Up-208/00

4. 7. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 4. julija 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 378/2000 z dne 25. 5. 2000 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 15/2000 z dne 16. 5. 2000 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Mariboru po razglasitvi sodbe podaljšal pripor zoper pritožnika iz razloga ponovitvene nevarnosti. Višje sodišče je pritožbo zoper prvostopni sklep zavrnilo. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da prvostopni sklep nima zakonitih razlogov o tem, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da je zato podana kršitev 20. člena Ustave. Dokazni postopek naj bi namreč pokazal, da ni storil kaznivega dejanja, zato naj bi bilo pričakovati razveljavitev sodbe in večkratno ponavljanje postopka. Zatrjuje tudi kršitev 25. člena Ustave, ker naj bi Višje sodišče ne odgovorilo na njegove bistvene pritožbene navedbe.

2.Ustavna pritožba se po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po določbi drugega odstavka citiranega člena lahko Ustavno sodišče pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

3.Zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je po določbi četrtega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št, 63/94 in nasl. - ZKP) dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožnik ni izkazal, da bi to izredno pravno sredstvo vložil, predlagal pa je, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev, saj naj bi šlo za očitno kršitev, zaradi pripora pa naj bi mu nastajale tudi nepopravljive posledice.

4.V obravnavanem primeru ni podana očitnost kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za predčasno obravnavanje ustavne pritožbe.

5.Pojem očitnosti kršitve je Ustavno sodišče opredelilo že v sklepu št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68), v katerem je navedlo, da "očiten" pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepanja. Po presoji pritožnikovih navedb in vsebine izpodbijanih sodnih odločitev z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov primer ni takšen. Razlog, s katerim utemeljuje ustavno pritožbo (da v izpodbijanih sklepih niso navedeni razlogi za odločitev), bi lahko pritožnik uveljavljal tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je mogoče vložiti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Iz ustavne pritožbe ni razvidno, ali je pritožnik navedeno pravno sredstvo sploh vložil. Kolikor tega ni storil, ima glede na datum izdaje drugostopnega sklepa še vedno odprt rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, v pripornih zadevah pa morajo sodišča po zakonu postopati hitro.

6.Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana in ker niso izpolnjeni pogoji za predčasno obravnavo ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena ZUstS, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in Milojka Modrijan.

Predsednica senata dr. Mirjam Škrk