Jedro

Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti. Ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma, zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja ali zato, ker ni dokazano, da bi bila objektivna in nepristranska). Ker sporna ocena tožnice ni bila objektivna in nepristranska, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izpodbijano oceno in sklep tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo sklep komisije tožene stranke za preizkus ocene z dne 22. 4. 2013 in ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javne uslužbenke v ocenjevalnem obdobju od 14. 6. 2012 do 31. 12. 2012 z dne 11. 3. 2013 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.243,60 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kako je potekal razgovor med tožnico in ravnateljico tožene stranke dne 15. 3. 2013, ker je neutemeljeno verjelo izpovedi tožnice in izpoved ravnateljice označilo kot neverodostojno, pri tem pa ni navedlo nobenega prepričljivega argumenta. Meni, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le tisti del izpovedi, da je tožnica ob odhodu dejala, da je presenečena in je iz tega, da je to izjavila šele ob odhodu sklepalo, da prej ni bila seznanjena z oceno. Nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je o dejavnostih tožnice na nivoju doma zaključila na podlagi izpovedi C.C., ki je povedala, da je bila tožnica vodja dijakov pri natečaju risanja rok in izdelave novoletnih voščilnic ter v delavnici kuhanja marmelade (kar je izpostavil tudi D.D.), pri tem pa spregledalo del izpovedi navedenih prič, da je imel vsak učitelj kakšno interesno dejavnost, kar sodi med osnovne naloge vzgojiteljev in da tožnica v tem pogledu ni odstopala od dejavnosti drugih učiteljev. Prav tako nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, ki je sledilo zaslišanju C.C.. Ta je ob zaslišanju zanikala vsakršne očitke glede opuščanja ustrezne skrbnosti tožnice ob selitvi dijakov iz stolpiča A v stolpič B in iz njene izpovedbe izhaja, da se je med počitnicami temeljito čistilo nadstropje in je pri tem čiščenju pomagala tožnica, ki se je tedaj po bolniški odsotnosti vrnila na delo. Iz zaključkov sodišča tudi izhaja, da tožnica ni bila vseskozi v bolniški odsotnosti, temveč je koristila dopust, kar bi moralo sodišče ustrezno upoštevati pri presoji verodostojnosti priče. Prav tako se ni opredelilo do očitka, da so bile sobe večkrat neurejene, še zlasti pa je bilo to zaradi daljše odsotnosti moteče pred odhodom na novoletne počitnice, kar je pojasnila ravnateljica, in sicer da od vzgojiteljev ni pričakovala, da bodo pospravljali sobe namesto dijakov, ampak da bo vzgojitelj pri dijakih dosegel, da bodo sobe pospravljene. Iz izpovedi ravnateljice E.E. tudi izhaja, da se je tožnica izogibala priti v zbornico in odšla direktno v nadstropje, čeprav je prihod v zbornico potreben zaradi seznanitve s tekočim delovnim procesom in nasprotuje neresnični izpovedi tožnice, da z ravnateljico ni ustno komunicirala zaradi različnega delovnega časa. Prav pomanjkljivo komuniciranje in izostajanje iz zbornice je ravnateljica ustrezno uvrstila med dejavnike, ki so negativno vplivali na oceno tožnice. Pritožba izpostavlja dogodek, ko je dijakinji na sestanku domske skupnosti povedala, da v omarici za prvo pomoč ni materiala, da tožnica ni imela utemeljenega razloga, da bi material, ki je bil potreben kupila brez posveta z ravnateljico in da tožnica tudi ni imela razlogov za prisotnost na delovnem mestu izven urnika, kar je takratna ravnateljica upoštevala pri oblikovanju letne ocene. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP navaja naslednje:

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu vzgojiteljice in je bila dne 15. 3. 2013 seznanjena z oceno delovne uspešnosti za obdobje od 14. 6. 2012 do 31. 12. 2012, ki jo je podala njena nadrejena ravnateljica E.E., ki je tožnico ocenila z oceno dobro, kar izhaja iz ocenjevalnega lista za leto 2012 z dne 11. 3. 2013 (A6). Na podlagi tožničine zahteve za preizkus ocene je komisija za preizkus ocene s sklepom z dne 22. 4. 2013 zahtevo zavrnila in potrdila oceno dobro, tožnica pa je pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem., ZJU) vložila tožbo v obravnavani zadevi.

8. V tem sporu se presoja zakonitost ocene delovne uspešnosti tožnice za leto 2012. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem., ZSPJS), ki v 16. do 20. členu urejajo napredovanja oziroma ocenjevanje javnih uslužbencev ter določbe Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s sprem., Uredba). Na podlagi teh določb se oceni javne uslužbence enkrat letno, pri čemer je lahko ocena po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Veljavna ocena je tista, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen, v primeru preizkusa ocene pa ocena, ki je bila sprejeta v preizkusu pred komisijo (17.a člen ZSPJS). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo). Kriteriji so enaki in veljajo za vse javne uslužbence. V tej zvezi mora nadrejeni delavec, skladno z določbo četrtega odstavka 4. člena Uredbe, izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici nadrejena delavka ni podala prepričljive in zadostne utemeljitve ocene tožnice po predpisanih kriterijih, ki bi sodišče prepričala, da je ocena pravilna ter da temelji na predpisanih kriterijih. Ugotovilo je, da predpostavljena ni opravljala nadzora nad delom tožnice, kakor je tudi ni opozarjala na morebitne napake, ni opravljala hospitacij in je tožničino delo nadzorovala le preko neformalnih razgovorov in ob vpogledu dokumentacije, ki je bila dosegljiva na računalniku. Pri utemeljenosti nekaterih očitanih napak, ki so negativno vplivale na oceno delovne uspešnosti tožnice, je ugotovilo, da jih ravnateljica niti ni preverjala. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje pa se je izkazalo, da je bila večina očitkov, ki naj bi kazali na tožničino neskrbno delo in so bili razlog za nižjo oceno, neutemeljenih.

10. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in pri tem izpostavlja, da je sodišče največji poudarek dalo izpovedbi tožnice in prič C.C. in D.D.. Sodišče prve stopnje je izpoved tožnice in vseh prič upoštevalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, pri čemer so pomembne tudi izpovedi članov komisije za preizkus ocene. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ravnateljica obsega tožničinega sodelovanja pri načrtovanju in izvedbi dejavnosti na nivoju doma niti ni podrobneje preverjala (sama je dejala, da se je to ni zdelo potrebno, saj bi verjetno vedela, če bi tožnica sodelovala).

11. Neutemeljeni se izkažejo tudi pritožbeni očitki o opuščanju ustrezne skrbnosti tožnice, zlasti ob selitvi dijakov iz stolpiča A v stolpič B. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku, ko je zaslišalo vodjo inventurne komisije C.C., ugotovilo, da je le-ta preverila stanje po vseh nadstropjih in ugotovila, da so bila popolnoma pospravljena in urejena, vključno z nadstropjem, za katerega je bila odgovorna tožnica, ter da na nobeni oglasni deski ni ostalo nič. Ob tem pa je priča tudi pojasnila, da zaposlenim niso bila dana nobena navodila glede pospravljanja in urejenosti prostorov ob selitvi dijakov, zato je sodišče prve stopnje sledilo prepričljivi izpovedbi vodje inventurne komisije in to tudi ustrezno obrazložilo v 12. točki obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ravnateljica ni opravila nobenih poizvedb v zvezi s širjenjem domnevno napačnih informacij glede prve pomoči, niti ni preverila, ali so te resnične, prav tako pa o tem ni povprašala tožnice. Iz izpovedi prič tudi izhaja, da je bila komunikacija s tožnico korektna in dobra in da je tožnica delo opravljala večinoma v popoldanskem času z običajnim pričetkom ob 15.00 uri, medtem ko je bil ravnateljičin delovnik pretežno dopoldanski, kar je bil tudi razlog za to, da ravnateljice na delu pogosto niti ni srečala, če pa jo je, pa je z njo komunicirala ustno. Tožnica je pojasnila, da je zaradi verodostojnosti in jasne sporočilnosti z ravnateljico raje komunicirala v pisni obliki, vendar istočasno zatrdila, da se na ta način ni izogibala ustni komunikaciji. Prav tako pa je tudi navedla, da se ni udeleževala druženja ob popoldanski kavi v zbornici, vendar ne zaradi kakršnegakoli izogibanja, temveč zgolj iz razloga, ker se ji je zdelo nedopustno, da se vsi vzgojitelji in pedagoško osebje v času, ko so dijaki v domu, zberejo v zbornici, ki je precej oddaljena od dijaških sob in je tako povsem opuščen nadzor nad njimi.

12. Neutemeljeno pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, glede razlogov tožnice za prisotnost na delovnem mestu izven urnika, kar je ravnateljica upoštevala pri oblikovanju letne ocene. Tožnica je pojasnila, da je beležila čas prisotnosti na delu in realizirala 40-urni tedenski delavnik in glede na to, da nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delo na domu, je na sedežu zavoda pisala dnevnik, oblikovala priprave, komunicirala s starši dijakov in izvrševala tudi ostale naloge, med njimi tudi vodenje elektronskega dnevnika, do katerega doma ni imela dostopa. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo izpovedi tožnice in njenim razlogom za daljšo prisotnost na delu, pri tem pa ni spregledalo odločilnega dejstva, da tožnica za opravljene ure v presežku nikoli ni zahtevala plačila, niti njihove izrabe. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno, katere pravilnost potrjujejo tudi izvedeni dokazi, prepričljivo obrazložilo, zato z njo soglaša tudi pritožbeno sodišče. 13. Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja ali zato, ker ni dokazano, da bi bila objektivna in nepristranska). Ker ocena ni bila objektivna in nepristranska, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izpodbijano oceno in sklep tožene stranke.

14. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se izpodbija sodba sodišča prve stopnje in tudi ne razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).