Jedro

Četudi delavec namesto reintegracije po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteva (sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in) plačilo odškodnine, gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločitev o stroških postopka v točki V. izreka sodbe in sklepa sodišče prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.150,00 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sklepa, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 60,00 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se nezakonitost prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko dne 11. 9. 2007 za delovno mesto „član uprave“ za obdobje od 11. 9. 2007 do 10. 9. 2012. 2. Ugotovi se neutemeljenost odpovednega razloga in posledično nezakonitost prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko dne 11. 9. 2007 za delovno mesto „član uprave“ za obdobje od 11. 9. 2007 do 10. 9. 2012. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki zaradi neutemeljenega razloga oziroma nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačati 141.213,72 EUR, od navedenega zneska obračunati in odvesti pripadajoče obvezne prispevke in akontacijo dohodnine ter na tožnikov bančni račun nakazati neto znesek odškodnine, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino v znesku 141.213,72 EUR, od nje odvesti zakonsko določene obvezne prispevke in akontacijo dohodnine ter neto znesek odpravnine nakazati na osebni bančni račun tožeče stranke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka II izreka). Sklenilo je, da se postopek ustavi glede dela zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka v obdobju od 8. 5. 2009 do 22. 6. 2009 obračuna in izplača plačo in vse prejemke oziroma pravice po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 9. 2007, sklenjeni za delovno mesto „član uprave“, oziroma v primeru zaposlitve tožeče stranke razliko med njenimi prihodki, ustvarjenimi v tem obdobju in pravicami po prej navedeni pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 9. 2007, ter od navedene plače oziroma razlike v plačah in ostalih pravic obračunati in odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo dohodnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter ji v evidence nosilcev obveznih socialnih zavarovanj vpisati ustrezno zavarovalno osnovo in ji za uvodoma navedeno obdobje priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja v skladu z določili individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2007, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka). Nadalje je odločilo, da se tožbeni zahtevek za obračun in izplačevanje plač in ostalih prejemkov oziroma pravic po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 9. 2007 oziroma ustreznih razlik v primeru zaposlitve tožeče stranke za obdobje od 23. 6. 2009 do 10. 9. 2012 združi in obravnava skupaj s tožbenimi zahtevki v zadevi pod opr. št. I Pd 963/2009 (točka IV izreka), tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 2.455,44 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka V izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka (točka V izreka) se je pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka pritožila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka razveljavi in tožeči stranki prizna stroške tega delovnega spora. Navaja, da je tožbeni zahtevek sestavljen iz dveh delov in sicer zahtevka na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga in nezakonitosti prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi ter na plačilo plač in vseh ostalih obveznosti v skladu s to pogodbo, podrejeno za primer, da reintegracija ne bo mogoča, pa v skladu s 118. členom ZDR na plačilo odškodnine namesto reintegracije v višini dvanajstih delavčevih plač in iz zahtevka za plačilo pogodbene odpravnine v višini 141.213,72 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene odpravnine, zavrnilo pa je zahtevek na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga in nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter podredni zahtevek na plačilo odškodnine namesto reintegracije. Sodišče je pri odmeri stroškov postopka zagrešilo bistveno kršitev postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pri odmeri stroškov uporabilo zgolj določilo 2. odstavka 154. člena ZPP, ni pa uporabilo določila 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki se v obravnavani zadevi uporablja kot lex specialis. Zato je napačno odločilo, da bi zanašali stroški postopka odvetniškega zastopanja glede spora o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi za vsako stranko po 2.455,40 EUR in da bi tožeča stranka zaradi neuspeha v pravdi s tem delom zahtevka morala navedeni znesek toženi stranki povrniti. Sodišče prve stopnje je tudi v nasprotju z uveljavljeno prakso štelo, da podredni zahtevek iz naslova odškodnine namesto reintegracije predstavlja premoženjski zahtevek. Premoženjski zahtevek v tem sporu je zgolj zahtevek za odpravnino, s katerim pa je tožeča stranka v celoti uspela.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka, nastalih v zvezi z zahtevkom na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga in nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter na plačilo plač in vseh ostalih obveznosti v skladu s to pogodbo o zaposlitvi, podrejeno pa na plačilo odškodnine namesto reintegracije v višini dvanajstih delavčevih plač v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ni upoštevalo določila 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Po tem določilu delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V konkretni zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj tožeča stranka namesto reintegracije zahteva izplačilo odškodnine. Po 118. členu ZDR se denarna odškodnina prizna delavcu, ki ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita. Tako je ta odškodnina vezana na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem na spor o prenehanju delovnega razmerja, iz tega razloga pa svoje stroške tega postopka ne glede na izid spora nosi tožena stranka kot delodajalec skladno s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1. Tako je, kot pravilno ugotavlja pritožba, premoženjski zahtevek le zahtevek za izplačilo odpravnine v višini 141.213,72 EUR, s katerim je tožeča stranka v celoti uspela in ji je zaradi tega dolžna tožena stranka skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti povzročene stroške postopka. Skladno z 12. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) znaša tako količnik 1,0 za odmero nagrade 1.042,00 EUR in je tako tožeča stranka upravičena do povračila nagrade za postopek po tarifni št. 3100 v višini količnika 1,3, kar znese 1.354,60 EUR, do nagrade za narok v višini količnika 1,2 po tarifni št. 3102, kar je 1.250,40 EUR, do povračila pavšalnih administrativnih stroškov po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR ter do 20 % DDV za odvetniške storitve, tako da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.150,00 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev o stroških postopka spremenilo kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer nagrado za postopek s pritožbo po tarifni številki 3220 v višini 50,00 EUR, povečano za 20 % DDV na odvetniške storitve, tako da pritožbeni stroški tožeče stranke, ki ji jih je skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti tožena stranka, znesejo 60,00 EUR, svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožena stranka krije sama.