Jedro

Toženka ni uspela dokazati, da je o načinu uporabe sporne poti med njo in pravnim prednikom tožnice obstajal dogovor o uporabi sporne poti le za hojo, in da je drugačna uporaba poti bila storjena na skrivaj, z zvijačo oziroma zlorabo zaupanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I.a in I.b izreka.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom: parcela ... 289/2, kot gospodujoče nepremičnine, obstaja na nepremičninah z ID znaki: parcela ... 281/7, parcela ... 282 in parcela ... 283/1, kot služečih nepremičninah, po trasi, ki izhaja iz skice sodnega izvedenca, ki je priloga in sestavni del te sodbe, služnostna pravica, in sicer: po obstoječi trasi, ki je v skici sodnega izvedenca označena z modro barvo od točke A do točke C, v širini od 3,10 m do 3,50 m, služnostna pravica hoje, vožnje s kolesom in vsemi motornimi vozili; po obstoječi trasi, ki je v skici sodnega izvedenca označena od točke C to točke F, v širini od 1,90 m do 2,00 m, a) služnostna pravica hoje, vožnje s kolesom in motornimi kolesi ter b) za potrebe dostave in vzdrževanja, v času suhega terena, služnostna pravica vožnje z osebnimi motornimi vozili, kombiji in traktorji s prikolico (točka I izreka), v presežku, kar in koliko je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) s tožbenim zahtevkom zahtevala več ali drugače, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (točka III izreka).

2.Zoper odločitev v točki I.a in I.b izreka navedene sodbe je po svojem pooblaščencu pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz pritožbenih navedb izhaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je dopustilo izvedbo s strani tožnice prepozno predlaganih dokazov po zaslišanju priče B. B. in C. C. ter D. D.. Pritožba navaja, da tožnica služnosti od točke C do točke F ni mogla priposestvovati nikakor drugače kot s hojo, glede vseh ostalih oblik uporabe pa je zlorabljala zaupanje toženke. V kolikor je tožnica služnost izvrševala več ali drugače kot s hojo, je v nasprotju z dogovorom, na skrivaj, z zvijačo in zlorabo zaupanja. Tožnici je bila dovoljena uporaba poti z vozilom le od točke A do točke C, kjer bi vozilo parkirala, dalje (od točke C do točke F) pa se odpravila peš. Sodišče prve stopnje je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Toženka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnice sporno pot od leta 1986 dalje uporabljal za hojo, vožnjo s kolesom, motornim kolesom, osebnimi avtomobili in traktorjem s prikolico. Sodišče prve stopnje je sledilo le izpovedi prič E. E., B. B. in C. C. (čeprav je glede teh dveh prič podana prekluzija), ne pa izpovedi toženke, prič F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. Sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena, zaradi česar pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka. Iz izpovedi prič, ki jim je sledilo, je sodišče prve stopnje "vzelo le tiste dele izpovedi, ki so mu koristile pri pisanju obrazložitve sodbe, popolnoma pa je spregledalo druge dele". Toženka je razočarana, da sodišče ni sledilo njenim izpovedim in izpovedi njenega moža ter njunim sorodnikom. V kolikor bi sodišče prve stopnje vse dokaze presodilo v duhu vere v toženko in njene bližnje ter upoštevalo med strankama nesporno dejstvo, da je bilo zemljišče za vikend pravnemu predniku tožnice podarjeno s strani toženke z dogovorom, da dostopa do vikenda izključno peš, bi od točke C do točke F dosodilo le služnost pešpoti. Pritožba nadalje izpostavlja, da sodba glede dovoljene uporabe dela poti med točko C in točko F (ko se tožnici dovoljuje služnost za dostavo in vzdrževanje v času suhega terena) ni ustrezno obrazložena. Zapis načina uporabe poti v izreku je v tem delu preširoko opredeljen in obrazložitev sodbe nezadostna, saj obstaja utemeljena nevarnost, da si bo tožnica tako dosojeno služnost prikrojila po svoje in bo travnato pot uporabljala z izgovorom, da gre za dostavo in vzdrževanje. Hkrati pritožba opozarja, da je pot med točko C in točko F na enem delu široka zgolj 1,90 m, kar pomeni, da v tem delu osebno vozilo, kombi in traktor s prikolico ne morejo voziti. Toženka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica opozarja tudi na to, da v izreku manjka zapis, da mora tožnica odpreti in za seboj zapreti žico oziroma električnega pastirja, ki je postavljen preko poti ter da mora prispevati k vzdrževanju poti. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne oziroma se podrejeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

7.Pritožbeno sporna je le služnostna pravica po obstoječi trasi, ki je v skici sodnega izvedenca označena s točko C do točke F (sporna pot) glede vožnje s kolesom in motornim kolesom (točka I.a izreka) in za potrebe dostave ter vzdrževanja, v času suhega terena, vožnja z osebnimi motornimi vozili, kombiji in traktorji s prikolico (točka I.b izreka).

8.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z uradoma upoštevnimi in v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami.

9.Pritožba neutemeljeno graja kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij. Sodba sodišča prve stopnje ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, in v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane točke.

10.Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje "sodbe ni ustrezno obrazložilo, ker je sledilo zgolj izpovedim prič v delu, ki so mu koristili" in da "sodbe ni ustrezno obrazložilo glede načina uporabe poti, ki se nanaša na dostavo in vzdrževanje" v zvezi s čemer je izrek sodbe pomanjkljiv ter preširoko opredeljen. Toženkino nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek in obrazložitev sodbe glede načina in obsega uporabe sporne poti od točke C do točke F sta jasna in nimata pomanjkljivosti, zavzemanje toženke za upoštevanje izpovedb prič, ki jih je sama predlagala pa ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka.

11.Še manj utemeljen je očitek o obstoju kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le v primeru, če pride do tehnične napake - napačnega prenosa nekega podatka v obrazložitev, pri čemer je bistveno, da se sodišče pri tem vrednostno ne opredeljuje, torej ne izvaja dokazne ocene, kajti kršitev slednje je samostojen, ločen pritožbeni razlog. Toženka v pritožbi v zvezi s to kršitvijo zgolj prepiše besedilo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ne navaja, v čem/kako naj bi sodišče prve stopnje storilo omenjeno kršitev.

12.Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb postopka, ker je nepravilno uporabilo 286. člena ZPP, ko je dopustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič B. B., C. C. in D. D. (zaslišanje katere je tožnica kasneje umaknila), čeprav ga je tožnica predlagala šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je v točkah 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je v skladu s tretjim odstavkom 286. člena ZPP dopustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem teh prič in zaključilo, da dopustitev tega dokaza ne bi (in tudi ni) zavlekla reševanja spora. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena in da sodišče "svoje napake ne more sanirati z obrazložitvijo, da izvedba dokaza z zaslišanjem prič ni zavlekla postopka", saj je sodišče prve stopnje pravilno sledilo določbi tretjega odstavka 286. člena ZPP in izvedbo dokaza dopustilo.

13.Hkrati je ugotoviti, da kršitev pravil o prekluziji predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka za obstoj katere ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP, pač pa mora biti kršitev procesnih pravil taka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). To pomeni, da mora pritožnik izkazati ne le obstoj kršitve procesnega pravila, pač pa tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma rezultat postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka tega ni izkazala.

14.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbene navedbe o zatrjevani kršitvi ostajajo le na ravni posplošenih trditev o negativnem vplivu na sodbo. Toženka namreč navaja, da so "izjave navedenih prič neverodostojne in naučene", da "je tožnica zaslišanje navedenih prič predlagala, ko so dotlej izvedeni dokazi kazali na to, da s svojim zahtevkom ne bo uspela".

15.Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16.Iz dejanskih ugotovitev v postopku izhaja, da obstoj stvarne služnosti v korist nepremičnine tožnice in v breme nepremičnine toženke ter potek poti (trasa) med pravdnima strankama ni sporen , prav tako ni sporen način izvrševanja služnosti od točke A do točke C. Sporen je le način izvrševanja služnosti od točke C do točke F v obsegu, ki je več od hoje.

17.Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je po celotni dolžini poti priposestvovala vtoževano služnost hoje, vožnje s kolesom in vsemi motornimi vozili v širini 4,00 m, toženka pa je zatrjevala, da je pravni prednik tožnice do svoje nepremičnine po poti od točke C do točke F v širini 1,80 m dostopal le peš.

18.Sodišče prve stopnje je po ustrezno izvedenem dokaznem postopku (upoštevaje 212. in 8. člen ZPP), po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pravilno zaključilo, da je pravni prednik tožnice (in kasneje tožnica) sporno pot od točke C do točke F uporabljal od leta 1986 dalje za hojo, vožnjo s kolesom in motornim kolesom ter za potrebe dostave in vzdrževanja (le v času suhega terena) tudi z osebnim vozilom, kombijem in traktorjem s prikolico.

19.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni zmogla dokazati, da se je na vikend z osebnimi in drugimi motornimi vozili dostopalo vsak dan in ves čas.

20.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče sledilo le pričam, ki jih je predlagala tožnica, ne pa tudi pričam, ki jih je predlagala toženka. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo izpovedi vseh prič, ki sta jih predlagali pravdni stranki in nato naredilo svoje zaključke, upoštevaje še druge izvedene dokaze v postopku. Tako je sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožnica, ki so izpovedale, da se je do vikenda pravnega prednika tožnice dostopalo tudi z motornimi vozili (razen s tovornjakom), saj to izhaja tudi iz drugih izvedenih dokazov (na primer fotografija vozila pred vikendom, izpoved toženkinega moža, da je pravnemu predniku tožnice s traktorjem vozil material na vikend, izpoved toženke, da se je pravni prednik tožnice na vikend vozil z motorjem), ni pa sledilo izpovedbam teh prič, da se je na vikend po sporni poti vozilo vsak dan, ob vseh priložnostih in v vsakem vremenu. V tem delu je sledilo pričam, ki jih je predlagala toženka, ki so izpovedale, da so se vozila običajno parkirala v "Pruhu" in se je do vikenda nadaljevalo peš. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sporni del poti poteka po travniku oziroma pašniku, kjer je treba odpirati in zapirati električnega pastirja, zaradi česar vsakodnevna oziroma pogosta/nemotena vožnja z "vsemi vozili" niti ni možna, prav tako pa ni možna vožnja po snegu in mokrem terenu (kar je izpovedala tožnica sama in tudi priča E. E., J. J. ter tudi priča F. F.).

21.Ni torej pritrditi pritožbenim navedbam, da je "sodišče prve stopnje sledilo le tistim delom izpovedi prič, ki so mu koristile pri potrditvi njegove razsodbe, popolnoma pa je spregledalo tiste dele, ki glede na odločitev niso bili ustrezni".

22.Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pokloniti vere izpovedi toženke in njenega moža le zato, "ker je toženka stara 80 let in ker sta pravnemu predniku tožnice podarila zemljišče, na katerem si je zgradil vikend", kot zmotno meni pritožba.

Čeprav toženka v pritožbi izraža svoje razočaranje nad odločitvijo, to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, kot mu očita pritožba.

23.Toženka v pritožbi ne nasprotuje, s strani izvedenca ugotovljeni širini poti, ki od točke C do točke F znaša od 1,90 do 2,00 m, ampak navaja, da "po 1,90 m široki poti osebno vozilo, kombi in traktor s prikolico ne morejo peljati, saj je splošno znano, da so širši od 1,90 m". Ker je dokazni postopek pokazal, da je dostop do vikenda po sporni poti možen tako z osebnim vozilom, kakor tudi s kombijem in traktorjem s prikolico, so takšne pritožbene navedbe neutemeljene. Pot je dovolj široka, da se navedena vozila lahko po njej peljejo, pri čemer je jasno, da bo ta vožnja glede na naravo in vrsto terena oziroma poti previdna in počasna, sploh upoštevaje, da je treba med vožnjo odpreti in zapreti električnega pastirja, kjer se pase drobnica.

24.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje v izrek sodbe dodati tudi odpiranje in zapiranje električnega pastirja ter dogovor o vzdrževanju služnostne poti sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje dolžno slediti tožbenemu zahtevku, ki ga je postavila tožnica, kar pomeni, da vanj ne more in ne sme dodajati ničesar, kar bi želela toženka, če slednja tekom postopka ni postavila določnega zahtevka v tej smeri.

25.Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da je o načinu uporabe sporne poti med njo in pravnim prednikom tožnice obstajal dogovor o uporabi sporne poti le za hojo, in da je drugačna uporaba poti bila storjena na skrivaj, z zvijačo oziroma zlorabo zaupanja, kar bi pomenilo, da tožnica (oziroma njen pravni prednik) glede na določbi tretjega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in drugega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) stvarne služnosti v obsegu/glede načina uporabe, ki ni hoja, ne bi (ni) mogla priposestvovati. Toženka sama je namreč izpovedala, da se s pravnim prednikom tožnice o cesti oziroma sporni poti nikoli nista pogovarjala oziroma, da sta mu, ko je ob sklenitvi darilne pogodbe vprašal, če bi mu dala tudi cesto, z možem povedala, da mu ceste ne moreta dati, ker je potem tudi sama ne bi imela in da je lahko le en lastnik ceste.

26.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila toženka seznanjena z uporabo sporne poti oziroma izvrševanjem služnosti na njej v takem obsegu, kot izhaja iz izreka. Toženka in njeni družinski člani so namreč izpovedali, da so na spornem območju vsak dan in so sporno pot več čas tudi sami uporabljali, zaradi česar sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo njihovim izpovedim, da voženj za uporabo vikenda po sporni poti niso nikoli videli in da se je vedno hodilo le peš. Kot izhaja iz točke 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje zaključuje, da so toženka in njeni družinski člani zagotovo opazili, da je pravni prednik tožnice na podarjeni nepremičnini zgradil vikend, položil tlakovce, itd., za kar je izkustveno znano, da je potrebna dostava materiala in posledično dostop/prevoz materiala do nepremičnine, kar pomeni, da se dostop ni "vselej izvajal le peš, vse ostalo pa se je počelo na skrivaj, z zlorabo zaupanja in z zvijačo", kot skuša prikazati pritožba, upoštevaje, da je sama toženka potrdila, da pravnemu predniku tožnice voženj nikoli ni prepovedala (kar je potrdila tudi tožnica in priče E. E., B. B., I. I. in J. J. Toženka in njeni družinski člani so izpovedali, da s pravnim prednikom tožnice ni bilo nikoli težav in da so bili v dobrih odnosih. Toženka pa je tožnici prepovedala uporabo sporne poti (kakorkoli drugače kot peš) šele leta 2018, po smrti pravnega prednika tožnice.

27.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi 218. člena SPZ delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo obstoj služnosti po trasi in v obsegu, kot izhaja iz točke I izreka sodbe, kar in kolikor je tožnica zahtevala več ali drugače, pa je ugotovitveni tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

28.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je "izrek preširoko opredeljen" in "način uporabe ni zadostno obrazložen, kar bo dalo tožnici možnost, da si po svoje prikroji način uporabe sporne poti". Besedilo izreka je jasno in iz njega natančno izhaja, v kakšnem obsegu je dovoljena uporaba služnostne poti. Iz izreka tako izhaja, da vožnja v vsakem vremenu ob vsaki priložnosti ni možna, ampak je dovoljena le v suhem vremenu, v primeru dostave ali vzdrževanja nepremičnine. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, vsakodnevna vožnja glede na samo lego in vrsto nepremičnine (travnik/pašnik) in vremenske pogoje niti ni možna, zaradi česar se vozila parkirajo na parkirišču pri točki C.

29.Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je sodišče druge stopnje zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje je zaslišanje opravilo skladno s (predhodno) sprejetim programom vodenja postopka, tako da izvedba tega dokaza ni zavlekla postopka.

2Čeprav je sodišče prve stopnje vse ostale predlagane priče zaslišalo šele na naslednjem naroku za glavno obravnavo in ne pred tem.

3Pravni prednik tožnice in kasneje tudi tožnica sta brez odpora toženke uporabljala sporno pot od leta 1986 do leta 2018 (32 let), ko je toženka pričela uporabi poti nasprotovati. To pomeni, da je tožnica sporno pot priposestvovala že leta 2006, sporen je ostal le še obseg in način uporabe.