Jedro

Tožnik v davčnem postopku ni uspel dokazati, da so obstojala pravno poslovna razmerja med strankami tega postopka, na podlagi katerih bi lahko davčni organ ugotavljal plačilne instrumente dolžniško upniških razmerij in posledično asignacijska pooblastilna nakazila, ki so bila izvršena na podlagi predloženih asignacij. Asignacija namreč ni pogodba, ampak nakazilo in jo sestavlja dvoje enostranskih obveznosti.

Čeprav podpis asignatarja ni zakonsko obvezen, je po presoji sodišča glede na to, da iz samih predloženih asignacij niso razvidna pravno poslovno razmerja (pravni posli na podlagi katerih se asignacija izvaja), v tem primeru potreben podpis vseh treh udeležencev asignacije. Asignacijska nakazila so bila namreč izvedena že v letu 2012, sporni račun pa je bil izdan šele v letu 2013. Navedena okoliščina je pomembna tudi zato, ker tožnik šele v tožbi uveljavlja povsem novo dejstvo, da gre pri asignaciji za dva pravna posla, to je za tako imenovano „nakazilo na kredit“, s katerim je tožnik kreditiral davčno dolžnico in za konsignacijsko razmerje med tožnikom in davčno dolžnico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S prvostopenjskim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev tožnika je pod točko 1 izreka odločeno, da se dolžniku: A.A., opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 10. 7. 2013 glavnica 115.012,00 EUR; zamudne obresti 2.016,97 EUR; stroški sklepa 25,00 EUR; skupaj 117.053,97 EUR. Točka 2 sklepa določa, da se davčna izvršba opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do B.B., na podlagi fakture številka 130400002 z dne 1. 4. 2013, v znesku terjatve 112.581,77 EUR, z datumom zapadlosti 1. 4. 2013, ki je bil pridobljen v davčnem postopku. Točka 3 določa, da se dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njegovemu dolžniku B.B. pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 112.581,77 EUR na predhodni podračun MF DURS, ki ga v nadaljevanju navaja. Točka 4 določa obveznosti dolžnika iz izvršilnih naslovov, ki jih v nadaljevanju navaja. Točka 5 določa, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik in pod točko 6 je odločeno, da vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da zavezanka v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, zato je v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), davčni organ začel davčno izvršbo. Navaja določbo 145. člena ZDavP-2, ki določa, da se davčna izvršba uvede na podlagi izvršilnega naslova. V nadaljevanju navaja določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na zamudne obresti. Po določbi 173. člena ZDavP-2 se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.

3. Tožena stranka s pritožbeno odločbo v izreku I. odloča, da se ugovoru zoper sklep prvostopenjskega organa delno ugodi in se izrek sklepa v 2. točki tabele spremeni tako, da se pravilno glasi: „Faktura številka 130400002 z dne 1. 4. 2013 v znesku terjatve 112.581,77 EUR, z datumom zapadlosti 1. 5. 2013, dokument pridobljen v davčnem postopku“. S točko 2. izreka je odločeno, da se v preostalem delu ugovor zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik vložil ugovor po določbi drugega odstavka 174. člena ZDavP-2 in sicer, da dolžniku ni dolžan, ker zarubljena terjatev ne obstoji. Prilaga izpis kartic knjigovodske evidence s prilogo, izjavo dobavitelja (asignatarja) kot tudi kopijo asignacijskih pogodb. Trdi, da terjatev do dolžnice A.A. s.p. ne obstoji več, ker je bila pred izpodbijanim sklepom v celoti plačana. Zato neobstoječe terjatve davčni organ ne more rubiti. Dolg do dolžnice v rubljeni višini 112.581,77 EUR je bil plačan po več asignacijah, katere udeleženci so bili: davčna dolžnica kot asignant, dolžničin dolžnik kot asignat in družba C. (dalje C.) iz Združenega kraljevstva kot asignatar. Ker je imel dolžničin dolžnik dolg do dolžnice, ta pa je dolgovala asignatarju, so se vsi trije dogovorili za plačilo iz asignacije, tako da je dolžničin dolžnik namesto dolžnici, preko asignacije plačal direktno njenemu upniku asignatarju. V nadaljevanju navaja sklenjene asignacije in njihove višine, kar sodišče v sodbo ne povzema. Vse komunikacije med dolžničinim dolžnikom in asignatarjem, naj bi potekale po telefonu oziroma po e-korespodenci. Asignacije s strani asignatarja niso potrjene, ker tega ne določa zakon.

4. Tožena stranka na navedene ugovore odgovarja s pojasnilom, zakaj asignacijskega razmerja ne priznava oziroma zakaj tožnik ni uspel dokazati veljavnosti asignacij. Po le-teh naj bi se plačevale obveznosti že v letu 2012 v enakem znesku, kot je naveden na računu št. 130400002 z dne 1. 4. 2013, ki pa je zapadel v plačilo šele z dnem 1. 5. 2013. Za poslovno prakso je nenavadno določilo 4. člena predloženih asignacij „telefonsko posredovana vsebina“, ker bi ta morala biti določno navedena na pogodbi. Navedeno bi moralo biti, da se asignant in asignat dogovorita, da z izpolnitvijo nakazila preneha terjatev asignanta, s točno opredeljenim zneskom po posameznih asignacijah. Iz dopisa z dne 23. 7. 2013, poslan s strani asignatarja davčni dolžnici, da do nje nima več nobenih odprtih terjatev, ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi bil temelj njunemu medsebojnemu poslovnemu razmerju in za kakšne vrste in v kakšni višini obveznosti naj bi šlo. Iz registra fizičnih oseb izhaja, da sta davčna dolžnica in dolžničin dolžnik povezani osebi (izvenzakonska partnerja). Glede spremenjenega izreka navaja, da je ta spremenjen zato, ker terjatev ni zapadla s 1. 4. 2013, pač pa šele s 1. 5. 2013, glede na 30 dnevni valutni rok.

5. Tožnik v tožbi izpodbija obe upravni odločbi. Uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. Sklicuje se na vse ugovorne razloge podane zoper prvostopenjsko odločbo. Po drugem odstavku 174. člena ZDavP-2 je rubljena terjatev po sklepu o izvršbi prenehala že pred izdajo tega sklepa in torej davčnemu dolžniku(ci) ni ničesar dolžan. Ugovoru je predložil izpis kartic knjigovodske evidence s prilogo izjav dobavitelja C., tudi fotokopije asignacijskih pogodb. Dolg tožnika kot dolžnikovega dolžnika do davčne dolžnice v rubljeni višini 112.581,77 EUR je bil v celoti plačan z več asignacijami, katere udeleženci so bili davčna dolžnica oziroma upnica dolžnikovega dolžnika A.A. kot asignant, B.B. - tožnik (dolžničin dolžnik) kot asignant in družba C. kot asignatar. V nadaljevanju navaja, da je bil dolg iz računa številka 130400002 bil plačan preko asignacij za dolgove, katere je imela davčna dolžnica do družbe C. Tožnik je namesto davčne dolžnice z asignacijami plačal tej družbi in so bile sklenjene naslednje asignacije: z dne 25. 9. 2012 v višini 13.800,00 EUR, plačana asignatarju C. 25. 9. 2012 (dokaz asignacija in kartica prometa); z dne 2. 10. 2012 v višini 37.765,00 EUR plačana asignatarju 2. 10. 2012 (dokaz asignacija in kartica prometa hranilnice D. d.d.); z dne 12. 10. 2012 v višini 23.985,00 EUR plačana asignatarju 12. 10. 2012 (dokaz asignacija in kartica prometa hranilnice D. d.d.); z dne 23. 10. 2012 v višini 13.995,00 EUR plačana asignatarju 23. 10. 2012 (dokaz asignacija in kartica prometa hranilnice D. d.d.); z dne 30. 11. 2012 v višini 13.798,35 EUR plačana asignatarju 30. 11. 2012 (dokaz asignacija in kartica prometa hranilnice D. d.d.); z dne 11. 12. 2012 v višini 12.931,90 EUR plačana asignatarju 11. 12. 2012 (dokaz asignacija in kartica hranilnice D. d.d.). Navaja še, da je šele sedaj uspel od davčne dolžnice pridobiti dodatno dokumentacije, s katero izkazuje obstoj poslovnega razmerja med davčno dolžnico in asignatarjem.

6. Ni bila dolžnost asignatarja, da asignacije podpiše. Asignacija je dvojno pooblastilno razmerje. Navaja določbe 1035. in 1036. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Skladno s sodno prakso, asignat na asignacijo pristane najkasneje, ko sprejme plačilo od asignata in ga ne zavrne. Poglavje asignacije je urejeno še do člena 1047 OZ in nobeno zakonsko določilo ne zahteva izjave asignatarja. Gre tudi za tako imenovano kritno razmerje. Asignant ima pri asignatu kritje, ki je lahko bodisi v terjatvi (tako imenovano nakazilo na dolg), bodisi v kreditu, ki mu ga je asignat odobril in na podlagi katerega se asignant za znesek, ki ga je asignat plačal pri asignatarju, zadolži (tako imenovano nakazilo na kredit). Razmerje med asignantom in asignatarjem je valutno razmerje. V tem primeru plačil tožnika preko asignacije je šlo za tako imenovano nakazilo za kredit, zaradi česar je bil ta „kredit“ v aprilu 2013 s strani davčne dolžnice plačan - vrnjen tožniku. Davčna dolžnica ni imela zadostnih sredstev za plačilo naročenega blaga C., zaradi česar se je s tožnikom dogovorila, da bo tožnik preko asignacij financiral njene nabave blaga. V trenutku sklepanja posameznih asignacij med davčno dolžnico in tožnikom, še ni obstajal dolg tožnika do davčne dolžnice. Z vsakim plačilom (kreditiranjem nakupa) pa je nastalo razmerje, v katerem je postala davčna dolžnica iz naslova financiranja, dolžnica do tožnika in to v obsegu plačil kreditiranja po asignacijah, v skupnem znesku 116.275,25 EUR. S plačili po „spornih“ asignacijah v letu 2012, je tako med tožnikom in davčno dolžnico nastalo „kreditno“ razmerje, s katerim je tožnik kreditiral - financiral davčno dolžnico za nakup blaga, na kateri podlagi je leta 2012 davčna dolžnica dolgovala tožniku 116.275,25 EUR.

7. Hkrati sta imela tožnik in davčna dolžnica še drugo pravno - poslovno razmerje. Tožnik je za davčno dolžnico prodajal blago (kovance, zlatnike, srebrnike in ostalo) preko konsignacije. Konsignacija pomeni zgolj določeno obliko posredovanja blaga, pri čemer ima konsignatar (tožnik) blago zgolj v posesti in ne postane lastnik (prodaja ga na račun komitenta - davčne dolžnice). Davčna dolžnica je v aprilu 2013 pričela z aktivnostmi zapiranja s.p., pri čemer je morala tudi dokončno urediti medsebojno dolžniško upniška razmerja. To se je nanašalo na poplačilo „kredita“ tožnika. Ker je imel tožnik v aprilu 2013 na konsignaciji še 103.762,00 EUR blaga davčne dolžnice, sta se stranki za poplačilo kredita sporazumeli, da bo tožnik za to poplačilo prevzel blago, ki ga je imel na konsignaciji od davčne dolžnice. Tako je prišlo 1. 4. 2013 do tako imenovane odjave konsignacije in prenosa blaga v last tožnika. Posledično temu prenosu, je morala davčna dolžnica tožniku izstaviti račun številka 130400002 (ta je predmet rubeža), s katerim je zaračunala preneseno blago za 112.581,77 EUR. S tem je 1. 4. 2013 nastalo stanje, ko je davčna dolžnica dolgovala tožniku 116.275,25 EUR in tožnik davčni dolžnici 112.581,77 EUR (medsebojna terjatev). Račun s 1. 4. 2013 je zapadel v plačilo v roku 30 dni, torej 30. 4. 2013. Takrat je davčna dolžnica zaprla svoj s.p. in sta se s tem datumom nasprotni terjatvi medsebojno pobotali. Šteti je, da je bila rubljena terjatev od davčne dolžnice do tožnika plačana s pobotom 30. 4. 2013 oziroma 1. 4. 2013, ko so se stekli pogoji za pobot. Terjatev davčne dolžnice do tožnika je bila torej zaprta pred datumom davčne izvršbe in je tožena stranka zarubila neobstoječo terjatev oziroma terjatev, ki je že bila plačana. Dejansko pa so se pogoji za pobot stekli že 1. 4. 2013, ko je sicer zapadel račun številka 130400002. To je pravilno opredelila tožena stranka že v sklepu o izvršbi, saj je tega dne prišlo do prenosa blaga na tožečo stranko (odpoklic konsignacije) in je s tem dnem nastala nasprotna terjatev davčne dolžnice do tožnika (zapis valuta 30 dni je bila zgolj formalnost), zaradi česar je točka 1 odločbe z dne 23. 1. 2014 zmotna in napačna. Dejansko je bil pobot izveden s pobotno izjavo 30. 4. 2013, pri čemer je šteti, da so se pogoji za pobot stekli že 1. 4. 2013 in je to datum, ki ga je pravilno šteti za datum plačila davščine terjatve po računu, ki je predmet rubeža. Bistvo rubeža terjatve od členov 172-175 ZDavP-2 je v tem, da je lahko rubež utemeljen le na nesporni in obstoječi terjatvi. Terjatev, ki je bila v tej zadevi zarubljena, pa ni več obstajala in tako ne more biti predmet rubeža. 8. Tožnik predlaga, da se izpodbijani odločbi odpravita oziroma podredno, da se obe upravni odločbi odpravita in se zadeva vrne v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka, ki jih v nadaljevanju določno navaja.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z navedbo tožnika, da je šlo v tem primeru plačila preko asignacije za tako imenovano nakazilo za kredit, tožena stranka zatrjuje, da tožnik tega v pritožbi ni nikjer navajal, da pa tudi nikjer iz pisnih dokazil, ki se nanašajo na asignacijo to ne izhaja. Glede datuma izdanega predmetnega računa z dne 1. 4. 2013 pojasnjuje, da je na računu naveden datum plačila 1. 5. 2013 in ne 30. 4. 2013. Pri tem navaja, da je datum zapadlosti obveznosti plačil na podlagi izvršilnih naslovov za začetek davčne izvršbe bistven, zato je tudi popravila navedbo prvostopenjskega organa, kot sledi iz 1. točke izreka odločbe, ne glede na to, da tožnik temu ni ugovarjal. Opominja, da tožnik do vložitve tožbe ni nikjer izpostavljal načina poravnave svojih obveznosti do davčne dolžnice z izvedenim pobotom, njegove navedbe glede razpada zunajzakonske skupnosti pa so zgolj pavšalne.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavanem primeru tožnik izpodbija prvostopenjski davčni sklep o izvršbi in odločbo tožene stranke. Sklep o davčni izvršbi, številka DT 42914-5563/2013-1 16-3201-501 z dne 10. 7. 2013, je izdan na denarno terjatev davčni dolžnici A.A., ki jo ima v skupni višini 117.053,97 EUR do svojega dolžnika B.B. (tožnika v tem sporu) na podlagi računa, številka 130400002 z dne 1. 4. 2013, v znesku 112.581,77 EUR z datumom zapadlosti 1. 4. 2013. Davčni dolžnici se prepoveduje razpolagati s to terjatvijo do zarubljenega zneska, tožniku pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga. Navedeni sklep tožena stranka v izreku popravlja tako, da kot datum zapadlosti računa navaja 1. 5. 2013, glede na valutno plačilo 30. dni.

12. Vsebinski spor v davčnem postopku je v tem, ali je med posameznimi vpletenimi strankami asignacije obstajalo pravno poslovno razmerje (upniško-dolžniško razmerje), torej veljaven pravni posel, iz katerega izhajajo posamezne terjatve oziroma dolgovi ene stranke do druge. Po presoji sodišča sta oba organa pravilno ugotovila, da tožnik v davčnem postopku ni uspel dokazati, da so obstojala pravno poslovna razmerja med strankami tega postopka, na podlagi katerih bi lahko davčni organ ugotavljal plačilne instrumente dolžniško upniških razmerij in posledično asignacijska pooblastilna nakazila, ki so bila izvršena na podlagi v davčnem postopku predloženih asignacij. Asignacija ni pogodba, ampak nakazilo in jo sestavlja dvoje enostranskih obveznosti enih poslov (dvoje pooblastitev). Po določbi 1035. člena OZ pooblašča z asignacijo ena oseba (asignant) drugo osebo (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu to izpolnitev sprejme.

13. V sporni zadevi je tožnik nastopal v vlogi asignata, davčna dolžnica v vlogi asignanta (upnika in dolžnica) in podjetje C. (upnik asignanta) v vlogi asignatarja. Nakazilo pridobi pravno kvaliteto, če asignat izjavi, da sprejema nakazilo (akcept). Z akceptom pridobi asignatar pravico do direktnega zahtevka proti asignatu. Vendar pa se tudi s tem ne oblikuje dvostransko obveznostno razmerje med asignatom in asignatarjem, temveč se asignat z akceptom enostransko abstraktno zaveže izpolniti obveznosti asignatarju. Z izjavo o akceptu se oblikuje abstraktno pravno razmerje med asignatom in asignatarjem, ki daje asignatarju neposredno pravico zahtevati izpolnitev od asignata. Asignacije se v praksi zato sklepajo kot tristranski pravni posli, ki jih praviloma podpišejo vse tri stranke. Nobena zakonska določba OZ ne določa kot pogoj za veljavnost asignacije podpisa asignatarja.

14. Čeprav podpis asignatarja ni zakonsko obvezen, je po presoji sodišča, glede na to, da iz samih predloženih asignacij niso razvidna pravno poslovno razmerja (pravni posli na podlagi katerih se asignacija izvaja), v tem primeru potreben podpis vseh treh udeležencev asignacije. Asignacijska nakazila so bila namreč izvedena že v letu 2012, sporni račun št. 130400002 z dne 1. 4. 2013, pa je bil izdan šele v letu 2013. Navedena okoliščina je po presoji sodišča pomembna tudi zato, ker tožnik šele v tožbi uveljavlja povsem novo dejstvo, da gre pri asignaciji za dva pravna posla, to je za tako imenovano „nakazilo na kredit“, s katerim je tožnik kreditiral davčno dolžnico in za konsignacijsko razmerje med tožnikom in davčno dolžnico. Na podlagi slednje naj bi 1. 4. 2013 davčna dolžnica tožniku dolgovala 116.275,25 EUR in tožnik davčni dolžnici 112.581,77 EUR (medsebojna terjatev) in je bila zarubljena terjatev davčne dolžnice do tožnika plačana že avansno preko asignacij oziroma najkasneje s pobotom 30. 4. 2013 oziroma 1. 4. 2013, ko so se stekli pogoji za pobot. 15. Navedeni tožbeni ugovor se po členu 52 Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) obravnava kot novo dejstvo, oziroma nov dokaz. Ta se lahko upošteva kot tožbeni razlog le, če so to dejstva in novi dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Glede na to, da tožnik samo pavšalno zatrjuje, da je šele sedaj (v času vložitve tožbe) uspel pridobiti od davčne dolžnice vse listine, sodišče takšnih navedb v smislu določbe 52. člena ZUS-1, ne more upoštevati. Zato tožnik z ugovorom, da gre za dvojno razmerje, za tako imenovano „nakazilo na kredit“ in konsignacijsko razmerje (kritno razmerje) in se je slednje dokončno realiziralo šele z zaprtjem s.p. davčne dolžnice dne 30. 4. 2013 s pobotom medsebojnih terjatev, ne more uspeti. Sodišče se v nadaljevanju tako ni spuščalo v presojo zakonitosti drugostopenjske odločbe, ker v izreku odločbe samo poprava datuma zapadlosti terjatve v plačilo (valuta), po spornem računu, glede na prej navedeno, na drugačno odločitev ne vpliva.

16. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo obeh izpodbijanih odločb pravilen in sta oba upravna akta na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.