Jedro

Primerna denarna odškodnina zaradi smrti matere, zaradi česar je imela tožnica psihične težave, tako da je morala jemati zdravila, in s katero sta bili v prijateljskih odnosih, znaša 10.432,32 EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 1. točki izreka prisojena odškodnina zviša za 2.086,47 EUR (na 4.329,44 EUR),znesek v 2. alineji 1. točke, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od 8.9.2006 se zviša za 2.086,47 EUR (na 3.659,66 EUR), pravdni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki (3. točka izreka), pa se zvišajo za 548,77 EUR (na 1,640,01 EUR).

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 352,56 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.242,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.345,85 EUR od 1.2.2006 do 7.9.2006, od zneska 1.573,19 EUR od dne 8.9.2006 do plačila in od zneska 669,78 EUR od dne 17.7.2005 do plačila, v petnajstih dneh. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.091,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov, in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem delu v ponovno odločanje. Tožnica se ne strinja, da je sodišče zavrnilo del tožbenega zahtevka, in sicer za znesek 2.136,15 EUR iz naslova duševnih bolečin, saj je prepričana, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen tudi po višini v celoti. Sodišče navaja, da čustvena navezanost tožnice in matere ne more biti takšna, ker sta živeli vsaka v svojem gospodinjstvu, saj naj bi imela tožnica že 10 let svojo družino in da naj čustvena navezanost na mater ne bi mogla biti takšna, kot takrat, ko sta še živeli skupaj, vendar tožnica poudarja, da je bila na svojo mamo zelo čustveno navezana, redno sta se videvali in preživeli skupaj veliko časa. Tožnica je bila vidno pretresena zaradi smrti svoje matere, upoštevati je potrebno tudi sam način, kako je njena mati preminula. Zgolj dejstvo, da se je stanje tožnice z leti sicer izboljšalo, ne pomeni, da samo stanje po smrti matere, ki je trajalo dlje časa, ni bilo težko, da ni postala razdražljiva, zagrenjena, povsem drug človek, kajti tožnica je bila zaradi smrti matere povsem na dnu, njeno psihično stanje je bilo zelo slabo in je morala jemati tablete, pri čemer smrti matere še vedno ni prebolela. Njeno psihično stanje se občasno še poslabša, kadar se spomni na same okoliščine smrti matere in ob praznikih, posebej hudo je na dan, ko je mati tožnice umrla, tako da se ne more trditi, da tožnica ni postala drug človek. Da ima tožnica še vedno težave, kaže tudi to, da se še sedaj večkrat ponoči prebudi in ne more spati. Samo stanje s tožnico je bilo resnično hudo, kar sta izpovedali tudi priči. Upoštevati bi bilo potrebno tudi objektivni moment, saj sodišča ob izgubi staršev, sploh če med starši in otroci obstoji trdna vez, kot je to tudi v konkretnem, priznavajo najmanj višino odškodnine, kot jo v predmetni pravdi zahteva tožnica. Sodišče tudi ni naredilo pravilnega matematičnega izračuna in je tudi v tej zvezi tožnica prikrajšana za skoraj 500,00 EUR. Ni res, da je tožena stranka tožnici že izplačala znesek 6.772,66 EUR, ker je plačala zgolj 6.259,39 EUR. Glede stroškov postopka pa tožnica poudarja, da je po temelju uspela v celoti, po višini pa 80 %, kar bi sodišče tudi moralo upoštevati pri odločanju o sami višini pravdnih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Tožeča stranka skuša zavrnilni del izpodbijati zgolj s ponavljanjem neutemeljenih navedb, sodišče je tožnici za škodo iz naslova utrpele nematerialne škode prisodilo prej visoko kot nizko odškodnino. Sodišče je pravilno upoštevalo vse merodajne okoliščine, zlasti pa dejstvo, da sta tožnica in njena mati že dalj časa živeli ločeno, da ima tožnica že dalj časa svojo družino, kakor tudi starost tožnice in zlasti tudi starost njene pokojne matere. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o domnevno manj izplačani nesporni odškodnini.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 1. odst. 180. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001) lahko sodišče, če nekdo umre, prisodi njegovim ožjim družinskim članom pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, pri odmeri tovrstne odškodnine sodišče upošteva obe temeljni načeli, ki tudi sicer veljata pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin pri oškodovancu, kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer sodišče upošteva v tem okviru tudi ustaljeno sodno prakso v tovrstnih primerih.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dejansko stanje v tej zadevi pravilno ugotovilo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče je napravilo prepričljivo dokazno oceno, na katero se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje. Pravilno je sodišče zaključilo tudi, da dejstvo, da sta tožnica in njena mati živeli ločeno, vsaka v svojem gospodinjstvu, kaže na to, da čustvena naveza med materjo in hčerko ni mogla biti takšna, kot je v primerih, ko starše izgubijo mladoletni otroci, ki so neposredno finančno, čustveno, vzgojno in eksistencialno odvisni od svojih staršev, ki so jih dolžni preživljati. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da ni mogoče v celoti sprejeti zatrjevanj tožnice, da je postala povsem drug človek, ugotovljeno pa je bilo tudi, da tožnica zdravil sedaj ne jemlje več in da se ji je po dveh letih stanje izboljšalo, vrnila se ji je volja do dela in skrbi za družino (izpovedba same tožnice).

