Jedro

Odmera zadoščenja za telesne bolečine in za strah (poškodba: zlom desne goleni).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 6.000.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, znižane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 838.977 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe ter stroške dokaza z izvedencem v znesku 11.118 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1992. Višji zahtevek je zavrnilo.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, pritožbeno sodišče pa je pritožbi delno ugodilo in sodbo za znesek, ki presega 2.100.000 SIT, in glede stroškov postopka razveljavilo ter tožbo za znesek, ki presega 4.500.000 SIT, zavrglo, sicer pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu (glede zneska 2.100.000 SIT zadoščenja za telesne bolečine in za strah) je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja načelo individualizacije odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, zaradi česar je po njenem dokaz z neposrednim zaslišanjem oškodovanca nujen za ugotovitev odločilnih dejstev. Nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je vsa odločilna dejstva sodišče lahko ugotovilo že na podlagi medicinskega izvedenskega mnenja. Individualizacija odškodnine zahteva ugotovitev subjektivnega obsega oškodovančevega trpljenja, ki ga je treba primerjati s podobnimi primeri in ga tako objektivizirati. Sodišče pa je odmerilo odškodnino za telesne bolečine in za strah zgolj na podlagi objektivnih dejstev - na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, zaradi česar pri odmeri odškodnine ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Materialno pravo je zmotno uporabilo tudi zato, ker je pri odmeri zadoščenja za strah upoštevalo nesorazmerno dolgo čakanje na odškodnino. Ta okoliščina namreč ne vpliva na odmero zadoščenja, tožnik pa je tudi ni zatrjeval. Revident še meni, da je glede odločilnih dejstev nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku.

Revizija ni utemeljena.

Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da "obstaja v odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe in vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku" (gl. drugi odstavek na 3. strani revizije), bi moral revident povedati, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje in glede katerih listin in katerih zapisnikov. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve, ki predstavljajo le (slabo) prepisano zakonsko definicijo posamezne postopkovne kršitve (v konkretnem primeru 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga.

Načelo individualizacije je sicer res eno od temeljnih načel za odmero odškodnine. Vendar mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi s posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in za strah sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili. Res je, da so ugotovitve o obsegu nepremoženjske škode (o trajanju in intenzivnosti bolečin in strahu) oprte na mnenje izvedenca, ne pa na tožnikovo izpovedbo. Vendar kritika metode ugotavljanja dejanskega stanja (ki temelji na očitku, da je "nepravilno stališče višjega sodišča, ko v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da ni nobenega razloga, da sodišče ne bi moglo ustrezno ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva zgolj na podlagi medicinskega izvedenskega mnenja, ki ga je ocenilo za strokovno, vsebinsko izčrpno, prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo") v revizijskem postopku ne more biti upoštevna. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijski očitek, da je dokaz z oškodovančevim "neposrednim zaslišanjem nujen dokaz za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, ki so potrebna za pravilno odmero odškodnine", pa pomeni prav to: kritiko metode, s katero je sodišče prišlo do ugotovitev o konkretnem obsegu nepremoženjske škode (trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in strahu).

Neutemeljen je tudi očitek, da pri odmeri zadoščenja za strah sodišče ne bi smelo upoštevati nesorazmerno dolgega čakanja na zadoščenje. Zaradi ekscesno dolgega trajanja postopka, pri čemer razlogov za to objektivno ni mogoče pripisati tožniku, je prav, da je sodišče to okoliščino upoštevalo pri odmeri zadoščenja. To ni samostojna odškodninska postavka, pač pa le okoliščina, ki v izjemnih primerih vpliva na prisojo višje odškodnine, kot bi bila prisojena, če bi bila določena v razumnem roku (prim. sodbi VS RS II Ips 72/2001 z dne 27.9.2001 in II Ips 323/2001 z dne 13.12.2001).

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).