Jedro

Ker je rok iz določbe 173. člena SZ-1 materialen prekluziven rok, se zahtevki vloženi po tem roku zavržejo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožeče stranke za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku denacionaliziranega stanovanja z dne 25. 8. 2010. V obrazložitvi navaja, da je problematika najemnikov denacionaliziranih stanovanj urejena v 173. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da lahko najemnik denacionaliziranega stanovanja potem, ko je bilo stanovanje vrnjeno prvotnemu lastniku, v roku 5 let od uveljavitve Stanovanjskega zakona oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve tega zakona postopek denacionalizacije še ni pravnomočno končan, uveljavlja pravico bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnjo hiše. Po pregledu zahteve je upravni organ ugotovil, da je bila odločba o denacionalizaciji št. 362-257/91-2, s katero je upravičencem do denacionalizacije vrnjeno predmetno stanovanje, izdana dne 27. 10. 1994 ter pravnomočna z dne 20. 11. 1994. Prosilec bi moral svojo zahtevo podati znotraj zakonsko določenega roka, ki je potekel dne 14. 10. 2008, zato je upravni organ na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP vlogo zavrgel kot prepozno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je najemnik stanovanja, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno. Gre za večstanovanjsko hišo, v kateri sta dva oziroma trije najemniki že rešili stanovanjski problem po 3. oziroma 2. delu 125. člena takrat veljavnega Stanovanjskega zakona. S soprogo sta kupila stanovanje na naslovu ..., na podlagi prodajne pogodbe z dne 17. 3. 2010. Prazni stanovanje na naslovu ..., ves čas pa je redno plačeval najemnino. Sredstva za nakup si je izposodil, zato je šele sedaj podal prošnjo za pridobitev obveznic in pripadajočih sredstev. Meni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 370/2007 izhaja, da pravica najemnika ni terjatev, pač pa opcija. Opcija ni obligacijska pravica v ožjem smislu, ker njen predmet ni izpolnitveno ravnanje zavezanca. Kot oblikovalne pravice dajejo subjektu pravice pravno možnost, da z enostransko izjavo volje povzroči nastanek, spremembo oziroma prenehanje pravnega razmerja. Meni, da je zahtevek vložil pravočasno in da je izpodbijani sklep tožene stranke nezakonit in protiustaven, saj neobrazloženo odstopa od navedene sodne prakse, prav tako pa krši načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Navaja pa še, da je tožeča stranka lastnik drugega stanovanja že od 17. 3. 2010, kar je še eden od razlogov, zakaj ni upravičen do nepovratnih državnih sredstev, ki so strogo namenska in so namenjena najemnikom, ki so bili to v trenutku uveljavitve Stanovanjskega zakona leta 1991 in ki imajo ta status tudi v trenutku, ko podajo zahtevo za ugotovitev upravičenosti do nepovratnih državnih sredstev, v skladu s 173. členom SZ-1. Ne strinja se s trditvijo, da je pravica najemnika opcija in ne terjatev ter da je zato še vedno upravičen do sredstev. S tem ko je tožnik zamudil zakonski rok, znotraj katerega bi lahko uveljavil namenska sredstva, ne pomeni, da je izgubil tudi status najemnika. Ta status je izgubil z nakupom drugega stanovanja. Tožena stranka je pred iztekom zakonskega roka javno pozvala vse najemnike, da se izteka petletni zakonski rok za uveljavitev pravic iz 173. člena SZ-1. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je vlogo tožeče stranke za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku denacionaliziranega stanovanja zavrgla kot prepozno. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka vložila vlogo dne 25. 8. 2010 (oziroma dne 23. 2. 2011). Naslednje ugotovljeno dejstvo v zadevi je, da je odločba o denacionalizaciji št. 362-257/91-2 z dne 27. 10. 1994, s katero je bilo upravičencem do denacionalizacije vrnjeno stanovanje, v katerem je tožeča stranka najemnik, pravnomočna od 20. 11. 1994. Navedena dejstva med strankama nista sporna. Glede na navedeno dejansko podlago pa je tožeča stranka uporabila za ugotovitev pravočasnosti zahteve določbo 173. člena SZ-1, ki določa, da lahko najemnik denacionaliziranega stanovanja po tem, ko je bilo stanovanje vrnjeno prvotnemu lastniku, v roku petih let od uveljavitve Stanovanjskega zakona oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve tega zakona postopek denacionalizacije še ni pravnomočno končan, uveljavlja pravico bodisi do nakupa stanovanja v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnjo hiše. Iz citirane določbe izhaja, da gre za materialen prekluziven rok, zato je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno vlogo zavrgla, na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP kot prepozno vloženo. Tožbeni ugovori, ki so navedeni v tožbi v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, niso relevantni.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Zahtevo za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.