Vendar pa tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odškodnino prenizko odmerilo. Sodišče prve stopnje je namreč poleg že navedenega ugotovilo tudi, da je bila tožnica zaradi materine smrti ob škodnem dogodku izredno prizadeta, da je imela pol leta po materini smrti takšne psihične težave, da je morala jemati celo zdravila. Ob upoštevanju navedenega ter dejstva, da sta bila tožnica in njena mati v izredno dobrih, zaupnih in prijateljskih odnosih, da je bila tožnica, kot že navedeno, ob škodnem dogodku izredno prizadeta, primerna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode tožnice v tej zadevi znaša 10.432,32 EUR, to je toliko, kot je tožnica zahtevala. Odškodnina v tej višini je v skladu z intenco, ki izhaja iz 180. člena OZ in merili, ki jih je izoblikovala novejša sodna praksa. Ob povedanem se izkažejo za neutemeljene navedbe tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da naj bi sodišče prve stopnje dosodilo zelo visoko odškodnino in da bi bilo zvišanje odškodnine v nasprotju z namenom tovrstne odškodnine in izoblikovano sodno prakso.

Neutemeljeno pa tožeča stranka navaja, da sodišče ni naredilo pravilnega matematičnega izračuna pri upoštevanju med postopkom delno plačane odškodnine, sodišče prve stopnje je pri izračunu navedlo, da je tožena stranka tožnici izplačala 6.772,66 EUR, pri čemer je iz obrazložitve jasno razvidno, da izplačan znesek 1.500,000,00 SIT na dan 8.9.2006, revalorizirano na dan 10.3.2009 znaša 6.772,66 EUR.

Ob povedanem je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti in sicer tako, da se v 1. odstavku izreka sodbe prisojena odškodnina tožeči stranki zviša za 2.086,47 EUR (10.432,32 EUR – 6.772,66 EUR = 3.659,66 EUR, namesto 1.573,19 EUR iz naslova nepremoženjske škode oziroma v celoti 4.329,44 EUR namesto 2.242,97 EUR, ob upoštevanju 669,78 EUR odškodnine za materialno škodo) in od zneska 3.659,66 EUR tečejo zakonske zamudne obresti od 8.9.2006 do plačila (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). V preostalem delu (glede valorizacije) pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato je v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj pri preizkusu sodbe v tem delu tudi ni ugotovilo nobenih razlogov, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti o stroških pravdnega postopka. Glede na to, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, tudi po višini je uspela za celoten znesek zahtevane odškodnine, saj je prišlo do delnega plačila tekom postopka (je pa prisojeni znesek zmanjšan za revalorizacijo), je upoštevaje 154. člen ZPP tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti njene celotne stroške postopka na prvi stopnji. Ti znašajo 1.640,01 EUR, kar v pritožbi ni bilo izpodbijano, zato je bilo potrebno stroškovni izrek spremeniti tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zvišajo za 548,77 EUR (na 1.640,01 EUR).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP in 154. členu ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je sodišče druge stopnje pritožbene stroške odmerilo glede na znesek, s katerim je uspela, to je glede na 2.086,47 EUR. Pri tako določeni vrednosti spornega predmeta znaša sestava pritožbe 375 odvetniških točk, končnega poročila 20 točk, kar skupaj znaša 181,31 EUR, materialni stroški znašajo 3,63 EUR, DDV 36,26 EUR, sodna taksa za pritožbo pa 131,36 EUR, skupaj torej znašajo stroški pritožbenega postopka tožeče stranke, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka, 352,56 EUR. Glede na uspeh v pritožbenem postopku nosi tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka.