Jedro

Ker tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, se tožena stranka ni dolžna opredeljevati glede ostalih pogojev za dodelitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju Organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu oprostitve stroškov postopka v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah opr. št. 1295 I 345/2013. Organ za BPP se sklicuje na 10. člen, 11. člen, 12. člen ter prvi in drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki jih citira. Ugotovil je, da mesečni dohodek tožnika (lastni dohodek) presega cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev BPP, določen v drugem odstavku 13. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre in 36. členom ZUPJS-C, to je 538,40 EUR. To pa je tudi cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja tožnika za dodelitev zaprošene BPP. Glede na navedeno je tožnikovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnil na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP.

Tožnik je vložil laično tožbo zaradi odprave izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da mu za potrebe tega postopka na podlagi 82. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) postavi začasnega skrbnika v tej zadevi, ki mora biti odvetnik, notar ali druga strokovno usposobljena oseba. Meni, da je bil z izpodbijano odločbo napačno uporabljen 22. člen ZBPP. Kršena mu je bila ustavna pravica iz 22. člena in 25. člena Ustave RS. Tožnik je brez premoženja, odvzeta pa mu je tudi bila poslovna sposobnost. Meni, da izpolnjuje pogoje za dodelitev nujne ali izjemne BPP. Sklicuje se na četrti odstavek 24. člena ZBPP v zvezi s 22. členom ZUS-1. Tožnik meni, da ne presega finančnega cenzusa za dodelitev BPP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - op. sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 80. člena ZPP, ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja, mora sodišče ves čas postopka po uradi dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopi kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, in ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v tretjem odstavku 86. člena oz. v tretjem odstavku 87. člena ZPP. V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi odločbe CSD Domžale 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014 v zvezi z Odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 12007-41/2014/4 z dne 16. 12. 2014 pozval CSD Domžale, da poda izjavo, ali prevzema predmetni tožnikov postopek. CSD Domžale je z dopisom 12213-158/2014-5 z dne 11. 3. 2015 sodišču sporočil, da kot stalni tožnikov skrbnik prevzema postopek v zadevi I U 357/2015. Glede na navedeno sodišče v obravnavani zadevi šteje, da je tožbo vložila pooblaščena oseba.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tretji odstavek 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP (redna BPP) ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z ZBPP. Na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oz. mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom. Slednji v obravnavanem primeru glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre in 36. člen ZUPJS-C od 1. 6. 2014 znaša 269,20 EUR, torej 2-kratnik znaša 538,40 EUR. Tožnik je v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP, torej od decembra 2013 do februarja 2014 prejel 2.473,95 EUR, ki obsega neto pokojnino tožnika. Povprečni mesečni dohodek tožnika tako znaša 824,65 EUR mesečno, kar presega navedeni znesek. Glede na navedeno tožnik že zaradi višine prejete pokojnine ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP oz. presega cenzus, ki je predpisan glede finančnega pogoja za dodelitev BPP po drugem odstavku 13. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre, zato se Organ za BPP pravilno ni spuščal v presojanje višine premoženja tožnika. Ker po povedanem tožnik tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, se tožena stranka tudi ni bila dolžna opredeljevati glede ostalih pogojev za dodelitev BPP, ki so sicer prav tako določeni v ZBPP in morajo biti poleg finančnega kriterija kumulativno izpolnjeni.

Predlog tožnika, naj mu sodišče v predmetni zadevi postavi začasnega skrbnika ni utemeljen, saj je bil tožniku na podlagi odločbe CSD Domžale 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014 v zvezi z Odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 12007-41/2014/4 z dne 16. 12. 2014 postavljen stalni skrbnik in sicer CSD Domžale.

Ugovor tožnika, da izpolnjuje vse pogoje, ki jih določa ZBPP za dodelitev nujne BPP ni utemeljen. Po presoji sodišča tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev nujne BPP, ki so opredeljeni z določbo 36. člena ZBPP. Na podlagi prvega odstavka 36. člena ZBPP je pristojni organ, ne glede na določbo tega zakona o pogojih in postopkih za odobritev BPP, dolžan nemudoma odobriti BPP (nujna BPP) samo za tista dejanja, ki so nujno potrebna, da se prosilec izogne posledicam, med katerimi je navedena zamuda roka za kakšno pravno dejanje, in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. V predmetni zadevi pa ne gre za takšno dejanje. Tudi ugovor tožnika, da izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne BPP ni utemeljen. Na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZBPP se šteje, da je prošnja za izjemno dodelitev BPP utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi stopnje njegove invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Tožnik pa po mnenju sodišča ni predložil dokazil o nastanku takšnih stroškov.

Po povedanem je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.