Jedro

Dejstvo, da je tožnik plačilo prejel 5. 12. 2017, tožbo pa umaknil 31. 5. 2018, ne pomeni, da tožbe ni umaknil takoj. Med izvršenim plačilom in umikom tožbe je poteklo skoraj šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 18. 6. 2018 se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa, tj. II. točka izreka delno spremeni tako, da se znesek 227,66 EUR zniža na 171,35 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep z dne 12. 7. 2017 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 6. 2018 postopek ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 227,66 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje in da toženka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

S sklepom z dne 12. 7. 2018 je toženki naložilo, da je v 15 dneh od vročitve sklepa tožniku dolžna povrniti stroške sodne takse v znesku 12,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper II. točko sklepa z dne 18. 6. 2018 se pritožuje toženka iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Toženki so v postopku nastali stroški in bi ji jih moral tožnik povrniti na podlagi 158. člena ZPP. To določilo ne določa, da bi bilo sodišče dolžno presojati okoliščino, ali je bila tožba potrebna. Določa le, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi, če tožbo umakne takoj po izpolnitvi zahtevka. Sodišče na dejstvo nepravočasnosti umika tožbe svoje odločitve ni oprlo. Protispisna je ugotovitev, da toženka ni navedla, kdaj je v celoti izpolnila tožbeni zahtevek, saj je v vlogi z dne 8. 6. 2018, ko je podala soglasje k umiku tožbe, navedla, da je tožnik plačilo prejel 5. 12. 2017. Zmotno je tudi stališče sodišča, da toženki zaradi prepoznega umika niso nastali nobeni posebni stroški, saj 158. člen ZPP te okoliščine ne določa kot ekskulpacije glede plačila stroškov. Dejstvo je, da je tožnik plačilo prejel 5. 12. 2017, tožbo pa umaknil 31. 5. 2018. Zato ni dvoma, da tožbe ni umaknil takoj, niti v 8 dneh niti v 15 dneh, kot sta določena roka za izpolnitev obveznosti oziroma za podajo soglasja k umiku. Toženka nasprotuje tudi odločitvi sodišča glede priznanih 150 točk za prvo pripravljalno vlogo tožnika, v kateri niso navedena nobena nova dejstva ali dokazi, zaradi česar ni mogoče sprejeti stališča, da je bila ta vloga sploh potrebna.

Zoper sklep z dne 12. 7. 2018 se toženka pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje pritožbene navedbe iz prve pritožbe in poudarja, da ji ni mogoče naprtiti plačila stroškov sodne takse glede na dejstvo, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka.

Toženka v obeh pritožbah predlaga, da se pritožbama ugodi in izpodbijana sklepa razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške za obe pritožbi.

3. Tožnik je odgovoril na obe pritožbi in v obeh predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške obeh odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba zoper II. točko izreka sklepa z dne 18. 6. 2018 je delno utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 12. 7. 2018 pa ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarjata pritožbi.

6. Toženka v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 6. 2018 neutemeljeno uveljavlja protispisnost. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Res je, kot navaja v pritožbi, toženka šele v vlogi z dne 8. 6. 2018, ko je podala soglasje k umiku tožbe, navedla, da je tožnik plačilo prejel 5. 12. 2017. To se tudi ujema z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ko razlaga, da je do umika tožbe toženka vložila le odgovor na tožbo, ko vtoževana terjatev še ni bila plačana, tožnik pa je tožbo umaknil, še preden je toženka navedla, kdaj je tožnik plačilo prejel. Zato zatrjevana protispisnost ni podana.

7. V tem sporu je tožnik vtoževal terjatev iz naslova dela preko polnega delovnega časa. Toženka je to terjatev plačala ob izplačilu plače 5. 12. 2017, torej po vložitvi tožbe, tožnik pa je tožbo umaknil 31. 5. 2018. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 6. 2018 odločilo o ustavitvi postopka in o stroških postopka, o slednjih na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. Tožniku je priznalo potrebne stroške in jih naložilo toženki v plačilo. Štelo je, da je bila tožba potrebna. Kljub temu, da do umika tožbe ni prišlo takoj po plačilu, toženki zaradi tega niso nastali nobeni posebni stroški. Na isti pravni podlagi je bilo s sklepom z dne 12. 7. 2018 odločeno tudi o tožnikovih stroških iz naslova plačila sodne takse.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Dejstvo, da je plačilo prejel 5. 12. 2017, tožbo pa umaknil 31. 5. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Med izvršenim plačilom in umikom tožbe je poteklo skoraj šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost (tako tudi sklep VSL, opr. št. II Cpg 1320/2016).

9. Pritožba zoper II. točko sklepa z dne 18. 6. 2018 pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja stroškov 150 točk za prvo pripravljalno vlogo tožnika. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno štelo, da gre pri tožnikovi vlogi z dne 17. 1. 2018 za obrazloženo vlogo. Tožnik v tej vlogi smiselno le poziva toženko k predložitvi natančnega obračuna in pojasnila, kaj je bilo 5. 12. 2017 dejansko plačano. Za takšne vloge pa je potrebno uporabiti 4. točko 19. tarifne številke Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), kjer je vloga ovrednotena le s 50 točkami. Tako je potrebno tožnikove potrebne stroške znižati za 100 točk (skupaj z 2 % za materialne stroške in 22 % DDV), to je na znesek 171,35 EUR.

10. Tudi sklep z dne 12. 7. 2018, s katerim je sodišče toženki naložilo, da tožniku povrne stroške sodnih taks, temelji na prvem odstavku 158. člena ZPP in je bil pravilno izdan na isti pravni podlagi kot sklep z dne 18. 6. 2018. Glede na to, da se toženka zoper sklep z dne 12. 7. 2018 pritožuje iz istih razlogov (da umik tožbe ni bil podan takoj po izpolnitvi zahtevka), je pritožba zoper ta sklep neutemeljena ter se pritožbeno sodišče glede zavrnitve pritožbe sklicuje na obrazložitev, kot je podana za sklep z dne 18. 6. 2018. 11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 6. 2018 v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je znesek 227,66 EUR znižalo na 171,35 EUR. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi pritožbo zoper sklep z dne 12. 7. 2018 in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

12. Ker je toženka s pritožbama uspela le v sorazmerno majhnem delu, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik z odgovoroma na pritožbi ni prispeval k rešitvi pritožb in sta oba odgovora nepotrebna, zato sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi (drugi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP).