Jedro

Ker tožnik kljub pozivu ni predložil dokumentacije, potrebne za legalizacijo gradnje, je bila pravilna odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.4.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Š.L., Oddelka za okolje in prostor z dne 13.2.2001, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 934 k.o. R. Po presoji sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi sporno, ali in kdaj je tožnik vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo stanovanjske hiše. Strinja se s presojo tožene stranke, da je tožnik dne 10.4.1995 vložil lastnoročno podpisano zahtevo za legalizacijo stanovanjske hiše na parc. št. 934 k.o. R. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni upravni organ pozval tožnika k dopolnitvi navedene vloge in sicer, da v roku 30 dni predloži lokacijsko dokumentacijo s soglasji, ter dokaz o razpolaganju z zemljiščem. V ponovljenem postopku je prvostopni upravni organ tožnika ponovno pozval (28.1.1999 in 11.1.2001), da v roku 60 dni dopolni svojo vlogo in ga opozoril na posledice, v kolikor ne bo predložil zahtevane dokumentacije. Po presoji sodišča prve stopnje je prvostopni upravni organ postopal pravilno, ko je na podlagi določbe 3. odstavka 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) o zadevi meritorno odločal. Ker tožnik svoje vloge ni dopolnil s predložitvijo zahtevane dokumentacije je tudi po presoji sodišča prve stopnje odločil pravilno, ko je zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo gradnje zavrnil. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene ugovore, da tožniku ni bilo dano dovolj časa za pripravo lokacijske dokumentacije, da upravni organ ni odgovoril na njegovo vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja, da mu je bila odrečena pravica do pritožbe in tožbeni ugovor glede molka organa. Presodilo je, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik v pritožbi navaja, da je že leta 1989 zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja. Po pozivu k dopolnitvi te vloge je upravnemu organu posredoval vlogo za izdelavo lokacijske dokumentacije pri Zavodu za družbeni razvoj in kopijo bančnega nakazila, s katerim je plačal polovični znesek izdelave lokacijske dokumentacije. Tega sodišče prve stopnje pri presoji obravnavane zadeve ne upošteva. Res je začel z gradnjo brez lokacijskega dovoljenja, vendar je v skladu z inšpekcijskim ukrepom plačal kazen in vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja. Odgovora upravnega organa od 1989 do 1994 ni prejel, v aprilu 1994 pa ga je ta pozval, da vloži vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja. Na ta poziv se je, v strahu pred samovoljo upravnega organa, odzval. Neutemeljen je očitek, da ni izkoristil možnosti pritožbe zaradi molka organa, saj sodišče prve stopnje nepravilno sklepa, da bi upravni organ na pritožbo odgovoril. Meni, da bi bilo treba v tem postopku tudi ugotavljati, zakaj upravni organ na njegovo vlogo ni odgovoril v roku treh oziroma šestih mesecev, kar bi moral v skladu z določbami ZUP/86. Meni tudi, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določb ZUN, saj je uporaba zakona za nazaj prepovedana. Pojasnjuje, da je z gradnjo pričel, ker je pričakoval, da mu bo lokacijsko dovoljenje izdano, tako kot vsem drugim graditeljem v njegovi okolici. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in upravnemu organu naloži, da izda lokacijsko, gradbeno in uporabno dovoljenje za stanovanjsko hišo na parc. št. 934 k.o. R. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pravilni so tudi razlogi za odločitev, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik pričel z gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 934 k.o. R. brez lokacijskega dovoljenja. Sporno v zadevi pa je, ali je tožnik zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo gradnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišče je sodišče prve stopnje na podlagi vloge tožnika z dne 10.4.1995 pravilno presodilo, da je tožnik navedenega dne vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo stanovanjske hiše s poslovnim prostorom na zemljišču parc. št. 934 k.o. R. Po določbi 53. člena ZUN mora investitor navesti osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta, naprave ali drugega posega v prostor ter predložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor. Predložitev popolne lokacijske dokumentacije je določena v 54., 55. in 57. členu navedenega zakona in je dolžnost investitorja. Ker tožnik kljub pravilnemu pozivu ni predložil dokumentacije, potrebne za legalizacijo gradnje (lokacijska dokumentacija s soglasji), je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo gradnje pravilna.

Pritožbeni ugovor, da je v letu 1989 vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja, o kateri ni bilo odločeno, na odločitve pritožbenega sodišča ne vpliva, saj navedena zahteva ni predmet presoje v obravnavani zadevi. Zato tudi niso utemeljeni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na postopek, ki ga je upravni organ vodil zaradi zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja, vložene v letu 1989. Predmet presoje v tem postopku ni delo upravnih organov, niti razlogi, ki jih tožnik navaja za pričetek gradnje brez pridobitve ustreznega dovoljenja. V upravnem sporu sodišče presoja zakonitost upravnega akta glede na materialno pravo, ki je veljalo v času odločitve upravnih organov. V obravnavani zadevi se je postopek za pridobitev lokacijskega dovoljenja začel, ko je že veljal Zakon o urejanju naselij in drugih posegih v prostor, zato tožnik zmotno meni, da je bil pri odločanju v zadevi uporabljen zakon, ki je prenehal veljati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.