Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep I Cp 1383/98

ECLI:SI:VSLJ:1999:I.CP.1383.98 Civilni oddelek

pobot
Višje sodišče v Ljubljani
20. oktober 1999

Povzetek

Sodišče je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni pravilno uveljavljala svoje terjatve v pobot, prav tako pa ni bilo dokazano, da je prišlo do sporazuma o pobotanju. Sodišče je odločilo, da je potrebno zadevo vrniti v novo sojenje, da se razjasni dejansko stanje in volja strank glede pobotanja.
  • Prisilno pobotanje terjatev med strankama.Ali je za prisilno pobotanje dovolj predlog ene stranke, da se pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega?
  • Uveljavljanje terjatve v postopku.Ali je tožena stranka pravilno uveljavljala svojo terjatev kot procesni ugovor pobota?
  • Nedoločene navedbe o pobotu.Ali so nedoločene navedbe tožene stranke o pobotu pravno pomembne?
  • Sporazum o pobotanju.Ali je prišlo do sporazuma o pobotanju med strankama?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za prisilno pobotanje ne zadošča predlog ene stranke (dolžnika), drugi (upniku), da naj se pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku s tistim, kar ta terja od njega.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (točka 1. in 3. izreka) razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se obdrži v veljavi sklep o plačilnem nalogu z dne 12.03.1998 v katerem je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 1.301.197,21 SIT z zakonitimi obrestmi, od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter povrniti stroške plačilnega naloga 18.311,00 SIT z obrestmi od 12.03.1998 dalje do plačila (tč. 1. izreka). Nadalje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 71.922,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 20.05.1998 dalje, do plačila. S sklepom, ki ni predmet pritožbe pa je razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe in zavrnilo ta predlog.

Ugotovilo je, da tožena stranka ne oporeka vtoževani terjatvi. Po mnenju sodišča prve stopnje tudi ne gre za predpravdno pobotanje, ker tožena stranka ni niti navajala, niti dokazovala, da je na tožečo stranko naslovila pobotno izjavo, ter da jo je le-ta prejela.

Nedospelih terjatev tožene stranke iz naslova nezapadle uporabnine niti ni bilo mogoče pobotati z tožnikovo dospelo terjatvijo. Ne gre niti za pogodbeno kompenzacijo, ker na podlagi ponudbe tožene stranke v tem smislu ni prišlo do dogovora. Nadalje sodišče prve stopnje misli, da tudi ne gre za pravdno pobotanje, ker tožena stranka ni uveljavljala svoje terjatve kot procesni ugovor pobota z določeno navedbo zneska, ki ga uveljavlja v pobot oziroma podatkov, na podlagi katerih bi bilo to mogoče ugotoviti.

Tožena stranka se pritožuje zoper omenjeno sodbo iz razlogov po 2. in 3. točki 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predvsem predloga, da naj višje sodišče sodbo spremeni tako, da bo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Podredno pa predlaga, da naj pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Tožnik je v spornem računu predlagal kompenzacijo, saj je bil v času izdaje tega računa solidarni dolžnik toženca za neplačane zneske zapadle uporabnine, v skupni višini 2.475.670,00 SIT z zakonitimi obrestmi od posamezne terjatve. Glede na višino dolga tožnika je toženec predlagano kompenzacijo upravičeno štel kot izjavo o enostranskem pobotu terjatev. Pristal pa je tudi na manj ugodno pobotanje z še nezapadlimi terjatvami. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni uveljavljala svoje terjatve v pobot med pravdo, ker je to storila že v odgovoru na tožbo, po temelju in višini. Edini ugovor tožnika zoper to terjatev je bil, da tožena stranka ni lastnica prostorov, ki jih je uporabljal, kar je zato razjasnjevalo, med pravdo, sodišče prve stopnje. Kaže, da je tožnik formalen ugovor v pobot sprejel. Višina terjatve pa je bila še posebej specificirana v pripravljalni vlogi z dne 18.05.1998. Napačno so obračunani tudi stroški postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in jo zavrača kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi zaradi katerih sodišče prve stopnje misli, da v obravnavanem primeru ni šlo za pobotanje sicer nesporne terjatve v znesku 835.741,90 SIT, ki jo je tožnik uveljavljal z računom št. 1-39/96 z dne 23.04.1996 (priloga A1), na podlagi (enostranske) izjave tožnika v tem računu, da se je pripravljen sporazumeti s toženo stranko o plačilu tega njenega dolga tako, da se opravi kompenzacija na podlagi bodočih zneskov za plačilo najemnine. Za prisilno pobotanje, na podlagi te izjave tožene stranke, ni opore v določilih člena 336. in sledečih zakonov o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot je to materialnopravno pravilno obrazložilo že prvo sodišče. Za sklepanje, da je tožena stranka v omenjenem računu predlagala pobotanje z zneski že zapadle najemnine oziroma uporabnine pa v jasni vsebini tega računa tudi ni podlage.

Mogoče je nasprotno sklepati v zvezi z vsebino kasnejšega tožnikovega dopisa toženi stranki z dne 14.02.1997 (priloga A11), da so bili med pravdnima strankama sporni računi iz naslova uporabnine, ne le zaradi pomislekov tožnika o lastninski pravici tožene stranke na prostorih, ki jih je uporabljal, temveč tudi, ker je tožena stranka terjala od tožnika celotno višino uporabnine (v pripravljalni vlogi z dne 18.05.1998, na št. 14 omenjeni znesek 7.619.936,90 SIT z obrestmi) v smislu njegove solidarne obveznosti, da poravna ta dolg. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tudi nedoločenih navedb tožene stranke v omenjeni vlogi, kar zadeva dolg tožnika do tožene stranke, ni mogoče upoštevati kot pravno pomembno izjavo tožene stranke o pobotu.

Iz teh razlogov teh navedb tudi ni mogoče upoštevati kot procesno pravno učinkovit ugovor o pobotu med pravdo, kot to obrazlaga že prvostopno sodišče. Vprašljivo zato ostaja, po mnenju sodišča druge stopnje kvečjemu, ali v obravnavanem primeru ni dokazano v smislu navedb tožene stranke ter predlaganih dokazov, da je bila sporazumno (dogovorno) pobotana terjatev tožnika s tem, kar je toženi stranki dolgoval in morebiti zato ni plačal tožnik potem, ko je v računu z 23.04.1996 predlagal poravnavo bodočih zneskov najemnine z zneskom 838.741,90 SIT. Ni se namreč mogoče strinjati brez pridržkov s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre niti za tak način pobotanja, ko tožeča stranka sama omenja v tem smislu dogovore tožnika s predstavniki tožene stranke in ni pojasnjeno zlasti dejstvo, da je tožnik s 01.05.19996 nehal plačevati uporabnino.

Iz vsebine računa z dne 23.04.19996 je sicer res razvidno, da gre za tožnikovo ponudbo, ki bi mu moral slediti ustrezen dogovor (pogodba) pravdnih strank o pobotu. Če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo. Vendar v obravnavem primeru ni mogoče izključiti, da je, kljub zatrjevanemu molku tožene stranke, ker na ponudbo tožnika ni izrecno odgovorila, prišlo do sklenitve sporazuma v pobotu, ki je bil realiziran, kot to trdi tožena stranka s konkludentnim ravnanjem pravdnih strank, ker je tožnik, od ponudbe dalje nehal plačevati uporabnino, ki jo je do takrat redno poravnaval, tožena stranka pa ni uveljavljala plačila svoje terjatve proti tožniku po sodni poti, tako kot je to storila zoper druga dva uporabnika spornih prostorov. Podan je zato predvsem razlog nepopolno razjasnjenega dejanskega stanja, ker pravdni stranki v omenjenih smereh (glede morebitnih dogovarjanj in ravnanja v obravnavanem pomenu) nista bili zaslišani in je zato vprašljiva tudi pravilnost uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je iz teh razlogov pritožbi ugodilo in je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (370. člen ZPP). Na novi glavni obravnavi bo treba zaslišati pravdni stranki in izvesti še morebitne druge dokaze, predvsem zaradi razjasnitve volje pravdnih strank, da poravnata medsebojni terjatvi na način, ki ga je predlagal tožnik v računu z dne 14.02.19997. Na podlagi dokazila tretjega odstavka 166. člena ZPP pa se zato pridrži odločitev pritožbenih stroškov za končno odločbo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia