Jedro

Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 145/2016 je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvedla tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov razlik v plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu, je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske razlike v plači in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto zneskov. Sodišče prve stopnje je zato opisno naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna in izplača kapitalizirane zamudne obresti od neto zneskov razlik v plači, ob upoštevanju bruto zneskov, od dneva zamude pri plačilu mesečnega prikrajšanja do dneva vložitve tožbe, tj. do 14. 7. 2009. Glede na tako oblikovan izrek imajo zamudne obresti v konkretnem sporu naravo občasnih terjatev. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ. Ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ so zastarale obresti, ki so se od prisojene glavnice (posameznih neto mesečnih razlik v plači) natekle do vključno 13. 7. 2006.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki obračunati vsoto prikrajšanj pri plači v skupnem bruto znesku 7.697,66 EUR za obdobje od oktobra 2005 do decembra 2008 ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila, v presežku (za plačilo razlike do vtoževanega zneska 32.987,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od mesečnih bruto zneskov: - za mesec oktober 2005, bruto znesek prikrajšanja 411,79 EUR, zapadlost 14. 7. 2006, - za mesec november 2005, bruto znesek prikrajšanja 411,79 EUR, zapadlost 14. 7. 2006, - za mesec december 2005, bruto znesek prikrajšanja 411,79 EUR, zapadlost 14. 7. 2006, - za mesec januar 2006, bruto znesek prikrajšanja 240,21 EUR, zapadlost 14. 7. 2006, - za mesec februar 2006, bruto znesek prikrajšanja 240,21 EUR, zapadlost 14. 7. 2006, - za mesec marec 2006, bruto znesek prikrajšanja 240,21 EUR, zapadlost 14. 7. 2006, - za mesec april 2006, bruto znesek prikrajšanja 240,21 EUR, zapadlost 14. 7. 2006, - za mesec maj 2006, bruto znesek prikrajšanja 240,21 EUR, zapadlost 14. 7. 2006, - za mesec junij 2006, bruto znesek prikrajšanja 240,21 EUR, zapadlost 14. 7. 2006, - za mesec julij 2006, bruto znesek prikrajšanja 243,34 EUR, zapadlost 6. 8. 2006, - za mesec avgust 2006, bruto znesek prikrajšanja 243,34 EUR, zapadlost 6. 9. 2006, - za mesec september 2006, bruto znesek prikrajšanja 243,34 EUR, zapadlost 6. 10. 2006, - za mesec oktober 2006, bruto znesek prikrajšanja 215,65 EUR, zapadlost 6. 11. 2006, - za mesec november 2006, bruto znesek prikrajšanja 215,65 EUR, zapadlost 6. 12. 2006, - za mesec december 2006, bruto znesek prikrajšanja 215,66 EUR, zapadlost 6. 1. 2007, - za mesec januar 2007, bruto znesek prikrajšanja 190,16 EUR, zapadlost 6. 2. 2007, - za mesec februar 2007, bruto znesek prikrajšanja 190,16 EUR, zapadlost 6. 3. 2007, - za mesec marec 2007, bruto znesek prikrajšanja 190,16 EUR, zapadlost 6. 4. 2007, - za mesec april 2007, bruto znesek prikrajšanja 190,16 EUR, zapadlost 6. 5. 2007, - za mesec maj 2007, bruto znesek prikrajšanja 190,16 EUR, zapadlost 6. 6. 2007, - za mesec junij 2007, bruto znesek prikrajšanja 190,16 EUR, zapadlost 6. 7. 2007, - za mesec julij 2007, bruto znesek prikrajšanja 193,50 EUR, zapadlost 6. 8. 2007, - za mesec avgust 2007, bruto znesek prikrajšanja 193,50 EUR, zapadlost 6. 9. 2007, - za mesec september 2007, bruto znesek prikrajšanja 193,50 EUR, zapadlost 6. 10. 2007, - za mesec oktober 2007, bruto znesek prikrajšanja 208,18 EUR, zapadlost 6. 11. 2007, - za mesec november 2007, bruto znesek prikrajšanja 208,18 EUR, zapadlost 6. 12. 2007, - za mesec december 2007 bruto znesek prikrajšanja 208,18 EUR, zapadlost 6. 1. 2008, - za mesec januar 2008, bruto znesek prikrajšanja 225,01 EUR, zapadlost 6. 2. 2008, - za mesec februar 2008, bruto znesek prikrajšanja 225,01 EUR, zapadlost 6. 3. 2008, - za mesec marec 2008, bruto znesek prikrajšanja 225,01 EUR, zapadlost 6. 4. 2008, - za mesec april 2008, bruto znesek prikrajšanja 225,01 EUR, zapadlost 6. 5. 2008, - za mesec maj 2008 bruto znesek prikrajšanja 225,01 EUR, zapadlost 6. 6. 2008, - za mesec junij 2008, bruto znesek prikrajšanja 225,01 EUR, zapadlost 6. 7. 2008, - za mesec julij 2008 bruto znesek prikrajšanja 225,01 EUR, zapadlost 6. 8. 2008, - za mesec avgust 2008, bruto znesek prikrajšanja 36,52 EUR, zapadlost 6. 9. 2008, - za mesec september 2008, bruto znesek prikrajšanja 36,52 EUR, zapadlost 6. 10. 2008, - za mesec oktober 2008, bruto znesek prikrajšanja 128,80 EUR, zapadlost 6. 11. 2008, - za mesec november 2008, bruto znesek prikrajšanja 128,80 EUR, zapadlost 6. 12. 2008, - za mesec december 2008, bruto znesek prikrajšanja 128,80 EUR, zapadlost 6. 1. 2009, ter ji od dobljenega zneska plačati procesne obresti od 15. 7. 2009 dalje do plačila, v presežku (glede obresti) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Pobotni ugovor se zavrne.

IV. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka."

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbe v znesku 298,80 EUR, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že odločalo s sodbo opr. št. Pdp 304/2015 z dne 19. 11. 2015. Na podlagi revizije tožnice je o zadevi odločalo Vrhovno sodišče RS, ki je s sklepom opr. št. VIII Ips 145/2016 z dne 10. 11. 2016 sodbi prve in druge druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke v znesku 11.840,77 EUR (točka I/A izreka), kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, to je ugotovitev njene terjatve do vtoževanega zneska 32.987,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo (točka I/B izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 736,53 EUR (točka II izreka). Odločilo je, da je po pobotanju obeh terjatev tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 10. 2005 do 1. 9. 2008 obračunati prikrajšanje pri plači v bruto znesku 11.104,24 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati zamudne obresti od neto zneskov mesečnih prikrajšanj za obdobje od 1. 10. 2005 do 1. 9. 2008, in sicer od vsakega 6. dne v mesecu za prikrajšanje iz preteklega meseca vse do 14. 7. 2009, ob upoštevanju bruto zneskov za isto obdobje, ki so navedeni v izreku sodbe, od tako dobljenega zneska zapadlih in neplačanih kapitaliziranih obresti pa plačati še procesne obresti od 15. 7. 2009 do plačila (točka IV/A izreka), kar je tožnica iz naslova zamudnih obresti zahtevala več, pa je zavrnilo (točka IV/B izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti potrebne pravdne stroške v znesku 252,62 EUR, po poteku paricijskega roka iz tega sklepa pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri obračunu tožničine plače upoštevati 30-tedensko pedagoško obveznost na letni ravni. V zvezi s trajanjem letne pedagoške obveznosti sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnice. Poleg tega pa je opustilo izvedbo dveh dopisov drugih dveh fakultet A.. Zato je kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je kršilo enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri utemeljevanju 40-tedenske pedagoške obveznosti kot osnove za obračun plače sodišče ni upoštevalo obširnih trditev tožnice, zato je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču tožnice je podano tudi nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Zaradi tega in neupoštevanja izpovedi prič in tožnice je podana tudi kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica trdi, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe predlaganih dokazov in opustitve presoje pisnih dokazil dveh drugih fakultet, ki sta izvajali študijski program B., zmotno in nepopolno ugotovilo odločilna dejstva glede 30-tedenskega trajanja pedagoške obveznosti. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 37. člena Zakona o visokem šolstvu. Študijsko leto na vseh ostalih fakultetah UC., Univerzah D. in E. traja 30 tednov. Tožena stranka je pred spornim obdobjem in po njem obračunava plače ob upoštevanju pedagoško obveznosti v trajanju 30 tednov. Tudi drugi dve fakulteti A. imata določeno 30-tedensko obveznost, tožena stranka pa je imela edina določeno 40-tedensko obveznost, čeprav gre za enak študijski program B. ter enako število študijskih ur. Študijski programi po mnenju tožnice določajo pedagoško obremenitev študentov in ne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Tožena stranka ni imela zakonite podlage za povečevanje pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Razlaga, po kateri je pedagoška obveznost visokošolskega učitelja vezana na trajanje študijskega programa, tožnico v primerjavi z zaposlenimi na drugih fakultetah postavlja v neenakopraven položaj in ne upošteva načela enakega plačila za enako delo. Tožnica meni, da je iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike do vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožnice. Tožena stranka je na osnovi svojih izračunov ugotovila preplačila, ki jih je nato poračunala pri naslednjih izplačilih plač. Sicer pa tožena stranka terjatve, ki je uveljavlja v pobot, ni v zadostni meri substancirala, kar pomeni, da njen pobotni ugovor ni utemeljen. Tožnica trdi, da ni zastarala terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači v času od 5. 7. 2009 do 5. 6. 2010. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo višji zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v času od oktobra 2005 do dneva vložitve tožbe 15 .7. 2009. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v znesku 11.840,77 EUR, saj iz modificiranega tožbenega zahtevka in priloženega izračuna izhaja, da znaša prikrajšanje ob upoštevanju 40-tedenske obveznosti 7.697,66 EUR. Izrek sodbe je nejasen s tem, ko je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna zamudne obresti do 1. 9. 2008, nato pa je prisodilo še obresti po 1. 9. 2008, tj. do decembra 2008. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do priloženih listin tožene stranke, razlogi sodbe pa so med seboj v nasprotju. Vztraja, da je imela v svojih aktih podlago za preračunavanje vaj v ure predavanj. Sodišče prve stopnje ob primerjavi tedenske pedagoške obveznosti predavateljev s tedensko pedagoško obveznostjo asistentov ni uporabilo istih enot, saj ura NPO ni nujno enaka dejansko opravljeni uri, oziroma je ta lahko drugačna glede na različno zahtevnost posamezne oblike pedagoške obveznosti. Tudi asistent mora za izpolnitev 10-urne NPO opraviti dejansko več ur vaj, ki nato po faktorizaciji ne sme preseči 10 ur NPO. Primerjava med asistentom in predavateljem je napačna, saj vaje predstavljajo za predavatelja manjšo obremenitev od predavanj, kar je obenem tudi razlog za preračunavanje teh oblik pedagoških obveznosti. Poleg tega je delovno mesto predavatelja uvrščeno v višji plačni razred, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka vztraja, da vseh oblik pedagoških obveznosti predavatelja ni mogoče enako vrednotiti. Preračunavanje vaj predavatelja v ure predavanj z uporabo formule je nujno, saj v nasprotnem primeru pride do neenakega obravnavanja visokošolskih učiteljev. Zahtevnost in vsebina dela visokošolskega učitelja se pri vajah in predavanjih bistveno razlikuje, zato ure vaj ni mogoče izenačiti z uro predavanja. Predavatelji, ki opravijo 9 ur predavanj, bi bili bistveno bolj obremenjeni od tistih predavatelj, ki bi opravili 9 ur vaj. Tožena stranka navaja, da se podobno preračunavanje ur vaj v ure predavanj oziroma pedagoške ure izvaja na drugih univerzah v okviru načela avtonomije iz 58. člena Ustave RS. Avtonomija univerze vključuje pravico, da univerza v svojih notranjih aktih določi razmerje med vajami in predavanji. Faktorizacija vaj v ure predavanj je zaradi različne zahtevnosti oblik pedagoške obveznosti dolgoletna praksa na slovenskih univerzah. Tožena stranka navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da lahko predavatelji opravijo nad 12 ur pedagoških obveznosti tedensko. Če je tožnica tedensko opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev, je to še vedno zakonito, saj Zakon o visokem šolstvu v devetem odstavku 63. člena dovoljuje opravljanje dopolnilnega dela pri istem delodajalcu. Po mnenju tožene stranke je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da zamudne obresti zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Za zastaranje zamudnih obresti kot občasnih terjatev velja triletni zastaralni rok. Ker je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2017 postavila nov zahtevek, na drugačni dejanski in pravni podlagi, so ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka zastarale terjatve iz naslova prikrajšanja pri plači. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru zastaranja, ne da bi navedlo, kateri del zahtevka je zastaral. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Po stališču tožene stranke bi moralo sodišče v novem sojenju odmeriti tožničine stroške postopka do zvišanja tožbenega zahtevka glede na prvotno vrednost spora (23.694,18 EUR). Toženi stranki bi moralo priznati višjo nagrado za postopek in nagrado za narok v prvem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo navedenih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenim dokaznim predlogom in ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala, ter posledično uveljavlja kršitev ustavnih in konvencijskih pravic (pravice do izjave oziroma do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP). Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, za katere meni, da so nepotrebni oz. nerelevantni, ker dejstvo (glede pedagoške obveznosti v trajanju 30 tednov), ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni odločilno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge v zvezi z zatrjevanim 30-tedenskim trajanjem pedagoške obveznosti na letni ravni, ker izvedba teh dokazov glede na relevantno pravno podlago ni bila potrebna, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek obeh pravdnih strank, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Če stranki z razlogi prvostopenjske sodbe ne soglašata, gre lahko za zmotno uporabo materialnega prava, ne pa za bistveno kršitev po citirani določbi. V sodbi tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov, in med samimi temi listinami ter zapisniki. S tovrstnimi navedbami stranki v pritožbi pravzaprav uveljavljata zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu visokošolski učitelj VS - predavatelj s področja B. za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Kot predavateljica je morala tedensko opraviti 9 ur NPO in (na podlagi sklepa dekana) še 3 ure dodatne pedagoške obveznosti DPO, skupaj torej 12 ur pedagoške obveznosti. V spornem obdobju je pretežno izvajala vaje in ne predavanj.

11. Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 in nasl. - ZVis) v 63. členu določa, da neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, za višjega predavatelja znaša 9 ur tedensko, za asistenta pa 10 ur tedensko. Oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom, za katerega pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo (drugi odstavek 63. člena). Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ tri ure višjemu predavatelju in štiri ure asistentu (tretji odstavek 63. člena). Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost (četrti odstavek 63. člena). Iz 37. člena ZVis nadalje izhaja, da študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra (1. odstavek), da dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno (drugi odstavek 37. člena ZVis).

12. Glede na določbo 37. člena ZVis je očitno, da študijski proces lahko traja različno dolgo, in sicer od 30-42 tednov. V drugem odstavku 37. člena ZVis je res določeno, da v primeru, če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta (in ne pedagoškega delavca) ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno, vendar si dela študentov na fakulteti ni mogoče predstavljati brez pedagoških delavcev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožnice, da se ta določba nanaša le na pedagoško obremenitev študentov, ne pa tudi na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev. Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, s čimer je omogočeno izvajanje študijske prakse že med študijem, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa, ki skladno z Evropsko direktivo 77/452/EEC traja 3 leta in obsega 4600 ur teoretičnega, praktičnega in individualnega študija, v spornem obdobju določila, da študijski program traja 40 tednov, torej znotraj zakonske omejitve 42 tednov letno iz 37. člena ZVis. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je določitev dolžine trajanja študijskih programov skladna z načelom avtonomije, po katerem deluje Univerza C., kot je to določeno v 6. alineji drugega odstavka 6. člena ZVis. Enake razloge glede trajanja pedagoške obveznosti visokošolskega učitelja na letni ravni je pritožbeno sodišče navedlo že v sodbi opr. št. Pdp 304/2015 z dne 19. 11. 2015. Na njihovo pravilnost je mogoče sklepati tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki v sklepu VIII DoR 110/2015 z dne 9. 3. 2016 ni ugotovilo razlogov za dopustitev revizije glede vprašanja, ali se 37. člen ZVis nanaša izključno na pedagoško obremenitev študentov ali tudi na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev in torej revizije v tem obsegu ni dopustilo.

13. V tem sporu ni pomembno, koliko znaša letna pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev na drugih univerzah in fakultetah A.. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeliti do dopisov drugih dveh fakultet, ki izvajata študijski program B.. Neutemeljeno je tolmačenje tožnice, da gre za kršitev 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ker je tožnica obravnavana drugače kot visokošolski učitelji na drugih fakultetah in univerzah. Za kršitev prepoved diskriminacije bi lahko šlo v primeru, če bi se znotraj iste fakultete določenim predavateljem v istem obdobju obračunavala plača na osnovi 30 tednov, drugim pa ne, ali če bi jih pri obračunu plače tožena stranka kako drugače različno obravnavala na podlagi določene osebne okoliščine. Vendar pa tožnica česa takega v pritožbi ne navaja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu razlik v plači izhajalo iz letnega študijskega procesa v trajanju 40 tednov, in posledično zavrnilo dokazne predloge tožnice glede pedagoške obveznosti v trajanju 30 tednov kot nepotrebne. V zvezi s tem so pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

14. Pritožbeno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 304/2015 z dne 19. 11. 2015 pritrdilo toženi stranki, da je v 8. členu Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke šole F. UC. (v nadaljevanju Merila VŠF.) in v Spremembah in dopolnitvah Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze C. imela podlago za preračunavanje vaj v ure predavanja. ZVis je prav iz razloga raznolikosti pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti v drugem odstavku 63. člena ZVis rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da jih s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno določila različne oblike NPO, in sicer tako da predavatelji med drugim izvajajo vaje in predavanja, asistenti pa razne oblike vaj, glede na določbo o avtonomnosti Univerze iz prvega odstavka 58. člena Ustave RS pa tudi razmerja med njimi oziroma njihovo različno vrednost, ob upoštevanju zahtevnosti in vsebine posamezne oblike pedagoške obveznosti.

15. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 pa je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvajala tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur tožničinih vaj na način, ki je povzročil povečanje NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 + 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Glede na takšno stališče revizijskega sodišča o enakem vrednotenju vaj s predavanji, je tožnica v ponovnem sojenju pripravila izračun prikrajšanja pri plači, ki mu tožena stranka po višini ni nasprotovala. Na podlagi takšnega izračuna je sodišče prve stopnje utemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo mesečnih prikrajšanj pri plači ob upoštevanju 40-tedenske pedagoške obveznosti. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka nasprotuje izenačitvi ene ure pedagoške obveznosti oziroma predavanj z eno uro vaj, so glede na obrazloženo stališče Vrhovnega sodišča RS neutemeljene.

16. Tožena stranka v pritožbi pavšalno navaja, da lahko visokošolski učitelji zaradi dopolnilnega dela po določbi devetega odstavka 63. člena ZVis opravijo prek v zakonu določenih (9+3) ur pedagoške obveznosti na teden. Te navedbe niso konkretizirane, saj tožena stranka v ponovnem sojenju in v pritožbi ne navaja, ali in kako se je dopolnilno delo v tožničinem primeru upoštevalo pri določitvi tedenske pedagoške obveznosti in obračunu plače. Poleg tega, da vprašanje dopolnilnega dela glede na premalo določne trditve ni bilo predmet spora med strankama, pritožbeno sodišče dodaja, da pri takšni obliki delovnega razmerja veljajo posebnosti. Morebitno opravljanje dopolnilnega dela ne vpliva na obveznost tožene stranke po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi za polni delovni čas. Če delavec dopolnilno delo opravlja, zanj prejema posebno plačilo, kar pa iz priloženih plačilnih list ni razvidno. Iz navedenih razlogov se tožena stranka neutemeljeno zavzema, da bi se prek instituta dopolnilnega dela povečalo zakonsko določeno število ur tedenske pedagoške obveznosti v okviru zaposlitve za polni delovni čas.

17. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke o zastaranju terjatve iz naslova prikrajšanja pri plači. Tožnica je dne 14. 7. 2009 vložila tožbo za plačilo mesečnega prikrajšanja pri plači v obdobju od oktobra 2005 dalje. V pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2012 je povišala tožbeni zahtevek tako, da je za obdobje do maja 2012 zahtevala razlike v plači v skupnem znesku 77.923,21 EUR, kot je razvidno iz tožbenega zahtevka in izračuna plač (priloga A21). S pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2017 je tožnica nato skrčila tožbeni zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači na znesek 32.978,08 EUR, kar je sicer po preteku petletnega zastaralnega roka iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR, enako določbo vsebuje sedaj veljavni 202. člen ZDR-1). Vendar z znižanjem tožbenega zahtevka ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, temveč je na isti dejanski podlagi zahtevala izpolnitev iste denarne obveznosti v nižjem znesku. Zmanjšani del tožničinega tožbenega zahtevka ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Zato tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je zastaran del tožbenega zahtevka za plačilo prikrajšanja pri plači. Glede na navedeno je tožnica za obdobje od septembra 2005 do vključno decembra 2008 upravičena do prikrajšanja pri plači v skupnem bruto znesku 7.697,66 EUR.

18. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti od prikrajšanj pri plači kot občasnih terjatev. Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov razlik v plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. - ZDavP-2) določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač, ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske razlike v plači in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih (po višini v izreku sodbe določenih) mesečnih bruto zneskov. Sodišče prve stopnje je zato opisno naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna in izplača kapitalizirane zamudne obresti od neto zneskov razlik v plači, ob upoštevanju bruto zneskov, od dneva zamude pri plačilu mesečnega prikrajšanja do dneva vložitve tožbe, tj. do 14. 7. 2009. Glede na tako oblikovan izrek imajo zamudne obresti v konkretnem sporu naravo občasnih terjatev. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ. Ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ so zastarale obresti, ki so se od prisojene glavnice (posameznih neto mesečnih razlik v plači) natekle do vključno 13. 7. 2006. Navedeno pomeni, da je tožnica za obdobje od oktobra 2005 do vključno junija 2006 upravičena le do nezastaranih kapitaliziranih zamudnih obresti, ki tečejo od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009, od mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, od mesečnih zneskov za obdobje od julija 2006 do vključno decembra 2008 pa do kapitaliziranih zamudnih obresti od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do dneva vložitve tožbe, od tako dobljenega zneska kapitaliziranih obresti pa še do procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila.

19. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je utemeljen pobotni ugovor, ki ga je podala tožena stranka. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 3. 11. 2014 podala pobotni ugovor glede preplačila plač, ki jih je v vtoževanem obdobju prejela tožnica. V ponovnem sojenju je tožnica pripravila izračun prikrajšanja pri plači ob upoštevanju 40-tedenske pedagoške obveznosti v skupnem bruto znesku 7.697,66 EUR. Pri izračunu tega zneska (priloga A32) je tožnica že odštela znesek preplačil 736,53 EUR bruto. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pobotni ugovor tožene stranke (da glede preplačil podaja pobotni ugovor) ni v zadostni meri substanciran oziroma obrazložen, tako da zgolj na podlagi teh navedb tožene stranke ni mogoče zaključiti, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova preplačil plač. Tožena stranka v ponovnem sojenju ni navedla razlogov oziroma ni izkazala, na kakšni podlagi naj bi v spornem obdobju tožnici preveč izplačala plačo, zaradi česar bi lahko od tožnice terjala vračilo preveč izplačane plače. Brez navedbe konkretnejših razlogov (domnevna nezakonitost izplačila iz naslova plače, do katere naj tožnica ne bi bila upravičena) pa ni mogoče presojati, ali tožena stranka od tožnice utemeljeno terja vračilo preveč izplačanih plač ali ne. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 736,53 EUR bruto. Zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve spremenilo tako, da je pobotni ugovor zavrnilo.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama strank delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi boljše preglednosti je pritožbeno sodišče na novo oblikovalo izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti.

21. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku pred sodiščem prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. Njen uspeh po oceni pritožbenega sodišča znaša 30 %. V tem deležu je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) odmerilo v višini 996,00 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni številki 3210 - 545,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR ter 22 % DDV in 306,00 EUR za plačilo sodnih taks), pri čemer 30 % znaša 298,80 EUR, kar je tožnica dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožena stranka v skladu s 155. členom ZPP sama krije stroške te vloge.