Jedro

Ker tožnica živi v tujini, v RS nima pooblaščenca in ga tudi v tožbi ni imenovala, je sodišče pravilno ravnalo, ko ji je po določbi 1. odstavka 146. člena ZPP naložilo, da pooblaščenca imenuje. Če ji je tak sklep vročen neposredno in ne preko začasnega zastopnika, ne gre za bistveno kršitev postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1687/2002-9 z dne 8.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani na podlagi 1. odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002), ki se po določbi 1. odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) primerno uporablja za vsa vprašanje postopka, ki niso urejena s tem zakonom, tožnici naložilo, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v roku 30 dni po prejemu sklepa. V obrazložitvi navaja, da je tožnica 4.9.2002 vložila zoper toženo stranko tožbo zaradi varstva ustavne pravice po 23. členu Ustave RS (pravica do sodnega varstva), ki jo je dopolnila z vlogo z dne 30.12.2002. Ker živi v tujini, v Republiki Sloveniji nima pooblaščenca in ga tudi v tožbi ni imenovala, ji je sodišče na podlagi navedenih določb ZPP in ZUS naložilo, da v navedenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj in jo opozorilo, da bo v nasprotnem primeru tožbo zavrglo.

Tožnica v pritožbi navaja, da bi se ji sodna pisanja lahko pošiljala kot doslej. V Republiki Sloveniji ne pozna nikogar, ki bi mu lahko zaupala takšno pooblastilo. Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje odkrito postavilo na stran tožene stranke in tožnici otežilo procesni položaj.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 146. člena ZPP, ki se v skladu z določbo 16. člena ZUS primerno uporablja za vsa vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena (torej tudi za primer pooblaščenca za sprejemanje pisanj), mora tožeča stranka, ki živi v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka ne imenuje pooblaščenca ob vložitvi tožbe, imenuje sodišče na njegove stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če tožeča stranka v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, sodišče tožbo zavrže. Med strankama ni spora o tem, da tožnica živi v tujini, da v Republiki Sloveniji nima pooblaščenca, in da ga tudi v tožbi ni imenovala. Zato je po presoji pritožbenega sodišča glede na navedene določbe ZPP in ZUS sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnici naložilo, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Pri tej svoji odločitvi sicer ni imenovalo začasnega zastopnika kot to določa navedena določba ZPP in je izpodbijani sklep neposredno vročilo tožnici v tujino. Vendar neposredna vrnitev ni v ničemer poslabšala položaja tožnice v tem upravnem sporu in tudi ne gre za takšno kršitev, zaradi katere bi bil izpodbijani sklep nezakonit. Ker je za takšne primere, kot je podan pri tožnici, po določbi 146. člena ZPP predvidena postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj, na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori o tem, da sodišče otežuje njen procesni položaj in tudi ne njeno opisovanje težav pri imenovanju pooblaščenca v Sloveniji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.