Jedro

Za zadostnost trditvene podlage nista potrebni niti krajevna in časovna konkretizacija okoliščin oprave nadur, niti natančnejše navajanje takrat opravljenih nalog. Delodajalec je namreč tisti, ki se profesionalno ukvarja s prevozom tovora, ga organizira, določa voznikom relacije glede na naročila, jim odreja druge naloge (izvajanje nakladanja in razkladanja, čakanje nanju, čiščenje vozila, itd.) povezane z določenim prevozom, in pozna čas, ki je običajno potreben za njegovo izvedbo. Zato so take zahteve sodišča v okoliščinah obravnavanega primera, ko so iz dokazov razvidni delovni dnevi, lokacije, opravila ter število opravljenih ur dela (s katerimi se toženka sicer ne strinja), nerealne in pretirane.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I/1. in III. izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo nadur v skupnem znesku 14.392,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu dalje za vsak posamezen mesečni znesek nadur. Zavrnilo je tudi zahtevka za odvod davkov in prispevkov od posameznega mesečnega zneska nadur, in za plačilo dnevnice za mesec januar 2019 v višini 396,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2019 dalje do plačila (točka I izreka). Zavrglo je tožbo z zahtevkom za plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja v skupnem znesku 2.627,19 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska poklicnega zavarovanja (točka II izreka). Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da gre pri voznikih v mednarodnem prometu za specifično kategorijo delovnih mest, kjer se nadure ugotavljajo na podlagi evidenc delovnega časa, ki jih praviloma hrani delodajalec. Sodna praksa je zato dopustila tudi dokazovanje na podlagi evidenc voznikov in z izvedencem prometne stroke. Na podlagi lastnih evidenc je tožnik podal zadostno trditveno podlago za vtoževane nadure. Če obstaja dvom v njihovo verodostojnost, mora izračune opravljenega delovnega časa opraviti izvedenec. Pri tem ne gre za informativni dokaz, saj so podane konkretne navedbe (v mejah mogočega, saj se listine o opravljenih urah nahajajo pri delodajalcu). Zgolj dejstvo, da je toženka podanim trditvam nasprotovala, ne pomeni, da so te pomanjkljive. Izvedenec pa bi ugotovil, katere so bolj točne. Ne držijo navedbe sodišča, da je tak dokaz neprimeren, ker naj bi na podlagi listin izvedenec lahko izračunal zgolj približek opravljenih ur. Izvedenec izračune lahko naredi tudi na podlagi tur, števila kilometrov, angažma izvedenca je v tovrstnih sporih običajen. Za podatke vnesene v tahograf je odgovoren tudi delodajalec. Splošno znano dejstvo je, da ti od voznikov običajno zahtevajo, da v času drugih opravil preklopijo na pavzo, čemur morajo ti slediti. To je sodišče spregledalo, čeprav podatki iz tahografa izkazujejo nenormalno količino ostalega dela. Tožnik je moral poleg vožnje cisterne, to tudi napolniti, izprazniti, odgovoren je bil tudi za njeno čiščenje. Sodišče v sodbi ni pojasnilo, kaj je zadostna trditvena podlaga (pojem bi moralo tolmačiti širše). Ta je podana, ko je, kot v obravnavanem primeru, navedeno konkretno število opravljenih ur ter nadur, ki so v določeni meri podprte tudi z dokazi. Morebitna neustreznost le-teh pa ne pomeni pomanjkljivosti trditvene podlage, še posebej, ker je tožnik predlagal tudi dokaz z izvedencem. Ta bi ugotovil, ali njegove trditve držijo, potem pa bi sodišče lahko sprejelo ustrezen zaključek, ne pa da je brez tega ugotovilo, da njegova evidenca ni ustrezna. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je absolutno bistveno kršilo postopek, nejasno ugotovljeno je ostalo tudi dejansko stanje. Ker drugih dokazov nima, je glede zahtevka o plačilu dnevnic predlagal lastno zaslišanje, kar zadošča za presojo utemeljenosti zahtevka. Zahtevek za plačilo poklicnega zavarovanja je sodišče napačno zavrglo. Gre za čisti denarni zahtevek, zato predhodno pravno varstvo pri delodajalcu ni potrebno. Delovno mesto voznika je uvrščeno v kategorijo delovnih mest, za katerega ga je delodajalec dolžan plačevati. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da so navedbe tožnika nekonkretne in neustrezne, taki so tudi predlagani dokazi. Tožnikova izpoved glede nadur je neresnična, svojih zapisov v evidenci ni znal pojasniti, prav tako ne, kdaj naj bi opravil nadure. Sodišče v okoliščinah zadeve ni bilo dolžno izvesti dokaza z izvedencem. Pravilno je zapisalo, da je trditvena podlaga v zadevi pomanjkljiva, in da je ni moč nadomestiti z dokazi. Pritožba ne nasprotuje odločitvi sodišča, da je tožnik delal v neenakomernem delovnem času, zato je zahtevek v zvezi z nadurami povsem neutemeljen. Navedb v zvezi z dnevnicami tožnik sploh ni podal. Pri pritožbenih navedbah glede poklicnega zavarovanja ni upošteval glede tega zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, da gre za nečisto denarno terjatev, pravica do poklicnega zavarovanja tožniku ni bila nikdar priznana. Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, stroške pritožbenega postopka pa v plačilo naloži tožniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP, je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko pri odločanju o zahtevku tožnika za plačilo nadur ni izvedlo dokaza z izvedencem prometne stroke, kršilo njegovo pravico do izjavljanja, s tem pa storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je dejansko stanje glede tega zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev o njem pa je bila preuranjena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 27. 6. 2016 do 30. 5. 2019, na delovnem mestu voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu. Sodišče prve stopnje je presojalo njegove zahtevke za plačilo nadur za obdobje od avgusta 2016 do aprila 2019, dnevnic za mesec januar 2019 in poklicnega zavarovanja za obdobje od junija 2016 do maja 2019. Zahtevka za plačilo nadur in dnevnic je zavrnilo, zahtevek za plačilo poklicnega zavarovanja pa zavrglo.

_Glede zahtevka za plačilo nadur:_

7. V skladu s 128. členom ZDR-1 pripadajo delavcu tudi dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med drugim tudi dodatek za nadurno delo, pri čemer se višina dodatkov določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.

8. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja nepravilnost presoje sodišča prve stopnje, da ni podal zadostne trditvene podlage, saj v tožbi zgolj pavšalno navaja število opravljenih nadur v posameznem mesecu in pri tem ne pojasni, kdaj naj bi zatrjevane nadure dejansko opravil in niti krajevno niti časovno ne konkretizira okoliščin, v katerih naj bi jih opravil, zlasti pa ne pojasni, katere naloge naj bi takrat opravljal. Tožnik je v tožbi in nadaljnjih vlogah navajal, da je vozil cisterno, v kateri je prevažal kemikalije, glinico, itd. Pri toženki je opravil mnogo nadur, ki pa jih nikdar ni dobil plačanih. Razvidne so iz listin (potnih nalogov), s katerimi razpolaga toženka. Tožbeni zahtevek je oblikoval na podlagi lastne evidence, v kateri je beležil začetek in konec dela ter kraje, kjer je imel aktivnosti, in glede na podatke iz voznikove kartice. Podatke je povzel na način, da je izračunal dolžino mesečnega trajanja časa, ko je bil na delovnem mestu in na razpolago delodajalcu. Voznikova kartica sicer v rubriki skupni delovni čas kaže drugačno sliko od vtoževane, saj vozniki, da imajo čas za opravo vseh od delodajalca zahtevanih opravil, v času naklada oziroma razklada ter čakanja nanju pritiskajo na pavzo. Moral je voziti tudi, ko je sicer že napolnil dovoljeno kvoto ur. Naklad oziroma razklad, skupaj z morebitnim čakanjem nanju, trajata 3,5 ure. Opravljal je tudi čiščenje cisterne, ki je trajalo vsakič od 2,5 do 3 ure. Za dokazovanje svojih trditev je tožnik predložil lastne evidence, predlagal vpogled v plačilne liste in potne naloge, zaslišanje prič A. A. ter B. B., da se ga zasliši kot stranko in izvedbo dokaza s sodnim izvedencem prometne stroke. Glede na navedeno je torej tožnik podal zadostno trditveno podlago, v zvezi s katero je predlagal tudi primerne dokaze. Drži sicer, da je število opravljenih nadur navedel le po posameznih mesecih spornega obdobja, vendar pa zgolj zaradi tega njegova trditvena podlaga ni nezadostna. Natančnejše število ur po delovnih dnevih je namreč (ob upoštevanju razlage tožnika in njegovega pooblaščenca ob zaslišanju) moč ugotoviti (dokazati) na podlagi predloženih evidenc, na katere se tožnik v trditvah tudi sklicuje, in na podlagi drugih predloženih in predlaganih dokazov (potnih nalogov, izpisov iz tahografa, njegove izpovedi, z izvedencem prometne stroke). Za zadostnost trditvene podlage nista potrebni niti krajevna in časovna konkretizacija okoliščin oprave nadur, niti natančnejše navajanje takrat opravljenih nalog. Delodajalec je namreč tisti, ki se profesionalno ukvarja s prevozom tovora, ga organizira, določa voznikom relacije glede na naročila, jim odreja druge naloge (izvajanje nakladanja in razkladanja, čakanje nanju, čiščenje vozila, itd.) povezane z določenim prevozom, in pozna čas, ki je običajno potreben za njegovo izvedbo. Zato so take zahteve sodišča, v okoliščinah obravnavanega primera, ko so iz dokazov razvidni delovni dnevi, lokacije, opravila ter število opravljenih ur dela (s katerimi se toženka sicer ne strinja), nerealne in pretirane. Ni namreč mogoče pričakovati od delavca, da bo za vsako opravljeno naduro točno vedel, zakaj jo je opravil, kdaj in kje, nenazadnje je točno in pravilno vodenje evidenc delovnega časa, ki ne vključujejo zgolj vožnje, temveč tudi vsa s tem povezana opravila, dolžnost delodajalca, in ne delavca. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da iz tožnikovih navedb ni mogoče razbrati, kaj je vštel v delovni čas, niti način njihovega izračuna. Tožnik je namreč navedel, da mesečno trajanje dela vključuje čas, ko je bil na delu oziroma na razpolago delodajalcu (o tem, kaj je vštel v delovni čas, je tudi izpovedal), pojasnil zakaj voznikova kartica tega ne potrjuje ter česa ne vključuje, da delovni čas, kot ga vtožuje, vključuje tudi 45 minutni odmor, koliko časa vzamejo ostala opravila in katera so, in da način izračuna nadur izhaja iz predloženih evidenc.

9. Ker torej tožnikova trditvena podlaga ni pomanjkljiva, tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališčem sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca prometne oziroma finančne stroke predstavlja informativni dokaz. Ta je bil brez dvoma predlagan v potrditev tožnikovih že podanih navedb in ne zaradi podaje novih. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da tega dokaza ne bo izvedlo, in navaja, da je sodišče s tem absolutno bistveno kršilo postopek, saj bi šele po izvedbi tega dokaza lahko sprejelo zaključek o utemeljenosti zahtevka.

10. Po določbi 213. člena ZPP je sodišče dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v zadevi. Ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, je že dokazano, če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, pri čemer pa mora upoštevati, da vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Pri zavrnitvi dokaznih predlogov mora ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave, zavrnitev mora biti (ustavno) upravičena.

11. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, ki bi izvedencu omogočili natančen izračun obsega opravljenega dela, saj naj ta ne bi izhajal iz predloženih potnih nalogov, zmanipuliranih izpiskov iz tahografa oziroma nejasnih evidenc tožnika, zaradi česar naj te za izvedenca ne bi predstavljale ustrezne podlage za izračun delovnega časa. Tožnik je sodišču predložil dvoje lastnih evidenc. Iz prvih (tudi glede na navedbe toženke) izhaja seštevek opravljenih ur po mesecih, iz drugih pa tudi nekateri drugi podatki. Dokazna ocena sodišča, da tožnik v svoji izpovedi vsebine lastnih evidenc ni znal natančno pojasniti, ni točna, saj ga sodišče po pomenu posameznih kratic, številk v drugi evidenci, sploh ni vprašalo, razen deloma za en dan. V spisu se poleg tega nahajajo tudi izpisi iz tahografa, s katerimi so vozniki, glede na usklajene izpovedi tožnika in dveh prič, manipulirali (zgolj) tako, da ti ne vključujejo časa opravil, ki naj bi jih opravljali (naklad, razklad, čiščenje cisterne, itd.). Zgolj zaradi tega pa njihova dokazna vrednost ni izgubljena oziroma zanemarljiva. Dejstvo, da je tožnik nedosledno oziroma nepravilno evidentiral delovni čas, namreč ne pomeni, da do plačila za nadurno delo ni upravičen, ali da so edina verodostojna listina s strani toženke predloženi izpisi iz tahografa. Tožnik je namreč v dopolnitev teh predložil tudi lastne evidence, iz katerih po posameznih mesecih (in dnevih, ki se ujemajo s tahografi) izhaja število opravljenih delovnih ur ter druga opravila (delovne naloge), toženka pa potne naloge, iz katerih izhajajo tudi ture in druga opravila tožnika ter kdaj jih je opravil. Tožnik je navajal čas, ki je potreben za njihovo opravo, ki pa ga sodišče prve stopnje v postopku (nepravilno) ni ugotavljalo. Čas vseh izvršenih opravil skupaj s časom vožnje sicer res ne izhaja iz posameznega dokaza, ga je pa moč ugotoviti ob hkratnem upoštevanju vseh dokazov skupaj, saj je na podlagi vsakega izmed njih moč ugotoviti kakšno za to relevantno dejstvo (npr. iz tahografov čas vožnje, iz potnih nalogov število in termin drugih opravil tožnika, itd.). Nepravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da izvedenec na podlagi predloženih dokazov ne bi mogel opraviti izračuna opravljenih ur. Tak zaključek sodišča dejansko oziroma smiselno predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. To je namreč vnaprej predvidevalo, da se dokaza ne da izvesti oziroma kakšen bi bil rezultat njegove izvedbe, iz takih razlogov pa se dokaza ne sme zavrniti. Z opustitvijo tega dokaza je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva (števila opravljenih ur dela v vtoževanem obdobju), s tem pa kršena njegova pravica do izjavljanja1, ki jo varuje 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP.

12. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev glede plačila nadur (točka točka I/1 in 3), ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotavljanje dejanskega stanja je namreč v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji in ne na pritožbeno raven, pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje. To naj v ponovljenem postopku dopolni dokazni postopek, in naj ponovno zasliši tožnika v zvezi s predloženimi evidencami (tudi glede pomena kratic, zapisanih številk in ur v predloženih drugih evidencah) ter o času, potrebnem za opravo dodatnih opravil, kot tudi o okoliščinah glede neenakomerne razporeditve delovnega časa. Ta mora biti po sicer izrecni določbi 31. člena ZDR-1 dogovorjen že v pogodbi o zaposlitvi, enako tudi pogoji za morebitno začasno prerazporeditev delovnega časa. Sodišče naj tudi ugotovi, ali so podpisi na predloženih sklepih tožnikovi, kot tudi ali predstavljajo zgolj potrditev njihovega prejema ali tožnikovo soglasje z njimi ter odloči o pomenu tega. Nato pa naj izvede dokaz z izvedencem, ki naj vse navedeno pri izdelavi mnenja tudi upošteva. Sodišče naj potem vse dokaze ponovno oceni ter napravi ustrezno dokazno oceno. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v tem delu, glede na datum vložitve tožbe (26. 4. 2019), ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

_Glede zahtevka za plačilo poklicnega zavarovanja_

13. Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe za plačilo prispevkov iz poklicnega zavarovanja. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik delal na delovnem mestu voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu in da mu toženka ni plačevala prispevkov za poklicno zavarovanje oziroma da mu vse do vložitve tožbe ni bila priznana pravica do poklicnega zavarovanja. Zahtevek za plačilo iz tega naslova pa mora imeti podlago oziroma je odvisen od odločitve o priznanju pravice do poklicnega zavarovanja. Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je tožbo iz tega naslova pravilno zavrglo. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

_Glede zahtevka za plačilo dnevnice za mesec januar 2019_

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede zahtevka za plačilo dnevnice za mesec januar 2019. Pravilno je namreč ugotovilo, da tožnik glede tega ni podal nobenih trditev, niti predlagal nobenih dokazov, zaradi česar zahtevku ni mogoče ugoditi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 in njegova pravica do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS.