Jedro

Razpis javne obravnave je po ZUP namenjen hitrejši in popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja, obenem pa se z njeno izvedbo udejanja načelo zaslišanja stranke. Ker v obravnavani zadevi ni sodelovalo dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, po presoji sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za razpis (obvezne) ustne obravnave, ne po določbi 2. alineje drugega odstavka 502. člena ZTFI, ne po določbah ZUP.

Tožena stranka je utemeljeno zaključila, da je tožnik že pred 16. 1. 2012 poznal višino kupnine za prodajo 56.002 delnic. Tožena stranka zaradi navedenega ni sledila niti tožnikovim navedbam, da je imel le vlogo borznega posrednika, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je družba na podlagi razkrite notranje informacije pridobila premoženjsko korist v višini 300.599,30 EUR, kar ne sodi med običajno opravljanje nalog borznega posrednika pri opravljanju poslov odvisnega borznoposredniškega zastopnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP) je z odločbo št. 06011-29/2012-100 z dne 16. 7. 2013 uvedla postopek odvzema dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika št. … z dne 22. 12. 1994, izdanega A.A., na podlagi dokazov navedenih v 1. točki izreka te odločbe, iz katerih izhaja sum storitve prepovedanega ravnanja zlorabe trga iz 10. poglavja Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI).

2. Dne 8. 10. 2013 je ATVP izdala odločbo, s katero je ugotovila, da je A.A. storil prepovedano dejanje zlorabe trga iz 10. poglavja ZTFI, ker je storil prepovedano ravnanje in kršil prepoved glede notranjih informacij iz 1. točke 383. člena ZTFI, tako da je pridobil notranjo informacijo glede delnic oznake B. in glede izdajatelja teh delnic, družbe C. d.d., do katere je imel dostop kot član nadzornega sveta družbe C. d.d. in pri opravljanju svoje zaposlitve in nalog. Da gre za notranjo informacijo dokazuje podatek, da je bila pridobljena natančna informacija o pričakovani spremembi lastništva v družbi C. d.d. ter o pričakovani ceni delnice oznake B. v prevzemni ponudbi; te informacije do objave družbe C. d.d. na spletni strani Ljubljanske borze d.d. niso bile javno objavljene; se pa neposredno nanašajo na delnice oznake B., kot tudi na izdajatelja teh delnic, družbo C. d.d.. Če bi navedene informacije postale javne, bi lahko pomembno vplivale na ceno delnic z oznako B. To notranjo informacijo je A.A. pred njeno javno objavo razkril družbi D. d.o.o., oziroma njenemu direktorju E.E. in je aktivno sodeloval pri nakupu skupaj 56.002 delnic oznake B., za kupnino v skupni višini 7.147.672,70 EUR, s strani družbe D. d.o.o. in dosegel sklenitev pogodb o prodaji teh delnic, pri čemer prodajalci iz teh pogodb niso bili seznanjeni z notranjo informacijo, da je kupec pripravljen plačati za delnico B. med 130 in 140 EUR. Nato je dosegel, da je družba D. d.o.o., kot prodajalec teh istih delnic, dne 16. 1. 2012 sklenila z družbo F. Ltd., kot kupcem, pogodbo o nakupu skoraj 56.002 delnic oznake B. za kupnino v višini 7.448.272,70 EUR (to je po ceni 133 EUR/na delnico), pri čemer je kupnino v tej višini, za prehodni nakup skupaj 56.002 delnic prej navedene oznake od zgoraj navedenih prodajalcev s strani družbe D. d.o.o., zagotovila družba F. Ltd., in je bila dne 16. 1. 2012 iz fiduciarnega računa notarke G.G., nakazana na račune prodajalcev, navedene v izreku te odločbe. Istega dne je družba D. d.o.o. iz fiduciarnega računa notarke prejela nakazilo, ki ga je prav tako zagotovila družba F. Ltd., v višini razlike med nakupom in prodajo 56.002 delnic oznake B., to je 300.599,30 EUR, s čimer je bil podan razlog iz 2. točke prvega odstavka 189. člena ZTFI za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika A.A. Iz navedenega razloga se mu odvzame dovoljenje št. … z dne 22. 12. 1994. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da je A.A. dolžan ATVP plačati pavšalno nadomestilo stroškov v višini 1.600 EUR, v roku 8 dni od pravnomočnosti odločbe.

3. Tožnik v tožbi izpodbija obe odločbi in zahteva, da sodišče obe odločbi odpravi ter zahteva povrnitev stroškov postopka. Ker zoper odločbo z dne 16. 7. 2013 tožnik nima samostojnega pravnega varstva, izpodbija s to tožbo tudi to odločbo, z enakimi argumenti, ki veljajo tudi za odločbo z dne 8. 10. 2013. 4. Tožena stranka je svojo odločitev med drugim oprla tudi na poročilo H.H., ki ga je toženi stranki posredovala Israel Securities Authority. Poročilo je v angleškem jeziku in ni prevedeno v slovenski jezik, s čimer je tožena stranka kršila določbo 162. in 177. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se postopek vodi v slovenskem jeziku. Tožena stranka se ni niti prepričala, ali je angleški jezik razumljiv tožniku in kakšno je njegovo poznavanje angleškega jezika. Gre za bistveno kršitev določb ZUP.

5. V tožbi oporeka tudi odločitvi tožene stranke v delu, v katerem je ta svojo odločbo oprla na listine, ki jih je predložila Odvetniška družba .... Te listine je pridobila tako, da je družbi zagrozila z denarno kaznijo, torej nezakonito, v nasprotju z določbo 183. člena, v povezavi s 176. členom ZUP. Gre za listine, ki so nanašajo na razmerje med odvetniško pisarno in družbo F. Ltd., zato se nanje nanaša določba dolžnosti varovanja tajnosti v skladu s 6. členom Zakona o odvetništvu in prej navedenimi določbami ZUP.

6. Oporeka tudi pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in navaja, da je ključen očitek na račun tožnika, da se je najkasneje dne 4. 1. 2012, s strani J.J., seznanil z natančno ceno, po kateri je družba F. Ltd. nameravala kupiti delnice B. Pojasnjuje, da kolikor bi bil tožnik 4. 1. 2012 res seznanjen s prevzemno namero družbe F. Ltd. (preko J.J.), to še ne pomeni, da je bil seznanjen z natančno prevzemno ceno. Na sestanku tega dne, na sedežu družbe C. d.d., je sodeloval le krajši čas, izključno z namenom, da bi pridobil informacije H.H. v zvezi z odprtjem trgovalnega računa pri družbi K. d.d. To bi lahko potrdili vsi navzoči in vpogled v evidenco prihodov in odhodov oseb na sedež družbe. V času njegove navzočnosti na tem sestanku se o prevzemu družbe C. d.d. niso pogovarjali.

7. V potrditev zgornjih navedb je pritožnik predlagal razpis ustne obravnave, na kateri naj bi se zaslišale predlagane priče (navzoči na sestanku 4. 1. 2012), katerih izjave bi potrdile, da se tožnik 4. 1. 2012 ni mogel seznaniti z notranjo informacijo in jo na to pred njeno javno objavo razkriti družbi D. d.o.o., oziroma E.E. Na ustni obravnavi naj bi se ugotovilo tudi, da tožnik E.E. ni poznal, niti on njega in da E.E. notranje informacije ni razkril tožnik. Tožena stranka je z zavrnitvijo predlaganih dokazov (pridobitev izpisa prihodov in odhodov, zaslišanjem E.E., zaslišanje navzočih na sestanku dne 4. 1. 2012) bistveno kršila načelo iskanja materialne resnice in načelo kontradiktornosti ter zavrnila dokazne predloge na nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni dokazov, ki se pred toženo stranko sploh niso izvajali.

8. Tožnik E.E. ni razkril notranje informacije. Navaja, da iz izpodbijane odločbe ni jasno na podlagi česa tožena stranka sklepa, da je bil tožnik najkasneje 4. 1. 2012, s strani J.J. seznanjen z natančno ceno nakupa delnice D. Ta podatek namreč ni točen. Za dokazovanje prepovedi razkritja notranjih informacij bi bilo treba izkazati tudi, da je prišlo do razkritja notranje informacije drugi osebi s strani insajderja, pri čemer je druga oseba v smislu 383. člena ZTFI vsaka oseba, ki še nima notranje informacije. Posledično torej v primeru, da je E.E., oziroma družba D. d.o.o. že razpolagala z notranjo informacijo, preden je tožnik z njim prišel v stik, ni mogoče govoriti o kršitvi 383. člena ZTFI s strani tožnika. E.E. je bil namreč z notranjo informacijo seznanjen še pred vzpostavitvijo stika s tožnikom. Pavšalne, neutemeljene in tendenciozne, pa so navedbe v izpodbijani odločbi, da je izjavo D. d.o.o. z dne 20. 11. 2011 napisal tožnik.

9. Tožnik navaja tudi, da vloge J.J. tožena stranka v svoji odločbi ne obravnava ustrezno, oziroma jo ignorira. Prav J.J. je potrditvah tožene stranke in izjavi H.H. tisti, ki je kupcu delnic B. dne 4. 1. 2012 sploh predstavil idejo o SPV (Special Purpose Vehicle), kar je v nadaljevanju postala družba D. d.o.o., zato je verjetno, da je v stik z E.E. in posredovanjem informacij stopil ravno J.J. Prav tako iz izjave H.H. izhaja, da je končno strukturo celotne transakcije pripravil odvetnik I.I. in ne tožnik, da je bila ta struktura dogovorjena z J.J., da je bil E.E. le J.J. asistent, in da je imel vlogo glede proceduralnih zadev. Prav tako je bil s strani odvetnika I. in J.J. H.H. predlagan izvedeni način transakcije, kar dokazuje elektronsko sporočilo L.L. z dne 5. 1. 2013. 10. Ravno v delu, ki se nanaša na vlogo družbe D. d.o.o., je odločba tožene stranke najbolj pomanjkljiva. Družba je s svojimi nakupi omogočila prevzemniku, da pridobi delnice B. na način, ki ga je predlagala družba D. d.o.o. in s sredstvi F. Ltd. Del delnic je na podlagi posredovanja odvetnika I.I. kupila družba M., kar je ravno tako v skladu z dogovorjeno strukturo, kupnina pa je bila plačana s sredstvi F. Ltd., deponiranimi pri notarki G.G. Glede na navedeno je jasno, da družba D. d.o.o. ni bila tretja oseba v smislu citirane določbe ZTFI, ampak oseba, ki je ravnala v interesu in korist ter po navodilih kupca F. Ltd. Njena vloga je bila predvidena s strukturo nakupa in jo je v tem skladu tudi izvedla. Netočna in nelogična je informacija, da je družba D. d.o.o. izkoristila notranjo informacijo v svojo korist. Tudi tolmačenje tožene stranke glede vloge SPV je povsem v nasprotju s splošno znanimi postopki pri prevzemih družb in nakupih deležev. Do navedenih dejstev se tožena stranka ni opredelila, ali pa se je do njih opredelila napačno, zato je dejansko stanje ugotovljeno zmotno.

11. Kot pomembno izpostavlja tudi dejstvo, da je bila prva pogodba o nakupu delnic B., med N. d.o.o. in D. d.o.o., podpisana 10. 1. 2012, za ceno 95 EUR za delnico. Šele kasneje je bila ta pogodba spremenjena in je kupec D. d.o.o. zanjo prejel ceno 120 EUR. Pri podpisu slednje pogodbe je sodeloval tudi tožnik, kar jasno dokazuje, da 10. 1. 2012 očitno ni vedel za natančno ceno, ki jo je bil pripravljen plačati F. Ltd. Opozarja tudi, da je vsa navodila v zvezi z obravnavano zadevo sprejemal od odvetnikov, ki so vodili postopek nakupa delnic za kupca, zato ni posumil, da s svojim ravnanjem krši zakonodajo oziroma določbe ZTFI.

12. Podrejeno ugovarja tudi sankciji. Tožnik je borzni posrednik že skoraj 20 let, 3 mandate je bil član in predsednik nadzornega sveta Ljubljanske borze d.d. in predsednik združenja članov Borze vrednostnih papirjev. S svojim ravnanjem ni pridobil nobene premoženjske koristi, kar kaže, da je njegovo dejanje glede na težo in krivdo manjšega pomena. Nenazadnje potrebuje dovoljenje za opravljanje poslov borznega posrednika za preživljanje sebe in družine.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo oporeka tožbenim navedbam in sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Sklicuje se na postopkovne določbe 14. poglavja ZTFI in subsidiarno uporabo določb ZUP-a in kot nova dejstva navaja tožnikove kršitve določb o uporabi jezika in nedovoljeni uporabi elektronske korespondence, ki jo je posredovala Odvetniška pisarna I. Pojasnjuje tudi, zakaj ni bilo treba prevajati odgovorov H.H. in angleškega v slovenski jezik.

14. Čeprav gre za pri tožnikovih navajanjih pri uporabi dokumentacije predložene s strani Odvetniške pisarne I. iz Ljubljane za nedopustna navajanja novih dejstev in jih v tem postopku sodišče ne bi smelo upoštevati, pa tožena stranka iz previdnosti navaja, da ima Agencija, v skladu z prvim odstavkom 395. člena ZTFI, izrecno pravno podlago za pridobitev takih podatkov. V zvezi s tožbenim ugovorom kršitve 6. člena Zakona o odvetništvu navaja, da se ta določba nanaša na razmerje med odvetnikom in stranko, kar A.A. v postopku prevzemanja C. ni bil. Tudi sicer je Odvetniška pisarna podatke predložila na podlagi dovoljenja stranke.

15. Zavrača tudi tožbene ugovore, da so bili dokazni predlogi za izvedbo ustne obravnave in izpis iz evidence prihodov in odhodov iz C. dne 4. 1. 2012 zavrnjeni neutemeljeno. Obrazložitvi izpodbijane odločbe dodaja samo, da je bil bistveni razlog, zaradi katerega tožena stranka ni sklicala ustne obravnave dejstvo, da so vse osebe, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, že podale svoja pisna pojasnila, kot odgovor na zahtevke Agencije, izdane na podlagi 395. člena ZTFI in je bil zato ta dokazni predlog ocenjen kot nepotreben. Prav tako je utemeljeno zavrnila tudi dokaz s pridobitvijo izpisa prihodov in odhodov, saj ni bilo sporno, da je bil A.A. na tem sestanku prisoten, s pridobitvijo prej navedene evidence, pa bi se lahko dokazovalo samo to dejstvo.

16. Tožena stranka zavrača tudi ostale tožbene navedbe in jih ocenjuje kot neutemeljene. Predlaga, da sodišče tožbenih navajanj na strani 7 tožbe, prvi in drugi odstavek, ne upošteva, ker v skladu z določbo 511. člena ZTFI predstavljajo nova dejstva.

17. V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na izrečeno sankcijo, pa tožena stranka poudarja, da je ravno dejstvo, da je očitano ravnanje storil strokovnjak s področja kapitalskega trga, še toliko bolj obremenjujoče. Pojasnjuje tudi, da je bil tožnik že dvakrat v postopku o prekršku pred Agencijo.

K I. točki izreka:

18. Tožba ni utemeljena.

19. Tožnik izpodbija odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja in odločbo o odvzemu dovoljenja. Proti odločbi, s katero tožena stranka začne postopek za odvzem dovoljenja namreč tožnik nima zagotovljenega samostojnega sodnega varstva (2. točka drugega odstavka 507. člena ZTFI), lahko pa se ta odločba izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja (četrti odstavek 507. člena ZTFI).

20. Sodišče preizkusi odločbo tožene stranke v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) (512. člen ZTFI). Iz navedenega razloga se je sodišče, ne glede na določbo 511. člen ZTFI, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 15. 11. 2013 (prepoved navajanja novih dejstev in dokazov), moralo opredeliti do tožbenega ugovora, ki se nanaša na kršitev določb o uporabi jezika in nedovoljene uporabe elektronske korespondence, ki jo je posredovala odvetniška pisarna I. 21. Tožena stranka je postopek vodila na podlagi določb ZTFI, ki v 496. členu z naslovom „Uporaba določb o postopku“, umeščenem v 14. poglavje z naslovom „Postopek odločanja agencije v posamičnih zadevah“, v prvem odstavku določa, da Agencija odloča o posamičnih zadevah, za katere je pristojna po tem ali drugem zakonu, po postopku, določenem v tem poglavju, razen če zakon za posamezno vrsto postopka določa drugače. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da če v tem zakonu ni določeno drugače, se za postopek odločanja agencije uporablja ZUP.

22. Tožnik v tožbi zatrjuje kršitev 62. in 177. člena ZUP. Sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom pojasnjuje, da se upravni postopek, tako kot to določa Ustava RS, vodi v slovenskem jeziku, to pomeni, da se v tem jeziku pišejo vloge, odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in opravljajo druga dejanja v postopku. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vodila postopek v slovenskem jeziku, v katerem je bila izdana tudi izpodbijana odločba, zato zavrača tožbeni ugovor kršitve 62. člena ZUP.

23. V nadaljevanju pa mora sodišče presoditi utemeljenost tožbenega ugovora, ki se nanaša na kršitev 177. člena ZUP. Tožnik v tožbi namreč navaja, da je odločitev tožene stranke oprta (tudi) na poročilo H.H., z dne 6. 6. 2013, ki ga je toženi stranki posredovala Israel Ceturities Authority (na zahtevo Agencije št. 06011-29/2012-75 z dne 5. 11. 2012), v angleškem jeziku. Tožena stranka bi bila po navedbah tožnika dolžna postopati v skladu z določbo 117. člena ZUP in bi morala to izjavo, na katero opira svojo odločitev in se nanjo večkrat sklicuje, prevesti, zato je s tem, ko je svojo odločitev oprla na takšno listino, kršila določbe 62. in 177. člena ZUP.

24. Določba prvega odstavka 177. člena ZUP določa, da je treba listini sestavljeni v tujem jeziku, predložiti tudi overjen prevod, če je to potrebno. Sporna je izjava H.H., ki je bila toženi stranki poslana v angleškem jeziku in katere vsebino je tožena stranka (v slovenščini) povzela v svojih pisanjih, tudi v odločbi št. 06011-29/2012-100 z dne 16. 7. 2013, s katero je uvedla postopek odvzema dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika št. … z dne 22. 12. 1994, ki je bila tožniku vročena 8. 8. 2013. Tožnik v izjavi o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja z dne 5. 9. 2014 sklicevanju tožene stranke na izjavo (med drugim) ni nasprotoval, nanjo se je celo skliceval (drugi odstavek, stran 4 izjave).

25. Po presoji sodišča je zahtevo ZUP po predložitvi overjenega prevoda te izjave treba presojati z vidika okoliščin spornega postopka, na kar kaže že sama dikcija prvega odstavka 177. člena ZUP (...je treba predložiti overjen prevod, če je to potrebno...). V obravnavanem primeru gre za postopek med strankami, katerih delo zahteva (tudi) poznavanje tujega jezika, kar potrjuje tudi spisu priložena poslovna korespondenca med tožnikom in naslovniki te pošte v angleščini. Da gre za jezik, ki ga je tožnik pri delu uporabljal, potrjuje med drugim tudi tožbena navedba, da je tožnik 4. 1. 2012, na sestanku na sedežu družbe C. d.d. sodeloval le krajši čas, izključno z namenom, da bi pridobil informacije od družbe F. Ltd. oziroma H.H. (v zvezi z odprtjem trgovalnega računa pri družbi K. d.d.). Prav tako tožnik ves čas postopka procesne kršitve iz prvega odstavka 177. člena ZUP ni navajal, niti se nanjo ni skliceval, niti ni (vsebinsko) oporekal povzetku (in prevodu) te izjave v obeh odločbah. Ob navedenem ter ob upoštevanju dejstva, da gre za listino v angleščini, torej jeziku, ki ga tožena stranka zna, in za tožnika, katerega poslovna komunikacija je potekala tudi v angleščini, po presoji sodišča v postopku določba prvega odstavka 177. člena ZUP ni bila kršena, zato tožbeni ugovor, ki temelji na zahtevi po formalnem spoštovanju določbe prvega odstavka 177. člena ZUP, ni utemeljen. Sodišče se v tej zvezi sklicuje tudi na stališče Vrhovno sodišče RS, ki je smiselno enako stališče zavzelo v sodbi in sklepu G 4/2012 in G 5/2012. 26. Tožnik se je v tožbi skliceval tudi na kršitev določbe 183. člena ZUP in 6. člena Zakona o odvetništvu, ki naj bi jo tožena stranka storila s tem, da je od odvetniške pisarne I., z grožnjo plačila denarne kazni do 50.000,00 EUR, pridobila listine, ki se nanašajo na njeno zastopanje družbe F. Ltd. Tožnik navaja, da je tožena stranka pridobitev teh listin nezakonito utemeljevala z določbo 520. in 395. člena ZTFI in te podatke kljub opozorilu odvetniške družbe uporabila proti tožniku. Odločba torej temelji na nezakonito pridobljenih dokazilih, s čimer je bila kršena tudi določba 35. člena Ustave RS.

27. Sodišče zgoraj navedeni tožbeni ugovor, kot neutemeljen, zavrača. Kot je pojasnila tožena stranka v odgovoru na tožbo, je družba F. Ltd. odvetniški pisarni dovolila predložitev dokumentov (to potrjujejo tudi listine priloženega spisa, št. 94), torej ni prišlo do kršitve zaupnosti med stranko in njenim zastopnikom, pa tudi sicer je (obrazložena) zahteva tožene stranke odvetniški družbi, kot osebi iz drugega odstavka 395. člena ZTFI, temeljila na določbah ZTFI, torej ni bila protizakonita. Tudi zakonodajalčev namen je bil določiti dodatne pristojnosti agencije v zvezi s pridobivanjem informacij in pregledom poslovanja na podlagi člena 12 (2) Direktive 2003/6/ES (Poročevalec državnega zbora, št. 34/2007). Res je, da po določbi 12(3) Direktive takšno pridobivanje informacije in listin ne sme vplivati na nacionalne zakonske določbe o poslovni skrivnosti, vendar tožnik s sklicevanjem na zaupnost odnosa med odvetnikom in stranko in določbo 6. člena Zakona o odvetništvu kršitve varovanja poslovne skrivnosti med stranko in odvetniško pisarno ni izkazal, niti v konkretnem primeru, ko tožnik ni bil stranka odvetniške pisarne I., ne gre kršitev pravice do svobodne komunikacije in korespondence med odvetnikom in njegovo stranko, kot enega od vidikov zaupnosti med stranko in odvetnikom. Ker je torej tožena stranka od odvetniške družbe zahtevala dokumentacijo v skladu z zakonskimi pooblastili, z namenom učinkovite izvedbe nadzora, sodišče tožbeni ugovor nezakonito pridobljenih listin zavrača kot neutemeljen.

28. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da je tožena stranka postopek odvzema dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika vodila na podlagi določb 14. poglavja ZTFI, ki v določbi 502. člena določa, da agencija odloča brez naroka (prvi odstavek 502. člena ZTFI) in da se ne glede na določbo prvega odstavka ustna obravnava razpiše, če je potrebno zaslišati priče in izvedence (1. alineja drugega odstavka 502. člena ZTFI), če je treba zaslišati priče ali izvedence (2. alineja drugega odstavka istega člena), če je treba opraviti predstavitev vodenja poslov borznoposredniške družbe po tretjem odstavku 65. člena ZBan-1 v zvezi s 157. členom tega zakona (3. alineja drugega odstavka) ali v drugih primerih, če presodi, da je to koristno za razjasnitev zadeve (4. alineja drugega odstavka).

29. Tožnik v tožbi toženi stranki očita kršitev načela materialne resnice in načela kontradiktornosti, ker je tožena stranka zavrnila predlog za izvedbo ustne obravnave in ker je zavrnila pridobitev dokaznega predloga (pridobitev evidence prihodov in odhodov oseb na sedežu družbe dne 4. 1. 2012). Sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom, ki se nanaša na izvedbo ustne obravnave pojasnjuje, da je le ta po določbah ZUP procesni institut, ki uradni osebi omogoča ugotavljanje dejanskega stanja ter strankam neposredno sodelovanje v postopku dokazovanja in s tem uveljavljanja pravic. Ustno obravnavo uradna oseba vselej razpiše po lastnem preudarku ali na predlog stranke, če je to koristno za razjasnitev zadeve, obvezna pa je vedno, kadar sta v zadevi udeleženi dve ali več strank z nasprotnim interesom, ali kadar je treba opraviti ogled ali zaslišati priče in izvedenca. Vedno je torej razpis javne obravnave po ZUP namenjen hitrejši in popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja, obenem pa se z njeno izvedbo udejanja načelo zaslišanja stranke. Ker v obravnavani zadevi ni sodelovalo dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, po presoji sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za razpis (obvezne) ustne obravnave, ne po določbi 2. alineje drugega odstavka 502. člena ZTFI, ne po določbah ZUP. Prav tako v tem postopku niso bile zaslišane priče in izvedenci, tožena stranka pa je zavrnitev dokaznega predloga, pridobitev evidence prihodov in odhodov oseb na sedežu družbe C. d.d. z dne 4. 1. 2012 tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnila in navedla, da čas tožnikove navzočnosti, ob tem, da dejansko njegova navzočnost na sestanku z dne 4. 1. 2012 ni sporna, za vprašanje, ali se je seznanil z notranjo informacijo, ni relevanten.

