Jedro

Tožnica, ki je bila ob sinovi smrti v letu 1993 stara 55 let in uživalka invalidske pokojnine, nima pravice do družinske pokojnine po pokojnem sinu, ker je povprečna mesečna pokojnina, ki jo je tožnica prejemala v zadnjem koledarskem letu pred sinovo smrtjo, presegala polovico zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Zato ni mogoče šteti, da jo je pokojni sin ob smrti preživljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 22. 2. 2011 in z dne 29. 11. 2010 in na priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem sinu, podredno dela družinske pokojnine k njeni pokojnini.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je eno leto pred sinovo smrtjo (od 3. 11. 1992 do 3. 1. 1993) presegala polovico zneska najnižje pokojnine, saj ji je znano, da je bil znesek pokojnine, ki jo je prejemala v tem obdobju, nižji od 11.319,91 SIT. S svojo skromno pokojnino je komaj preživela in je bila odvisna od finančne pomoči pokojnega sina. Ker je pokojnino prejemala po pošti, o tem ni mogla predložiti dokazila, zato predlaga, da sodišče glede mesečnih zneskov pokojnine, ki jih je prejemala eno leto pred sinovo smrtjo, vpogleda v uradno evidenco toženca. Nadalje navaja, da z vsebino izračuna toženca, na katerega se je oprlo sodišče, ni seznanjena. Navaja, da pritožbi prilaga sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije z dne 12. 3. 1990, da je znašala njena pokojnina v marcu 1990 znesek 2.149,61 tedanjih DIN, vendar ga pritožbi ni priložila. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 22. 2. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 29. 11 2010 ter s tem v zvezi, ali ima tožnica pravico do družinske pokojnine po pokojnem sinu, ki je umrl dne 3. 11. 1993. Sporno pri tem je, ali je tožnico pokojni sin do smrti preživljal. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 119. členu in ob pogojih iz 115. člena določa, da starši, ki jih je zavarovanec preživljal do svoje smrti, pridobijo pravico do družinske pokojnine, če so do smrti zavarovanca dopolnili starost 58 let, ali so bili ob smrti zavarovanca popolnoma nezmožni za delo. Po 1. odstavku 83. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) je mati, ki jo je zavarovanec oziroma uživalec pravice preživljal do svoje smrti, pridobila pravico do družinske pokojnine, če je do smrti zavarovanca oziroma uživalca pravice dopolnila 50 let starosti, ali mati, ki še ni bila stara 50 let, pa je bila do smrti zavarovanca oziroma uživalca pokojnine popolnoma nezmožna za delo. Tožnica, ki je bila ob sinovi smrti stara 55 let in uživalka pravice do invalidske pokojnine (je invalidka I. kategorije invalidnosti od 3. 2. 1989 dalje po sklepu pravnega prednika toženca z dne 7. 2. 1989), bi torej družinsko pokojnino po pokojnem sinu prejemala pod pogojem, da bi jo sin do smrti preživljal. Pogoje o tem, kdaj se šteje, da je pokojni zavarovanec družinskega člana preživljal, je toženec na podlagi 3. odstavka 70. člena ZPIZ določil v Sklepu o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Ur. l. RS, št. 59/1992 s spremembami). Ta je upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS št. U – I 178/02-14 z dne 12. 9. 2002 (objavljena v Ur. l. RS, št. 83/2002) v 1. točki določal, da se šteje, da je zavarovanec ali upokojenec do svoje smrti preživljal družinske člane, med drugim tudi starše, če družinski član ni bil zavarovan po zakonu, je imel oziroma še ima z njim skupno stalno prebivališče in njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovanim primerom niso presegli polovice zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Znesek najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo iz 1. točke sklepa se upošteva v višini, veljavni ob nastanku zavarovanega primera (2. točka sklepa). Po Sklepu o najnižji pokojninski osnovi za polno pokojninsko dobo (Ur. l. RS, št. 59/93) je ob smrti tožničinega sina na dan 3. 11. 1993 oziroma od 1. 10. 1993 dalje le-ta znašala 24.607,50 tedanjih SIT. Sodišče prve stopnje je kot najnižjo pokojnino za polno pokojninsko dobo sicer zmotno upoštevalo znesek 22.639,81 SIT (Ur. l. RS, št. 11/93), vendar to na odločitev o zadevi ni vplivalo. V primeru, da družinski član iz 1. točke sklepa ni imel oziroma nima z zavarovancem ali upokojencem skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa ostale pogoje iz navedene točke, se šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovanega primera redno mesečno dajal sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo v tistem letu (6. točka sklepa). Glede na takšno pravno podlago je za odločitev o zadevi bistvenega pomena ugotovitev, ali je povprečna mesečna pokojnina, ki jo je tožnica prejemala v zadnjem koledarskem letu pred sinovo smrtjo (dne 3. 11. 1993), to je v letu 1992, presegla znesek polovice najvišje pokojninske osnove za polovico pokojninske dobe ob sinovi smrti, torej znesek 12.303,75 tedanji SIT.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila tožnica ob sinovi smrti uživalka invalidske pokojnine, ki je v letu 1992 presegla polovico zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Pri tem se je glede višine tožničine povprečne pokojnine oprlo na izpis usklajenih zneskov pokojninskih dajatev, kot izhajajo iz matične evidence. Iz tega izpisa izhaja, da je tožnica v letu 1992 prejela povprečno 15.278,58 tedanjih SIT pokojnine mesečno (najmanj januarja 1992 znesek 8.952,94 tedanjih SIT in največ decembra 1992 znesek 20.523,20 tedanjih SIT). Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala niti dokazovala, da podatki o višini pokojnin za leto 1992, kot izhajajo iz matične evidence niso pravilni oziroma resnični (224. člen ZPP). Tožničine pritožbene navedbe, da z zneski pokojnin, kot jih je upoštevalo sodišče in kot izhajajo iz matične evidence, ni bila seznanjena, niso utemeljene. Tožnici je bil odgovor na tožbo skupaj z izpisom usklajenih zneskov pokojninskih dajatev (priloga B2) osebno vročen dne 7. 5. 2011. Kot že navedeno, tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje tem zneskom pokojnin ni ugovarjala. V pritožbi se tožnica sklicuje na sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije z dne 12. 3. 1990, po katerem naj bi znašala njena pokojnina v marcu 1990 2.149,61 DIN, vendar ga pritožbi ni priložila. Tudi sicer sme v pritožbi pritožnik skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona.

Ker je tožnica v zadnjem koledarskem letu pred sinovo smrtjo imela povprečne mesečne dohodke (invalidsko pokojnino) v znesku 15.278,58 tedanjih SIT, ki so presegali polovico zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, torej znesek 12.303,75 tedanjih SIT, ni mogoče šteti, da jo je pokojni sin do smrti preživljal, zato, kot je v izpodbijani sodbi utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje in v dokončni odločbi z dne 22. 2. 2011 že toženec pred njim, nima pravice do družinske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, stroške pritožbe krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).