Jedro

Za škodni dogodek je kriv tožnik sam; v pritožbi ne more predlagati novih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti po temelju zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nematerialno škodo, nastalo v prometni nezgodi dne 6.12.1996, ker je ugotovilo, da je za škodni dogodek izključno kriv tožnik sam, zato tožena stranka tožniku za nastalo škodo ne odgovarja. Zoper sodbo se je pritožil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj višje sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke in je samo analiziralo potek dogodka. Prvostopno sodišče je tako razreševalo strokovna vprašanja in prišlo do materialnopravnega sklepa o izključni krivdi tožnika samega brez ugotovitve hitrosti obeh udeležencev neposredno pred nesrečo, ter časovno-potne analize, ki bi lahko odgovorila na vprašanje, na kolikšni razdalji sta se oba udeleženca nezgode zagledala. Tožnik v pritožbi še dodaja, da vseh odločilnih dejstev o vzrokih nesreče ni mogoče zanesljivo ugotoviti brez sodelovanja izvedenca prometne stroke, sklicuje pa se tudi na sklep I Cp 1031/98. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zadostnem obsegu in tudi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o plačilu odškodnine. Sodišče druge stopnje prav tako ugotavlja, da ni bila v postopku na prvi stopnji storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere mora sodišče v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je dne 6.12.1996 tožnik pripeljal po klancu navzdol v levi nepregledni ovinek, v času, ko je bilo vozišče mokro in spolzko. Na kraju nezgode je bila izmerjena sled zanašanja tožnikovega vozila po desni polovici cestišča, gledano v smeri tožnikove vožnje, v dolžini 33,25 m. Vozilo tožnika je zatem zaneslo na desno neutrjeno bankino, po kateri je vozil še 13,30 m, nakar ga je ponovno zaneslo in je zapeljal v loku nazaj na levo polovico vozišča v trenutku, ko mu je nasproti pravilno po svoji desni polovici vozišča pripeljala zavarovanka tožene stranke. Razlog zanašanja je bila tožnikova neprilagojena hitrost, ne pa vožnja zavarovanke. 1. odst. 178. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89; v nadaljnjem besedilu ZOR) določa, da se pri nesreči premikajočih motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za škodni dogodek izključno kriv tožnik sam, ter da v vožnji zavarovanke tožene stranke ni zaslediti nobene krivde, zato tožena stranka tožniku za nastalo škodo ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo in torej uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da navedbe tožnika, da je prvostopno sodišče zavrnilo njegov predlog za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke in samo analiziralo potek dogodka, niso točne, saj tožnik na prvi stopnji tega dokaznega predloga ni podal. 1. in 2. odst. 286. čl. ZPP namreč določata, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, na poznejših narokih za glavno obravnavo pa stranke lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Glede na to, da tožnik dokaznega predloga za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke ni podal niti v tožbi niti na katerem od narokov za glavno obravnavo, v pritožbi neupravičeno predlaga nove dokaze (čl. 337/1 ZPP), zato tega ni mogoče upoštevati. V zvezi s tem je neupoštevno tudi sklicevanje na druge sodne odločbe. Vsaka sodna odločba je namreč izdana na podlagi trditev in dejanskega stanja, ugotovljenega v konkretni zadevi. Glede na zgoraj povedano navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.