30. Prav tako je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi z dne 8. 10. 2913 tožena stranka argumentirala zavrnitev tožnikovega predloga za zaslišanje prič (stran 8 od 35), J.J., O.O., P.P., R.R. in H.H., ki naj bi bile vse navzoče na sestanku 4. 1. 2012 na sedežu družbe C. d.d. in ki naj bi potrdile, da v času, ko je bil tožnik na sestanku ni bilo govora o prevzemu družbe C. d.d., še manj pa o natančni višini prevzemne cene, zato sodišče tožbeni ugovor, da tožniku ni bilo omogočeno dokazovanje pravno pomembnih, razbremenilnih dejstev, zavrača kot neutemeljen. Tožena stranka je namreč v postopku, tako kot to določa prvi odstavek 500. člena ZTFI, pridobila izjave predlaganih prič in je njihovo vsebino tudi povzela v razloge izpodbijane odločbe.

31. Tožnik v nadaljevanju tožbe oporeka pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ni storil očitanega prepovedanega dejanja. E.E. ni razkril notranje informacije, saj je ta ob kontaktu s stranko že poznal informacijo o nameri družbe F. Ltd prevzeti družbo C. d.d., prav tako mu je bila jasna vloga družbe D. d.o.o. pri tej transakciji (v smislu SPV). Prav tako iz izpodbijane odločbe ni jasno, na podlagi česa je tožena stranka sklepala, da je bil tožnik 4. 1. 2012 seznanjen z natančno ceno nakupa delnic. Premalo je raziskana vloga J.J., ki je po izjavi H.H. kupcu delnic B. d.d. predstavil idejo o SPV, zato je verjetno, da je ravno J.J. E.E. posredoval notranjo informacijo. Opozarja tudi na vlogo odvetniške pisarne I., po katere navodilih je delal in na pomanjkljivost izpodbijane odločbe, ki se nanaša na vlogo družbe D. Sam je sodeloval edino pri sklepanju pogodbe o nakupu delnic B. med N. d.o.o. in D. d.o.o. dne 10. 1. 2012, za ceno 95 EUR za delnico, ki je bila po sporočilu S. spremenjena in je kupec D. d.o.o. sprejel ceno 120 EUR. Če bi mu bila natančna cena znana, ne bi izposloval cene 95 EUR.

32. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi izčrpno povzela vsebine v postopku pridobljenih izjav in na njihovi podlagi zaključila, da je tožnik storil prepovedano ravnanje iz 1. točke 383. člena ZTFI, z naslovom „druge prepovedi glede notranjih informacij“, ki določa, da oseba, ki je subjekt prepovedi iz prvega oziroma drugega odstavka 382. člena tega zakona, tudi ne sme razkriti notranje informacije nobeni drugi osebi, razen če to stori pri običajnem opravljanju svoje zaposlitve, poklica ali nalog.

33. Notranjo informacijo o načrtovanih aktivnostih F. v smeri pridobitve kontrolnega deleža v C. d.d., kar bi imelo za posledico objavo prevzemne ponudbe, po okvirni ceni med 130 in 140 EUR, najkasneje 3. 1. 2012, je opredelila kot notranjo informacijo iz 373. člena ZTFI, s katero je bil 3. 1. 2012 seznanjen vsaj J.J. V relevantnem obdobju med 25. 12. 2011 in 16. 1. 2012 je navedla funkcije in naloge tožnika in ugotovila, da sta tožnik in J.J. poklicno sodelovala oziroma sta bila znanca. Prav tako je na podlagi navedb H.H. utemeljila, da je dne 4. 1. 2012, ko je F. tožniku zagotovil informacije in dokumentacijo, z namenom izvedbe načrtovanih transakcij in odprtjem trgovalnega računa, tožnik seznanjen z namero družbe F. prevzeti C. d.d.. Utemeljila je tudi, zakaj se ne strinja s tožnikovo navedbo v izjavi z dne 4. 10. 2012 in 26. 10. 2012, da dne 4. 1. 2012 ni prejel nobene informacije v zvezi z namenom družbe F. glede nakupa delnic B. in kot je že bilo navedeno, utemeljila tudi zakaj tožnikovo zatrjevanje, da je bil na sestanku dne 4. 1. 2012 prisoten le kratek čas ne pomeni, da ni bil seznanjen z relevantnimi podatki glede prevzema družbe C., toliko bolj, ker je bil sestanek dne 4. 1. 2012 tudi po izjavah ostalih udeležencev namenjen zaključni fazi skrbnega pregleda poslovanja družbe C. d.d. Ti udeleženci (O.O., R.R. in P.P.) z družbo D. d.o.o. niso bili v nikakršnem kontaktu ali povezavi.

34. V 34. točki obrazložitve je tožena stranka po presoji sodišča zelo izčrpno utemeljila svojo dokazno oceno, da je tožnik poznal notranjo informacijo o prevzemni ceni delnice. Sklicevala se je na poslovne povezave J.J. s tožnikom in navedla, da je najkasneje 4. 1. 2012 tožnik od J.J. izvedel za vse podrobnosti izvedbe posla za F., tako za notranjo informacijo glede namena družbe F. pridobiti kontrolni delež v C. pred objavo prevzemne ponudbe, kot ceno delnice. S tem je pridobil notranjo informacijo glede katere veljajo prepovedi iz 382. in 383. člena ZFTI. Tožena stranka je odgovorila tudi na tožnikovo navedbo v izjavi z dne 4. 10. 2012, da seznanitev s prevzemno namero še ne pomeni, da je bil tožnik seznanjen s prevzemno ceno. Pojasnila je, da zgolj razkritje informacije (na sestanku 4. 1. 2012) o prevzemni nameri, brez bistvenega podatka o prevzemni ceni ni razumljivo, toliko bolj, ker je tožnik že 6. 1. 2012 vzpostavil kontakt z odvetniško pisarno I., kar dokazuje elektronska korespondenca med njim in to pisarno in iz katere izhaja, da so se že 5. 1. 2012 dogovarjali o pogodbah, ki naj bi jih ta pisarna pripravila. Zaključila je, da je mora tožnik tudi zaradi sodelovanja pri pripravi teh pogodb poznati podrobnosti v zvezi s pričakovano prevzemno ceno delnic. Kot neprepričljivo je zavrnila tožnikovo navedbo v izjavi, ki je enaka tudi tožbeni navedbi, da bi morala tožena stranka kot dokaz, da tožnik ni vedel za natančno prevzemno ceno delnice, upoštevati podatek, da je bila pri pogajanjih z N. dne 10. 1. 2012 dogovorjena cena 95 EUR, saj bi bila takšna cena za družbo D. d.o.o. v imenu katere je tožnik vodil pogajanja ugodnejša. Da je tožnik razpolagal z notranjo informacijo je utemeljevala tudi s podatkom iz izjave H.H. in odgovorom odvetniške pisarne z dne 3. 12. 2012), ki izhaja iz namena sestanka dne 4. 1. 2012 ter s podatkom, ki se nanaša na sestanek z dne 5. 1. 2012. 35. Po presoji sodišča je tožena stranka v skladu z načelom materialne resnice pravno relevantno dejstvo v obravnavani zadevi, to je, da je tožnik poznal notranjo informacijo o prevzemni ceni delnice ugotovila s takšno stopnjo zanesljivosti, da sodišče v njen obstoj ne dvomi, toliko bolj, ker tožnik ne v izjavi, ne v tožbi, ne navaja dejstev, ki bi dokazovala nasprotno.

36. V nadaljevanju pa se mora sodišče opredeliti do vprašanja, ali je tožnik notranjo informacijo uporabil na način, ki ga prepoveduje določba 383. člena ZTFI. Pogoj, da gre za (prepovedano) uporabo notranje informacije po ZTFI je (kljub drugačnemu stališču Sodišča ES z dne 23. 12. 2009, C-45/08), da se izkaže vzročna povezava med notranjo informacijo s katero je insajder seznanjen in pridobitvijo in odsvojitvijo finančnih instrumentov, na katere se ta notranja informacija nanaša. 37. Tožena stranka je svojo ugotovitev prepovedanega razkritja notranje informacije oprla na ugotovitev, da je moral tožnik, če je hotel posel izpeljati na dogovorjeni način, informacijo razkriti tretji osebi, E.E., ki je postal direktor in edini družbenik D. dne 5. 1. 2012, na dan sestanka Stanislava Valanta in tožnika pri odvetniški pisarni I. 38. Tožena stranka je v 37. točki obrazložitve opozorila na težavnost dokazovanja takšnega ravnanja, ki je podvrženo predvsem dokazni presoji izjav pridobljenih v postopku in elektronske korespondence in da največkrat te ugotovitve slonijo na posrednih dokazih. Pojasnila je, da iz izjav E.E. izhaja, da vira svojih informacij ni želel razkriti, nesporno pa je bilo dokazano, da je pri pridobivanju delnic B. za družbo D. sodeloval, da je vodil pogajanja za prodajo teh delnic za prodajalca, da je za to družbo vodil tudi pogajanja z družbo F. in odvetniško družbo ter da se je tožnik dogovarjal tudi za končno verzijo kupoprodajne pogodbe med F. in D. Kot predstavnik družbe D. je bil tožnik prisoten tudi pri podpisovanju pogodbe pri notarki. Predstavniki F. za E.E. vse do podpisa pogodbe 16. 1. 2012 niso vedeli.

39. Tožena stranka je zaradi vsega navedenega in narave poslovanja preko SPV zaključila, da sta se tožnik in E.E. poznala. Tožena stranka ni sledila tožnikovi navedbi, da je verjetno E.E. notranjo informacijo posredoval J.J. Zaključila je, da bi lahko J.J. svojo korist (v odsotnosti drugih dokazov) dosegel tudi z direktno prodajo delnic družbi F. Tega zaključka tožene stranke tožnik s tožbenimi navedbami, ki so enake navedbam v izjavi, ni uspel ovreči. 40. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na vlogo D. d.o.o. pomanjkljiva. Tožena stranka je, kar je med strankama nesporno, ugotovila, da je imela družba D. vlogo SPV. Njene razlage v izjavi z dne 9. 10. 2012, kdo je vzpostavil njen kontakt z F., slednja družba ni potrdila, prav tako je kot nejasne ocenila izjave E.E., da je s predstavniki F. stopil v neposreden kontakt 3. 1. 2012, H.H. pa je v svoji izjavi med drugim navedel, da je imel prvi neposredni stik z družbo 16. 1. 2012, ob podpisu pogodbe. E.E. ne omenja niti elektronska korespondenca med odvetniško pisarno I. z F., niti ga do 16. 1. 2012 ni poznala notarka G.G. (izjava z dne 30. 10. 2012). Vse te navedbe je sodišče povzelo zato, ker je na njihovi podlagi tožena stranka utemeljeno zaključila, da ni mogla slediti navedbam D., da mu je F. priporočal odkup čim večjega števila delnic B., da je postavljal pogoje in da je bila družba pri svojih aktivnostih samostojna in samoiniciativna. Tožena stranka je opozorila tudi na razhajanja v izjavah D. z izjavo z dne 13. 6. 2012. 41. Tožena stranka je izčrpno pojasnila tudi, kako so potekali kontakti med E.E. in prodajalci delnic B. Izjave posameznih prodajalcev delnic so potrdile, da je družba D. začela prodajalce delnic kontaktirati šele od 9. 1. 2012 dalje in kljub temu, da ni bila v nobenem kontaktu z F., niti odvetniško pisarno I., je imela vse podatke za vodenje pogajanj. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da je vse te informacije E.E. pridobival od A.A., ki je, kar je že bilo pojasnjeno in kar potrjujejo vse v postopku pridobljene izjave, izvajal vse aktivnosti glede nakupov delnic ETOG in tudi določil končno prodajno ceno delnic, jo sporočil odvetniški pisarni in zapisal v osnutek kupoprodajne pogodbe.

42. Tožena stranka je natančno pojasnila tudi, da je tožnik 9. 1. 2012 za družbo D. odprl račun nematerializiranih vrednostnih papirjev, v svoji izjavi z dne 30. 10. 2012 pa je navedel, da je bil šele tega dne seznanjen s posli družbe D., čeprav iz izjave odvetniške družbe izhaja, da je bil tožnik že 6. 1. 2012 seznanjen z vsemi informacijami potrebnimi za nakup delnic (elektronsko sporočilo z dne 6. 1. 2012), prav tako pa je z odvetniško družbo kontaktiral dne 9. 1. 2012, z namenom posredovanja predlogov pogodb za prejemnika (verjetno E.E.), kje prodajalcem T. in N. dne 12. 1. 2012 predložil osnutke pogodb. Prav tako je tožena stranka ocenila tožnikovo navzočnost na korespondenčni seji, ki je dne 10. 1. 2012 potekala v odvetniški pisarni, tudi v navzočnosti A.A. in J.J., z namenom dogovoriti se za zaključno strukturo transakcij.

43. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi sklicevala tudi na podatek iz izjave N., da se je z njimi pogajal tožnik in da je za to pogodbo vedel že najmanj 10. 1. 2012 , ko jo je podpisal še za ceno 95 EUR za delnico, takrat pa je pa je že vedel za notranjo informacijo glede namere F. in ni sledila tožnikovi navedbi, da da ni vedel za prodajne cene ostalih prodajalcev, ki so delnice prodali družbi D. Svojo trditev je podprla z vsebino elektronskega sporočila L.L. iz odvetniške družbe I. z dne 13. 1. 2012, iz katerega izhaja, da H.H. in U.U. pošilja končne osnutke pogodb, kot so bile posredovane nasprotnim strankam, ter končni red poteka dogodkov na dan 16. 1. 2012 (tudi v sodelovanju s tožnikom, kot predstavnikom družbe D.). Del dokazne ocene je tudi elektronsko sporočilo z dne 15. 1. 2012, ki ga je tožnik posredoval U.U. in iz katerega izhaja, da je pisal popravke osnutka pogodbe med F. in D.. Da je končno prodajno ceno delnic določil tožnik, je podprto tudi z izjavo H.H. 44. Na podlagi vseh (delno povzetih) dokazov je tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno zaključila, da je tožnik že pred 16. 1. 2012 poznal višino kupnine za prodajo 56.002 delnic B., ki jih je D. pridobil na podlagi sklenjenih pogodb z N., V. in T. ter Sporazumom med Z., M. in D. Tožena stranka zaradi navedenega ni sledila niti tožnikovim navedbam, da je imel le vlogo borznega posrednika v OBPZ, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je družba D. pridobila na podlagi razkrite notranje informacije premoženjsko korist v višini 300.599,30 EUR, kar ne sodi med običajno opravljanje nalog borznega posrednika pri opravljanju poslov odvisnega borznoposredniškega zastopnika (238. člen ZTFI).

45. Tožnik je v tožbi podrejeno ugovarjal tudi sankciji. Sodišče njegov ugovor kot neutemeljen zavrača. Po presoji sodišča je namreč tožena stranka, po tem, ko je ugotovila, da je tožnik kršil prepoved iz 1. točke 383. člena ZTFI storil prepovedano ravnanje zlorabe trga iz 10. poglavja ZTFI, za kar se lahko skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 189. člena ZTFI odvzame dovoljenje za opravljanje poslov borznega posrednika. Pojasnila je tudi, zakaj ni upoštevala tožnikovega predloga za izrek pogojnega odvzema dovoljenja na podlagi 190. člena ZTFI. S temi razlogi se sodišče strinja in dodaja, da ravno dejstva, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, to je dolgoletno in uspešno opravljanje nalog borznega posrednika in njegove vidne funkcije v institucijah RS na tem področju, utemeljujejo izrek ukrepa na podlagi 2. točke prvega odstavka 189. člena ZTFI.

46. Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče, po ugotovitvi, da je ob ugotovljene dejanskem stanju izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K II. točki izreka:

47. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.