Jedro

Vzdrževalec ceste, ki je prevzel dolžnost vzdrževanja avtoceste, je dolžan s ceste odstraniti vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa; glede na to, da se je na cestišču v času nesreče nahajala tabla pokončne zapore, pa te obveznosti očitno ni izpolnil. Pravilna uporaba materialnega prava namreč pripelje do zaključka, da obveznost rednega vzdrževanja prometnih površin pomeni tako vzdrževanje, da je omogočen varen in neoviran promet.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Ker gre za spor majhne vrednosti, je v zadevi odločila sodnica posameznica v skladu s petim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L., VL 62351/2009 z dne 15. 05. 2009 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, predlagala spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročeni v odgovor tožeči stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ocenilo, da zavarovanka tožene stranke (ki se poklicno ukvarja z vzdrževanjem cest, zaradi česar se njeno ravnanje presoja strožje), ceste ni vzdrževala tako, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Menilo je, da tudi, če je opravljala preglede, ki jih je dolžna opraviti, to njene odgovornosti, ker je v vmesnem času med dvema pregledoma prišlo do škodnega dogodka, ne more izključiti, s čemer se pritožba ne strinja.

8. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino policijskega zapisnika ter vprašanje, zakaj je zavarovanec tožeče stranke zapeljal čez podstavek prometnega znaka, ki je bil na cestišču, predstavljajo grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa zgoraj navedenih pritožbenih razlogov, ki jih dovoljujejo določbe postopka v sporih majhne vrednosti. Ugotovitve o navedenem so namreč dejanske narave. V sporih majhne vrednosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbe ni (prvi odstavek 458. člena ZPP); teh vprašanj s pritožbo ni mogoče znova načenjati in ne morejo biti predmet pritožbe.

9. Višje sodišče ne soglaša s pritožbenimi očitki, da je nemogoče zagotoviti, da bi bil vsak del avtoceste ves čas vzdrževan tako, da ne bi prišlo do prometnih nesreč. Javne ceste je namreč treba vzdrževati tako, da je zagotovljeno varno odvijanje prometa, obseg in način rednega vzdrževanja pa podrobneje ureja Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, na katerega se pravilno sklicuje tudi izpodbijana sodba. Ta v 19. členu vzdrževalcu ceste nalaga redno vzdrževanje prometne signalizacije in opreme, ki obsega čiščenje ter dopolnitve, nadomestitve ali popravila dotrajane, poškodovane, pomanjkljive ali izginule prometne signalizacije in opreme ter njihovih nosilnih konstrukcij. Prometna signalizacija in oprema na cestah morata biti redno vzdrževani tako, da je zagotovljeno njuno brezhibno delovanje in vidnost ter da izpolnjujeta zahteve zakona o varnosti cestnega prometa in predpisa o prometni signalizaciji in opremi cest. V skladu s 5. členom Pravilnika o prometni signalizaciji pa mora biti prometna signalizacija postavljena tako, da ne ovira vozil in pešcev. Glede na to, da je zavarovanec tožeče stranke utrpel škodo, ker je z vozilom zapeljal čez podstavek prometnega znaka pokončne zapore, ki je bil na sredini cestišča, ni nobenega dvoma, da cesta očitno ni bila vzdrževana tako, da bi bilo zagotovljeno varno odvijanje prometa. Z rednim pregledovanjem ceste dvakrat v razmaku šestih ur, se zavarovanka tožene stranka odgovornosti še ne more razbremeniti kot je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Opravljeni pregled predstavlja le minimum, ki pa v obravnavanem primeru očitno ni zadoščal. Cesta bi morala biti pregledana tako pogosto, da je nadzor oziroma vzdrževanje učinkovito. Notranja organizacija dela oziroma način doseganja tega cilja pa je stvar zavarovanke tožene stranke same. Zaradi tega tudi ne more biti upošteven pritožbeni argument, da bi strožje zahteve presegle življenjsko logiko in razum. Vzdrževalec ceste, ki je prevzel dolžnost vzdrževanja avtoceste, je dolžan s ceste odstraniti vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa; glede na to, da se je na cestišču v času nesreče nahajala tabla pokončne zapore, pa te obveznosti očitno ni izpolnil. Pravilna uporaba materialnega prava namreč pripelje do zaključka, da obveznost rednega vzdrževanja prometnih površin pomeni tako vzdrževanje, da je omogočen varen in neoviran promet. 10. Sodišče prve stopnje je po zaključku višjega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške.