Jedro

Tožnica, kot (so)lastnica gospodujočega zemljišča v postopku parcelacije in ureditve meje služečega zemljišča ne varuje nobene svoje pravne koristi in zato tudi ni izkazan njen pravni interes. Tožnica, kot (so)lastnica gospodujočega zemljišča tudi v postopku obnove meje med spornima parcelama ne varuje nobene svoje pravne koristi in zato tudi v tem postopku ni izkazan njen pravni interes. S postopki za ureditev meje, parcelacije in obnove meje v naravi med parcelami, katerih lastnica ni tožnica, namreč njena služnostna pravica ni okrnjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo na zahtevo A.A. ter B.B., C.C. in D.D. uredil meje med parc. št. 4907/2, 4915/7 in 4915/5, vse k.o. ... (1. točka izreka); obnovil mejo v naravi med parcelo št. 4915/5 in 4915/2, obe k.o. ... (2. točka izreka); odločil o parcelaciji parcel št. 4915/7, 4915/2 in 4915/3, vse k.o. ... (3. točka izreka); zaradi parcelacije uredil meje med novo nastalimi parcelami ter parc. št. 4907/2 in 4915/4 k.o. ... (4. točka izreka); na parc. št. 4915/11, 4915/12, 4915/13 in 4915/14, vse k.o. ... kot vrsto rabe evidentiral cesto (5. točka izreka); odločil, da bodo lastniki razdeljenih parcel in zemljiška knjiga po pravnomočnosti te odločbe prejeli obvestilo o spremembi katastrskih podatkov (6. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bil predmetni upravni postopek ureditve meje, obnove mej v naravi, parcelacije in spremembe vrste rabe ob uveljavitvi Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) že v teku, zato je v tej zadevi odločil na podlagi določil Zakonu o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE). V nadaljevanju opisuje potek dotedanjega postopka, in sicer navaja, da je prvostopni organ v tej zadevi že odločil z odločbo št. 90312-791/2003-5 z dne 24. 5. 2004, ki pa je bila odpravljena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS št. 453-01-49/04 z dne 25. 4. 2005 in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. V navedeni drugostopni odločbi z dne 25. 4. 2005 je pritožbeni organ pojasnil, da ima tožnica izkazan pravni interes za udeležbo v postopku ureditve mej parcel št. 4915/5 in 4915/7 k.o. ..., saj je v korist nepremičnine parc. št. 4909 k.o. ..., katere lastnica je, vpisana služnostna pravica na teh dveh parcelah. Po stališču pritožbenega organa pa tožnica nima izkazanega pravnega interesa za udeležbo v postopku parcelacije, saj se s parcelacijo ne posega v služnostno pravico. Dalje prvostopni organ pojasnjuje, da je 7. 4. 2004 izdal tudi odločbo št. 90312-791/2003-8, s katero je med drugim odločil, da se zahteva tožnice za vstop v postopek ureditve meje in parcelacije IDPOS št. 6760 zavrne, drugostopni organ pa je z odločbo št. 453-01-49/2004 z dne 13. 12. 2004 3. točko izreka navedene prvostopne odločbe odpravil in jo nadomestil s svojo odločbo tako, da se tožnici prizna status stranke v postopku ureditve meje in parcelacija parc. št. 4915/2 k.o. ... Po navedenem prvostopni organ ugotavlja, da ima tožnica status stranke v postopku urejanja mej parc. št. 4915/5 in 4915/7 k.o. ... (IDPOS 6760) ter v postopku ureditve meje in parcelacije parc. št. 4915/2 k.o. ... (IDPOS 6760). Poudarja, da je zato tožnico dne 22. 12. 2008 povabil, da vpogleda v elaborat ureditve meje parc. št. 4915/5 in 4915/7 k.o. ... ter v elaborat ureditve meje in parcelacije parc. št. 4915/2 k.o. ... ter se o tem izjavi. Tožnica je 22. 12. 2008 s svojim pooblaščencem vpogledala v navedena elaborata ter podala izjavo, da se bo izjavila v roku 30 dni. Vendar pa upravni organ ugotavlja, da se v navedenem roku, niti vse do izdaje izpodbijane odločbe ni izjavila. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je geodetska družba A. d.o.o. po pooblastilu v uvodu navedenih strank 24. 11. 2003 vložila zahtevo za ureditev mej, obnovo meje v naravi, parcelacijo in spremembo vrste rabe v izreku izpodbijane odločbe navedenih parcel. Citira prvi odstavek 46. in 15. člen ZENDMPE ter navaja, da je na terenu navedena geodetska družba izvedla mejno obravnavo v skladu z 21. členom ZENDMPE, kar je razvidno iz zapisnika mejne obravnave z dne 13. 11. 2003, na kateri so se A.A. in E.E., B.B., C.C. in D.D., F.F. in Občina ... strinjali s potekom na terenu označene meje z mejniki, ki ne odstopa od katastrske meje ter se ob vložitvi zahteve za parcelacijo odpovedali pravici do vabljenja, ali se strinjajo s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na mejni obravnavi, kar je razvidno iz izjav, priloženih elaboratu. Na podlagi 39. člena ZENDMPE je geodetska družba izdelala obnovo meje v naravi med parcelama, navedenima v 2. točki izreka. Na podlagi tako urejenih mej iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane odločbe pa je ista družba izdelala še parcelacijo, določeno v 3. točki izreka te odločbe, in sicer v skladu s 45. členom ZENDMPE. S postopkom parcelacije so bile postavljene nove zemljiškokatastrske točke (na linijo obstoječih meja) tako, da je ureditev poteka meje med novo nastalimi in obstoječimi parcelami določena v 4. točki izreka izpodbijane odločbe. Kot določa 94. člen ZENDMPE, je bila v skladu z določili Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Pravilnik) ugotovljena sprememba katastrskih podatkov v vodenju vrst rabe tako, kot je razvidno iz 5. točke izreka.

Drugostopni organ je z odločbo št. 3532-260/2009-2 z dne 15. 2. 2010 tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi poudarja, da iz dokumentacije izhaja, da je bil na zahtevo A.A. ter B.B., C.C. in D.D. kot lastnikov oziroma solastnikov parcel št. 4915/3, 4915/2, 4915/5 in 4915/7 k.o. ... uveden postopek parcelacije (elaborat IDPOS 6760 k.o. ...) po določbi 45. člena ZENDMPE. Citira določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 43. in 45. člen ZENDMPE ter prvi in drugi odstavek 46. člena tega zakona. Navaja, da je tožnica priglasila svojo udeležbo v postopku kot stranska udeleženka iz razloga, ker je lastnica zemljišča s parc. št. 4909 k.o. ..., v katerega korist je na podlagi sodne poravnave opr. št. P 114/89 z dne 30. 10. 1989 v breme parcel št. 4915/5 in 4915/7 vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili. Z odločbami prvostopnega in pritožbenega organa je bil tožnici priznan status stranke v postopku ureditve meje in parcelacije parc. št. 4915/2 k.o. ..., Upravno sodišče RS pa je v sodbi opr. št. U 662/2005-10 z dne 11. 12. 2007 ugotovilo, da je bila sprejeta odločitev napačna. V citirani sodbi je pojasnilo, da tožnica kot lastnica gospodujočega zemljišča v obravnavanem postopku ne varuje nobene svoje pravne koristi in zato ni izkazan njen pravni interes. Že sama opredelitev parcelacije, kot izhaja iz določbe 43. člena ZENDMPE, kaže na to, da se s samo parcelacijo ne spremeni pravno stanje na parcelah, tako glede lastninske kot tudi drugih stvarnih pravic, kamor sodi tudi stvarna služnost. Tudi po določbi drugega odstavka 225. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ostane v primeru, če se razdeli služeča nepremičnina, stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala, kar pomeni, da se prenaša na tiste parcele, nastale z delitvijo, na katerih se izvršuje. Z izvedbo parcelacije in predhodno ureditvijo mej, ki se jih dotika nova meja, ki nastane zaradi delitve (46. člen ZENDMPE), se torej ne posega v pravni položaj služnostnega upravičenca. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) sicer ne ureja podrobneje ravnanja zemljiškoknjižnega sodišča v primeru delitve parcel, vendar pa je treba v skladu s splošnimi pravili v dvomu vsekakor bremena nepremičnine, ki je predmet delitve, prenesti tudi na nepremičnine, ki nastanejo z delitvijo. To posredno potrjuje tudi določba 181. člena ZZK-1. Sodišče bi zato moralo odločitev pritožbenega upravnega organa odpraviti, vendar bi s takšno odločitvijo poseglo v tožničino pravico, zaradi česar v zgoraj navedenem upravnem sporu izpodbijane odločbe ni odpravilo, je pa ugotovilo, da je odločba nezakonita. Glede na dejstvo, da odločbe prvostopnega in pritožbenega upravnega organa, ki so se nanašale na priznanje stranke tožnici, niso bile odpravljene, je prvostopni upravni organ (skladno z navodili pritožbenega organa), tožnico povabil, da 22. 12. 2008 vpogleda v elaborat ureditve meje parc. št. 4915/5 in 4915/7 k.o. ... (IDPOS 6760) ter v elaborat ureditve meje in parcele št. 4915/2 k.o. ... (IDPOS 6760) ter se o tem izjavi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je pravočasno poslala pripravljalno vlogo, v kateri naj bi podala svojo pisno izjavo glede navedenih elaboratov, pritožbeni organ navaja, da je prvostopni organ po prejemu predmetne pritožbe ponovno preveril prejem pripravljalne vloge ter opravil poizvedbo tudi na sedežu območne Geodetske uprave Ljubljana ter na sedežu Geodetske uprave RS ter ugotovil, da navedena vloga ni bila prevzeta. Iz pritožbi priložene pripravljalne vloge izhaja, da je bila le-ta poslana priporočeno, vendar tožnica dokazila o oddaji priporočene pošiljke ni priložila. Na podlagi tega pritožbeni organ ugotavlja, da je bila tožnici pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo in da so bila s tem upoštevana napotila pritožbenega upravnega organa. Kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev, saj je o postopkih ureditve meje, obnove meje v naravi, parcelacije in spremembe vrste rabe odločeno v izreku izpodbijane odločbe ter je vsak postopek tudi ustrezno obrazložen v njeni obrazložitvi, sklicujoč se na določbe ZENDMPE. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede sodne poravnave in služnostne pravice pa se sklicuje na zgoraj navedeno stališče Upravnega sodišča RS, da se z izvedbo parcelacije in predhodno ureditvijo mej, ki se jih dotika nova meja, ki nastane zaradi delitve, ne posega v pravni položaj služnostnega upravičenca.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je aktivno legitimacijo v postopku priznalo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo z dne 13. 12. 2004, zato bi moral prvostopni organ postopek začeti popolnoma znova in tožnico vabiti na vsa svoja procesna dejanja in jo o njih obveščati. Tožnica bi tako morala imeti aktivni status v popolnoma ponovljenem postopku, kar pa ji ni bilo omogočeno, zaradi česar je prišlo do kršitve njenih ustavnih pravic o enakovrednem položaju v postopku pred sodnimi, upravnimi in drugimi državnimi organi. Iz listin, ki so priložene tožbi, izhaja, da je pravočasno reagirala in prvostopnemu organu pravočasno poslala pripravljalno vlogo. Tako ne vzdrži očitek drugostopnega organa, da pripravljalne vloge ni vložila. Iz recepisa prejšnjega tožničinega pooblaščenca izhaja, da je bila vloga vložena 21. 1. 2009, iz povratnice z dne 22. 1. 2009 pa, da je prvostopni organ to pripravljalno vlogo tudi prejel. Tako so podane bistvene kršitve pravil postopka, na katere je tožnica neuspešno opozarjala. Prav tako je ves čas postopka opozarjala na sodno poravnavo, ki je bila sklenjena pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v ... dne 30. 10. 1989 pod opr. št. P 114/89, in sicer med B.B. in C.C. na eni ter G.G. in H.H., katerih pravna naslednica je tožnica, na drugi strani. Ta poravnava precizno določa vsebino in obseg služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po severnem delu parcele št. 4915/1 in zahodnem delu parcela št. 4915/2, obe k.o. ..., v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 4904 iste k.o. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da so se vse stranke strinjale z izvedbo geodetske mejne obravnave. Tožnica svojega strinjanja nikoli ni izrazila. Glede na navedene kršitve tožnica ne sprejema niti mapnega izrisa - grafičnega prikaza, ki je priložen izpodbijani odločbi, ker le-ta ne ustreza dejanskemu stanju v naravi in zato ne more predstavljati temelja izpodbijani odločbi. Vztraja, da je z izpodbijano odločbo bistveno okrnjena njena služnostna pravica hoje, zlasti gre za obseg le-te, na kar je opozarjala že v svoji vlogi, ki je v upravnem spisu ni več. Iz tega razloga uveljavlja tudi tožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, do katerega je prišlo zaradi tožničinega nesodelovanja, ne po njeni krivdi, na kraju samem, ki je bil opravljen leta 2003. Poudarja tudi, da je izpodbijana odločba naslovljena tako, da je bila izdana v postopku evidentiranja urejene meje, obnove meje, parcelacije in spremembe rabe. Niti iz izreka, pa tudi iz njene obrazložitve ni razvidno, čemu je bil ves ta postopek potreben, zlasti pa do njega niso bili upravičeni predlagatelji. Kolikor bi namreč predlagatelji B.B., C.C. in D.D. želeli spremeniti stanje v naravi, do katerega pa sploh ni prišlo pred uvedbo postopka, bi morali s tožbo na ugotovitev ničnosti sodne poravnave doseči vknjižbo izbrisa te sodne poravnave v zemljiški knjigi. Kolikor bi v tem postopku res šlo za parcelacijski postopek, bi morala izpodbijana odločba vsebovati nove izmere novo nastalih parcel, ker pa gre nesporno za urejeno mejo med parcelami, obnova mejnih linij ni potrebna, ker na teh linijah ne manjka noben mejnik, samo predlagatelji bi jih morali spoštovati. Nesporno je tudi, da zadevno zemljišče v naravi predstavlja pot, ki ni samo v služnostni rabi tožnice ter da se ta pot nikoli ne bo mogla spremeniti v drugo kulturo, sprememba rabe ni potrebna in iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidna. Zato predmetni postopek sploh ni bil potreben in bi moral upravni organ vlogo predlagateljev kot nesklepčno zavreči. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter prvo in drugostopno odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da je nesporno, da sodna poravnava opr. št. P 114/89 precizno določa vsebino in obseg služnostne pravice po delu parc. št. 4915/2 in 4915/1 k.o. ... Ob evidentiranju sodne poravnave v evidenci zemljiškega katastra leta 1991 in 1994 in zemljiški knjigi leta 1992 in 1997 se je del parcel, po katerih poteka služnost v korist parc. št. 4909, to je zahodni del 4915/2 in severni del parcele št. 4915/1, določili samostojni parceli št. 4915/5 in 4915/7, tako da je glede obsega služnosti mogoče govoriti le o parcelah št. 4915/5 in 4915/7. V zvezi s tožbeno navedbo, da grafični prikaz v izpodbijani odločbi ne ustreza dejanskemu stanju v naravi, poudarja, da le-ta v celoti sledi meji med parcelama, kot je bilo določeno s sodno poravnavo in je bila s postopkom IDPOS 2960 leta 1991 na zahtevo takratne pooblaščenke tožnice evidentirana v zemljiškem katastru. V naravi pa je obseg služnosti v korist parcele št. 4909 dejansko večji, kot je bil določen s sodno poravnavo, saj je Javno komunalno podjetje Prodnik leta 1995 z namenom izdelave pločnika, brez soglasja lastnikov samovoljno odstranilo robnik in mejnik, postavljen s sodno poravnavo v točki 6089, kot je označeno v skici v tem elaboratu. Z novo postavljenim mejnikom se je bistveno povečal obseg služnosti v korist parc. št. 4909 glede na obseg, določen s poravnavo. Poudarja, da je postopke na terenu v tej zadevi izvajalo geodetsko podjetje A. d.o.o. ki je pri ureditvi in obnovi meje v skladu z zakonodajo upoštevalo predhodne meritve, torej tudi že omenjeno sodno poravnavo. Smiselno tako sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2010 nasprotuje legitimaciji B.B. v tem postopku, saj je tožba naperjena zoper Ministrstvo za okolje in prostor. B.B. pa v tem postopku ne more nastopati kot stranka, ker v nobenem predhodnem postopku takega statusa sploh ni imel. Nasprotuje njegovim navedbam v odgovoru na tožbo in vztraja, da je dosedanji postopek rezultiral v manjših površinah obravnavanih zemljišč, gre torej za zmanjšanje služnostne površine, kar je v nasprotju s pozitivno zakonodajo, saj ni dovoljeno, da se po parcelaciji zemljišč njihova površina zmanjša. Tožnica je bila torej z izpodbijano odločbo, iz katere niso razvidne nove izmere parcel št. 4915/11 in 4915/12, oškodovana v obsegu služnostnih površin, ki so bile določene s sodno poravnavo. Poudarja tudi, da do svoje parcele št. 4909 k.o. ... nima dostopa z vsemi vozili, kot je bilo določeno v sodni poravnavi. Izpodbijana odločba ji torej jemlje tisto, kar je bilo z navedeno poravnavo sporazumno dogovorjeno tako, da je bila točno določena površina služnostne trase v korist tožničinih zemljišč, torej v obsegu, ki je omogočal dostop do njene parcele tako v hoji, kot v vožnji z vsemi vozili.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za (ponovljeni) postopek ureditve meje med parc. št. 4907/2 in 4915/7 ter med parc. št. 4915/7 in 4915/5 k.o. ..., za postopek obnove meje v naravi med parc. št. 4915/5 in 4915/2 k.o. ..., za postopek parcelacije oziroma razdelitve parc. št. 4915/7, 4915/2 in 4915/3 k.o. ..., za postopek ureditve mej med parc. št. 4907/2 in 4915/4 k.o. ... ter za postopek spremembe oziroma evidentiranja vrste rabe „cesta“ na parc. št. 4915/11, 4915/12, 4915/13 in 4915/14 k.o. ..., kar izhaja iz izpodbijane odločbe, na podlagi določb ZENDMPE (Uradni list RS, št. 52/00), ki ga je upravni organ prve stopnje izvedel na zahtevo A.A. ter B.B., C.C. in D.D. Pri čemer niti ni sporno, da tožnica ni lastnica nobene izmed parcel, ki so predmet tega postopka, saj tega niti ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz podatkov spisa. Je pa tožnica (so)lastnica parc. št. 4909 k.o. ..., v korist vsakokratnega lastnika katere je vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v breme parc. št. 4915/7 in 4915/5 k.o. ...

Sodišče je predlagateljem tega postopka oziroma njihovim pravnim naslednikom poslalo tožbo v odgovor na podlagi določbe prvega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10), po kateri ima v upravnem sporu položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. Tako tožnica neutemeljeno nasprotuje legitimaciji B.B. v tem postopku, saj bi mu bila nedvomno odprava izpodbijane odločbe, izdane v postopku, katerega predlagatelj je bil, v neposredno škodo. Po povedanem torej ne drži, da B.B. v nobenem predhodnem postopku ne bi imel statusa stranke, kar zatrjuje tožnica v svoji pripravljalni vlogi. Takšna trditev je protispisna.

Kot je presodilo sodišče že v sodbi opr. št. U 662/2005 z dne 11. 12. 2007, pa tožnica, kot (so)lastnica gospodujočega zemljišča parc. št. 4909 k.o. ..., v postopku parcelacije in ureditve meje služečega zemljišča (parc. št. 4915/5 in 4915/7 k.o. ...) ne varuje nobene svoje pravne koristi in zato tudi ni izkazan njen pravni interes. Sodišče pa sodi, da tožnica, kot (so)lastnica gospodujočega zemljišča parc. št. 4909 k.o. ..., tudi v postopku obnove meje med parc. št. 4915/5 in parc. št. 4915/2 k.o. ... ne varuje nobene svoje pravne koristi in zato tudi v tem postopku ni izkazan njen pravni interes. S postopki za ureditev meje, parcelacije in obnove meje v naravi med zgoraj navedenimi parcelami, katerih lastnica, kot že povedano, ni tožnica, namreč njena služnostna pravica ni okrnjena.

V skladu z določbo prvega odstavka 43. člena ZENDMPE je parcelacija združitev parcel in delitev parcel. Združitev parcel pomeni oblikovanje ene parcele iz dveh ali več parcel, ki imajo enako pravno stanje glede lastninske in drugih stvarnih pravic (drugi odstavek tega člena ZENDMPE). Delitev parcel pa je oblikovanje dveh ali več parcel iz ene ali več parcel, ki imajo enako pravno stanje glede lastninske in drugih stvarnih pravic (tretji odstavek tega člena ZENDMPE). Že sama opredelitev parcelacije, kot izhaja iz citirane določbe 43. člena ZENDMPE, kaže na to, da se s samo parcelacijo ne spremeni pravno stanje na nastalih parcelah, tako glede lastninske, kot tudi glede drugih stvarnih pravic, torej tudi glede stvarne služnosti. Z izvedbo parcelacije in predhodno ureditvijo meje, ki se jih dotika nova meja, ki nastane zaradi delitve (46. člen ZENDMPE), se torej ne posega v pravni položaj služnostnega upravičenca (primerjaj: sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 662/2005 z dne 11. 12. 2007).

Obnova mej v naravi pa je predpisana v 39. členu ZENDMPE, ki v prvem odstavku določa, da se dokončna meja (to je meja parcele, ki je urejena oziroma določena z dokončno upravno ali pravnomočno sodno odločbo in ki ima s predpisano natančnostjo določene koordinate zemljiškokatastrskih točk v državnem koordinatnem sistemu – prvi odstavek 11. člena ZENDMPE) na zahtevo lastnika zemljišča, sodišča ali po uradni dolžnosti obnovi v naravi na podlagi podatkov zemljiškega katastra, če je postala neprepoznavna ali če lastnik meni, da mejnik ni postavljen v skladu s katastrskimi podatki o dokončni meji. Iz citirane opredelitve obnove meje po presoji sodišča izhaja, da se tudi v postopku obnove meje v naravi ne spreminja pravno stanje na parcelah, torej tudi v tem postopku tožnica ne varuje nobene svoje pravne koristi in zato tudi v postopku obnove meje v naravi ni izkazan njen pravni interes.

Po povedanem torej ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral prvostopni organ postopek začeti popolnoma znova in tožnico vabiti na vsa procesna dejanja in jo o tem obveščati. V zvezi s pripravljalno vlogo z dne 20. 1. 2009 sodišče ugotavlja, da je iz predloženega originalnega potrdila o oddaji pošiljke in prav tako originalne povratnice (priloga A6) sicer razvidno, da je tožnica le-to prvostopnemu organu poslala, vendar pa ob gornjem stališču sodišča dejstvo, da se upravni organ do te vloge ni opredelil, ne predstavlja kršitve postopka. Glede na zgoraj navedeno stališče tudi ostali tožbeni ugovori ne morejo vplivati na odločitev v zadevi, zato jih sodišče ni vsebinsko presojalo. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še dodaja, da kolikor bi bila tožnica motena pri uveljavljanju služnostne pravice, pa gre za civilno pravni spor, za reševanje katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Ker je po povedanem sodišče spoznalo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v odločbi, je tožbo zavrnilo na podlagi določbe 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega ostavka 73. člena ZUS-1.