroma F. G. tudi z razlogom za izpodbijanje seznanil bistveno pred 25. 9. 2017, kot neutemeljeno navajajo pritožnice.

9. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo konkretne datume in vsebino vlog, vključno s citiranjem konkretnih navedb v več sodnih postopkih (zlasti glede motenja posesti), ki so jih začenjale pritožnice zoper toženi stranki (7. točka obrazložitve). Citati iz posamičnih vlog, v katerih so pritožnice navajale nedopustnost posega v nepremičnine, ki naj bi jih imele pritožnice v neposredni posesti, kar uveljavljajo s tožbo tudi v obravnavani zadevi, jasno in nedvoumno dokazujejo, da so bile pritožnice oziroma F. G. konkretno seznanjene z vsebino sodne poravnave in s tem tudi z razlogom za njeno izpodbijanje že bistveno pred 13. 9. 2017, ko bi začel teči rok za izpodbijanje, ki bi se iztekel 13. 12. 2017, ko je bila tožba vložena. Vsebinski citati iz posamičnih vlog, vloženih pred 13. 9. 2017, tudi jasno dokazujejo neutemeljenost pritožbene navedbe, da so bile pritožnice šele z dopisom zakonitega zastopnika druge toženke v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 4093/2016 z dne 25. 9. 2017 seznanjene z razlogom za izpodbijanje sodne poravnave.

10. Ob upoštevanju začetka uporabe relevantnih določb tretjega odstavka 392. člena in prvega odstavka 393. člena ZPP z dnem 14. 3. 2017 in pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile pritožnice oziroma F. G. seznanjene z razlogom za izpodbijanje že bistveno pred 13. 9. 2017, se je do vložitve tožbe dne 13. 12. 2017 subjektivni rok nedvomno že iztekel, četudi se začetek teka tega roka šteje od 14. 3. 2017, ko so tožeče stranke sploh pridobile možnost vložitve tožbe.

11. Na podlagi navedenega pritožbi prve in tretje, četrte ter pete tožeče stranke nista utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožb zoper sklep z dne 16. 5. 2019

12. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje o povrnitvi stroškov postopka ne bi smelo odločiti, ker zadeva še ni pravnomočno zaključena. Iz dikcije 154. člena ZPP ne izhaja, da bi moralo sodišče za odločitev o stroških postopka čakati do pravnomočne odločitve o zadevi in da se šele takrat šteje, da je stranka v pravdi uspela. Posledično ni utemeljena niti pritožbena navedba prvo tožeče stranke, da sodišče sploh ne bi smelo odločiti s posebnim sklepom, temveč bi moralo o tem odločiti že s sklepom o zavrženju tožbe. Določba prvega odstavka 165. člena ZPP, na katero se sklicuje prvo tožeča stranka, se nanaša na odločitev višjega sodišča v zvezi z (rednim) pravnim sredstvom, obravnavani sklep pa je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP.

13. Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje priglašenih stroškov ne bi smelo priznati, ker niso bili potrebni, saj bi moral tožbo kot prepozno zavreči že predsednik senata v fazi predhodnega preizkusa tožbe po določbi 274. člena ZPP. Dejanske navedbe o tem, kdaj so se tožeče stranke seznanile z razlogom za izpodbijanje, sta toženi stranki ponudili šele v odgovoru na tožbo, saj iz tožbenih navedb tožečih strank tega (še) ni bilo mogoče ugotoviti. Nadalje pa določba 275. člena ZPP predsedniku senata dopušča, da lahko počaka z odločitvijo o zavrženju tožbe do prejema odgovora na tožbo, če misli, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju. Na podlagi navedenega sta bila odgovora na tožbo nedvomno potrebna in ju je sodišče prve stopnje upravičeno priznalo.

14. Ni utemeljena niti pritožbena navedba tretje, četrte in pete tožeče stranke, da ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče odločilo o solidarni zavezi tožečih strank za povrnitev stroškov postopka po določbi tretjega odstavka 161. člena ZPP, saj stranke niti ne konkretizirajo, zakaj presoja sodišča, da se v konkretnem primeru navedena določba ne uporablja, naj ne bi bila utemeljena. Pavšalen prepis zakonske določbe 161. člena ZPP v pritožbi ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, niti zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Glede višine odmerjenih stroškov višje sodišče pojasnjuje, da čeprav je drugo tožena stranka stroške priglasila po določbah Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami), bi jih bilo treba na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmeriti po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami), saj sodišče na pravno podlago ni vezano. Čeprav so bili stroški priglašeni po nepravilni pravni podlagi, odločitev samo zato ni nepravilna.

16. Glede odmerjene višine stroškov drugo tožene stranke sodišče prve stopnje pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da se priglašeni stroški odmerijo ob upoštevanju spremenjene vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, saj je sodišče o povrnitvi stroškov odločalo po spremembi vrednosti odvetniške točke, ki velja od 6. 4. 2019. 17. Na podlagi navedenega pritožbi prvo in tretje, četrte ter pete tožeče stranke nista utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnice s pritožbami zoper sklepa niso uspele, po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Prvo tožena stranka pa po določbi 155. člena ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe.