Jedro

Nepremičnina, ki je bila podržavljena kot celota, se kot celota tudi oceni po stanju ob podržavljenju in sedanjem stanju, če ni posebnih razlogov, ki bi narekovali drugačno (po delih) vrednotenje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 2.9.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Občinskega sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 31.3.1993, s katero je ta med drugim odločil, da je tožeča stranka zavezana z dnem pravnomočnosti te odločbe izročiti upravičencem v last poslovne prostore v pritličju in kleti poslovno stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. ..., vl. št. ..., v skupni izmeri 242,05 m2. Z isto odločbo je tudi odločeno, da občina vrne v last in posest istim upravičencem v isti stavbi določene prostore in stavbno zemljišče. Tožena stranka v razlogih svoje odločbe navaja, da je bila celotna nepremičnina zaplenjena A.B. s pravnomočno odločbo mestne zaplembene komisije z dne 24.8.1945. Ker pa je bil I.B. (pravilno A.) s sklepom okrajnega sodišča razglašen za mrtvega z datumom smrti 10.6.1945, se skladno z 11. členom zakona o denacionalizaciji šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njegovim pravnim naslednikom, zato jih je šteti kot denacionalizacijske upravičence. Tožena stranka še ugotavlja, da poslovni prostori v naravi obstojijo in da po zakonu o denacionalizaciji ni ovir za vrnitev v naravi. Nepremičnina je bila ocenjena ločeno po posameznih prostorih v objektu, skladno s predpisi iz 44. oziroma 85. člena zakona o denacionalizaciji, in je bilo tako ugotovljeno, da se njena vrednost ni povečala za več kot 30 %, torej ni bistveno povečana, zato se vrne brez poračunavanja razlike. Tej cenitvi tožeča stranka sicer ugovarja, vendar ne ponuja drugačne. Tožeča stranka za pridobitev prostorov ni plačala, zato ji tudi ne pripada odškodnina po 73. členu zakona o denacionalizaciji. Po mnenju tožene stranke so pomisleki tožeče stranke v legitimiranost upravičencev neutemeljeni, zlasti upoštevajoč podatke zemljiške knjige.

Tožeča stranka v tožbi, vloženi 13.10.1993, v bistvu ponavlja svoje pritožbene navedbe, kako je pridobila predmetne prostore, da so bile kršene določbe zakona o splošnem upravnem postopku, ker o posameznih dejanjih v postopku ni bila seznanjena, zato se o njih ni mogla izjasniti, niti o cenitvi objekta, da bi morala biti opravljena ustna obravnava, ter da se je vrednost objekta zaradi investicij občutno povečala. Dalje tožeča stranka izraža pomisleke v pravilnost cenitve in pri tem nakazuje na določene napake, da bi naj bili vključeni v površino tudi prostori, ki jih ni imela v posesti. Tožena stranka po mnenju tožeče stranke tudi ni odgovorila na pritožbene navedbe, in ni dopolnila postopka v skladu z določbo 228. člena zakona o splošnem upravnem postopku, čeprav bi to bilo potrebno glede na v pritožbi opisane napake. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi izpodbijane upravne akte, da opravi obravnavo in samo odloči. Tožeča stranka z vlogo z dne 28.10.1993 dopolnjuje tožbo in navaja, da je pri odločanju na prvi stopnji bil kršen tudi 1. odstavek 67. člena zakona o denacionalizaciji, ker se odločba glasi na ime upravičenca, prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, prilaga pa tudi "dopolnilno cenitveno poročilo za objekt ...", ki ga je izdelal A.V., dipl. ing. gr., in po katerem bi se naj vrednost povečala za 80,74 %.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka med ostalim v tožbi očita toženi stranki, da ni odgovorila na njene pritožbene navedbe. Po določbi 2. odstavka 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku se v obrazložitvi odločbe druge stopnje morajo presoditi vse pritožbene navedbe. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopno odločbo osporavala cenitev nepremičnine, ki jo je dolžna vrniti in pri tem konkretno navajala napake, ki bi naj bile storjene pri cenitvi. Na te pritožbene navedbe tožena stranka v izpodbijani odločbi ne daje odgovora. Tožena stranka torej ni ravnala po pravilih postopka, in je tako podan razlog za izpodbijanje njene odločbe iz 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Sodišče je zato na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih moralo izpodbijano odločbo odpraviti.

V zvezi s cenitvijo sodišče pripominja, da glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, meni, da ni razlogov, da se nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije, ne bi ocenila kot celota. Nepremičnina je bila podržavljena kot celota, zato se tudi tako mora ugotavljati njena vrednost ob podržavljenju in sedanja vrednost. Sodišče pa se strinja s tožbeno navedbo tožeče stranke, da se mora odločba o vrnitvi premoženja glasiti na denacionalizacijskega upravičenca, to je osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Iz upravnih spisov sodišče zaključuje, da je to v obravnavanem primeru F.B., sin A.B., glede na določbo 11. člena zakona o denacionalizaciji. Ker iz upravnih spisov izhaja, da je F.B. umrl, je treba pri izdaji odločbe upoštevati tudi 3. odstavek 67. člena zakona o denacionalizaciji.

Glede na obrazloženo je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo iz razlogov 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpravilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).