Jedro

Odvetniške storitve se obračunavajo v skladu z Odvetniško tarifo (OT), ki jo mora uporabiti tudi sodišče (drugi odstavek 14. člena OT). Ta v drugem odstavku 2. člena določa, da so odvetniški stroški povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Kot opozarja odgovor na pritožbo, OT ne ureja vprašanja pravice do odbitka DDV v primeru, ko je tudi stranka zavezanec za DDV. Ker gre za (davčnopravno) vprašanje, ki presega okvire pravdnega postopka, sodišče pa nima ustreznih podatkov, niti zakonskih pooblastil za ugotavljanje relevantnih dejstev, je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 2. člena OT tožeči stranki, katere odvetnik je davčni zavezanec v Republiki Sloveniji, pravilno priznalo stroške z DDV.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in popravnim sklepom z dne 14. 6. 2023) razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 557,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2021 dalje (I. točka izreka) ter toženi stranki v roku 15 dni naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 376,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano: - pravdni stranki sta 23. 9. 2021 sklenili Pogodbo o dobavi električne energije; - tožeča stranka je naknadno ugotovila, da se tožena stranka uvršča v višji razred porabnikov (srednji poslovni odjem) kot je bilo dogovorjeno s prejšnjo pogodbo, saj je njena poraba samo za mesec oktober znašala 2,65 MWh, v prošnji za ponudbo pa je navedla, da bo njena letna poraba znašala cca. 10 MWh; - zaradi uskladitve dejanske višine porabe električne porabe energije je tožeča stranka pripravila novo Pogodbo o dobavi električne energije (v nadaljevanju: Pogodba), ki jo je tožena stranka dne 18. 10. 2021 podpisala prostovoljno (brez izsiljevanja in groženj tožeče stranke); - v Pogodbi sta se dogovorili, da ta ne more prenehati pred potekom obdobja veljavnosti cen 31. 12. 2024, lahko pa kupec (tožena stranka) enostransko odstopi od Pogodbe, ne da bi upošteval določila o trajanju Pogodbe oziroma redne odpovedi, vendar dolguje prodajalcu (tožeči stranki) pogodbeno kazen, ki predstavlja vsoto vrednosti zadnjih treh računov za dobavljeno električno energijo; - tožena stranka je 21. 10. 2021 sklenila novo Pogodbo o dobavi električne energije z novim prodajalcem Elektro A., d. o. o.; - ker je tožena stranka v nasprotju s pogodbenimi določili odstopila od Pogodbe, je tožeča stranka za plačilo pogodbene kazni toženi stranki izdala vtoževani račun št. ... v višini 557,36 EUR, ki skladno s 4. členom Pogodbe predstavlja seštevek zadnjih dveh izdanih računov za dobavo električne energije toženi stranki.

7. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se večina pritožbenih navedb tožene stranke nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbene navedbe glede priključne moči, zaračunavanja storitev za nazaj, pogojev sklenitve pogodbe in izsiljevanja tako niso upoštevne. Tudi pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo, da ni skrbno pregledalo dokumentov oziroma stanja spisa, niso dopustne, saj pritožba s tem meri na zmotno dokazno oceno, kar prav tako predstavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitev dejanskega stanja.

8. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da v znesek računov, ki sta bila vzeta za določitev višine pogodbene kazni, ne bi smel biti vštet tudi davek na dodano vrednost (DDV), saj ta po mnenju pritožnice ni strošek, ampak davek, ki ima naravo odbitne postavke. Iz 4. člena Pogodbe izhaja, da je pogodbena kazen enaka vsoti zadnjih treh računov za dobavljeno električno energijo. Pri tem iz določila ne izhaja, da v znesek računov, ki so podlaga za odmero pogodbene kazni, ne bi smel biti vštet tudi DDV. Nadalje sicer res iz omenjenega člena izhaja, da DDV ni vključen v pogodbeno kazen. Vendar se navedeno nanaša zgolj na sam (končni) znesek pogodbene kazni in ne na račune, ki so bili podlaga za njeno odmero. Navedeno pa je tožeča stranka upoštevala pri izdanem vtoževanem računu za pogodbeno kazen, saj od njega ni odmerila DDV. To je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da nasprotna stranka ni upravičena do povračila odvetniških stroškov z DDV, saj so zaračunani pravni osebi, ki je zavezanec za DDV. Odvetniške storitve se obračunavajo v skladu z Odvetniško tarifo (OT), ki jo mora uporabiti tudi sodišče (drugi odstavek 14. člena OT). Ta v drugem odstavku 2. člena določa, da so odvetniški stroški povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Kot opozarja odgovor na pritožbo, OT ne ureja vprašanja pravice do odbitka DDV v primeru, ko je tudi stranka zavezanec za DDV. Ker gre za (davčnopravno) vprašanje, ki presega okvire pravdnega postopka, sodišče pa nima ustreznih podatkov, niti zakonskih pooblastil za ugotavljanje relevantnih dejstev, je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 2. člena OT tožeči stranki, katere odvetnik je davčni zavezanec v Republiki Sloveniji, pravilno priznalo stroške z DDV.

10. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o njih odpadel. Je pa na podlagi 154. in 165. člena ZPP dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z OT. Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 250 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV na odvetniške storitve (drugi odstavek 2. člena OT), skupaj torej 186,66 EUR.