Jedro

V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v primeru, če mu iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Smiselno enako je določeno tudi v 40. členu ZZRZI. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da v primeru, če komisija izda negativno mnenje, kot v obravnavanem primeru, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; da ji delovno razmerje ni prenehalo, temveč traja še naprej in ji je tožena stranka dolžna ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo; da ji je dolžna tožena stranka za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco in ji od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 421,39 EUR ter od mesečnih zneskov obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 18. v mesecu, do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje ne preneha z iztekom 80-dnevnega odpovednega roka, temveč traja do odločitve sodišča prve stopnje in da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni izplačati denarno povračilo v znesku 7.163,63 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter ji izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točko I in II izreka) in zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka v točki III izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI možna sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri drugem delodajalcu, ki mora imeti na razpolago ustrezno delo. Tožena stranka bi morala pri poizvedbi o možnosti zaposlitve pri drugih delodajalcih smiselno upoštevati pogoje, ki se nanašajo na ustreznost delovnega mesta, kot jih je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 6/2020 z dne 22. 4. 2020. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da je ustrezno delo tisto, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Delodajalec je dolžan preveriti možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih tako, da svojo poizvedbo pošlje ustreznim oziroma primernim delodajalcem, pri katerih je vsaj z neko verjetnostjo pričakovati zaposlitev. To pa so ponavadi tisti delodajalci, ki delajo v isti ali vsaj v podobni panogi, kot delodajalec, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Poudarja, da ima tožnica strokovno izobrazbo lesarske smeri in določene izkušnje, pridobljene z več letnim delom pri toženi stranki. Tožena stranka je poziv posredovala delodajalcem, za katere je mogoče že takoj ugotoviti, da dela za tožnico ne bodo imeli, saj njihovo področje ni v nobeni zvezi z lesarstvom niti s področjem del, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki. Tudi iz izpovedi A.A. izhaja, da tožena stranka pri pošiljanju poizvedb drugim delodajalcem ni upoštevala ustreznih okoliščin, saj je pri izbiri delodajalcev upoštevala velikost delodajalcev po številu zaposlenih, medsebojno kadrovsko sodelovanje in obstoj podpornih dejavnosti ter bližino glede na občino B.. Dejstvo, da tožnica ni sama navedla delodajalcev, pri katerih bi se lahko zaposlila, ne pomeni, da je bilo ravnanje delodajalca pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je v tem sporu uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 6. 2019. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka, primarnega in podrednega. Ugotovilo je, da je ob podanem utemeljenem poslovnem razlogu za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) tožena stranka dokazala, da tožnici ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/2006 in nasl.) in Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl.) ter da je poskušala tožnici zagotoviti, da ji drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 27. 3. 1985 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 11. 12. 2015 na delovnem mestu "Dela sestave in montaže" z omejitvami, s krajšim delovnim časom 20 ur na teden v skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ). Z odločbo ZPIZ z dne 23. 11. 2015 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto, ki je fizično lahko, delno stoječe in delno sedeče, brez prisilnih drž ledvene hrbtenice in brez dvigovanja bremen nad 7 kg, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Dne 23. 11. 2018 je tožena stranka ukinila tožničino delovno mesto. Potem ko je pri ZPIZ preverila ustreznost zaposlitve tožnice na drugih delovnih mestih in opravila poizvedbe o možnosti zaposlitve pri drugem delodajalcu, je tožnici 18. 2. 2019 podala izjavo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dne 19. 3. 2019 je Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) posredovala vlogo za sprožitev postopka za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposltivi (v nadaljevanju: Komisija) je 30. 5. 2019 podala negativno mnenje. Tožena stranka je tožnici 27. 6. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

8. Tožnica ne izpodbija utemeljenosti odpovednega (poslovnega razloga) za izpodbijano odpoved, ki je bil v reorganizaciji in racionalizaciji poslovanja z ukinitvijo delovnega opravila, ki ga je opravljala tožnica – sestava in montaža valjčnih ležajev ter posledično v ukinitvi tožničinega delovnega mesta. Ne strinja pa se, da je tožena stranka storila vse, da bi preverila možnost zaposlitve na ustreznih delovnih mestih, zlasti pri drugih delodajalcih, vendar so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Pravno podlago tega spora, ki jo je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, predstavlja prvi odstavek 116. člena ZDR‑1, ki določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga (ki je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1) le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Primere in pogoje, pod katerimi lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu, ter postopek s Komisijo so določeni v 101., 102. in 103. členu ZPIZ-11 ter v 40. členu ZZRZI. V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v primeru, če mu iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Smiselno enako je določeno tudi v 40. členu ZZRZI. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da v primeru, če komisija izda negativno mnenje, kot v obravnavanem primeru, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.

10. Tožena stranka je z izpovedmi zakonitega zastopnika tožene stranke in prič C.C. ter A.A. dokazala, da za tožnico ni imela ustreznega dela glede na njene omejitve iz odločbe ZPIZ. Vsi so namreč skladno izpovedali, da je tožena stranka ob pomoči medicine dela pregledala vsa delovna mesta in da za tožnico nobeno ni bilo ustrezno. Po pregledu razpoložljivih mest je tožena stranka sicer ocenila, da bi tožnica glede na svoje zdravstveno stanje lahko opravljala delo na delovnih mestih „Čiščenje“ in „Dela sestave in montaže z omejitvami – natiskanje gumi obročev na platišča“, vendar je po zaprosilu od ZPIZ prejela dopolnilno mnenje, da navedeni delovni mesti za tožnico nista primerni zaradi prisilne drže. Da bi bilo zanjo ustrezno katero koli drugo delovno mesto pri toženi stranki, tožnica ni navajala. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici utemeljeno ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti (40. člen ZZRZI), oziroma ji zagotoviti pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom (102. člen ZPIZ-1).

11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala tudi, da je preverila možnosti zaposlitve tožnice na ustreznem delovnem mestu pri drugih delodajalcih, kot to določa 40. člen ZZRZI. Predložena listinska dokumentacija namreč potrjuje, da je tožena stranka glede možnosti tožničine zaposlitve poizvedovala pri več delodajalcih, in sicer pri družbi D. d. o. o., E., F., G., H.., pri čemer je od vseh prejela negativni odgovor, to je, da za tožnico nimajo ustreznega mesta. Tožničine navedbe o neustreznosti navedenih potencialnih delodajalcev, ker ne zaposlujejo kadra z njeno izobrazbo - srednjo poklicno lesarsko šolo in z delovnimi izkušnjami, ki jih je pridobila pri toženi stranki, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, je pravilno kot neutemeljene zavrnilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s tem je verjelo A.A., ki je prepričljivo pojasnila izbor delodajalcev, ki so jim pošiljali poizvedbe o možnosti tožničine zaposlitve. Šlo je predvsem za velike delodajalce, ki imajo preko 1000 zaposlenih in s tem velik izbor delovnih mest, podjetja, s katerimi kadrovsko sodelujejo in ustanove s podpornimi dejavnostmi. Pri tem je tožena stranka upoštevala tudi bližino njihove lokacije glede na tožničino prebivališče. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila poizvedba tožene stranke o možnostih zaposlitve tožnice pri drugih delodajalcih ustrezna. Pritožbene navedbe, ki ji nasprotujejo, pa so neutemeljene.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ta se v tem delu uporablja v skladu s tretjim odstavkom 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.).