Jedro

Sodišče prve stopnje pri odločitvi o prekinitvi postopka ni upoštevalo novele zakona (ZPIZ-2G), ki je bila sprejeta že v času po vložitvi citirane zahteve za oceno ustavnosti. Novela, ki velja od 1. 1. 2020 dalje namreč v prvem odstavku 130. člena določa, da ne glede na prvi odstavek 4. člena zakona (ZPIZ-2), lahko do ureditve v zakonu, ki ureja dolgotrajno oskrbo, postopek uveljavljanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v primeru smrti zavarovanca nadaljujejo njegovi pravni nasledniki. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 274,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek prekinilo in sicer do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil pooblaščenec. V pritožbi navaja, da je z utesnitvijo tožbenega zahtevka na zapadle denarne terjatve do dneva smrti tožnice, predmet spora izven obsega zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je pod opr. št. VIII Ips 209/2018 na Ustavno sodišče RS vložilo Vrhovno sodišče RS. Pravni red Republike Slovenije pri zapadlih denarnih zahtevkih zapustnika nikoli ni imel dvomov, da lahko vsak od dedičev začenja in nadaljuje pravna sredstva za zaščito skupnega premoženja dedičev. Zapuščina ima namreč ustavno sodno neizpodbijano samostojno pravno subjektiviteto (prim. stečaj zapuščine), zato v obsegu tega spora ni pričakovati sprememb na temelju morebitne odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Razen tega tudi citirani sklep VIII Ips 209/2018 ni objavljen in že zato ima učinek zgolj v citirani zadevi. Morebiten učinek odločitve Ustavnega sodišča RS toženi stranki tudi ne more povzročiti nepopravljivih posledic, saj gre le za denarni zahtevek, ki ne ogrozi obstoja tožene stranke. Tožnica je v predmetnem sporu nastopala s pooblaščencem, katerega pooblastilo, kljub smrti tožnice, ni prenehalo. Tudi s tem v zvezi ni nobenih razlogov za prekinitev postopka. Pooblaščenec prilaga seznam iz katerega izhaja, da so bili s tem postopkom seznanjeni vsi dediči po pokojni tožnici. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo določbe prvega odstavka 130. člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2G).1

5. V predmetni zadevi gre za socialni spor, v katerem je tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke z dne 4. 2. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 10. 2019. S tožbo je zahtevala, da se ji prizna višji dodatek za pomoč in postrežbo. Med postopkom je tožnica 25. 11. 2020 umrla. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je za odločanje v predmetnem sporu relevantna določba prvega odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).2 Glede na to, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 209/2018 z dne 18. 6. 2019 zavzelo stališče, da je določba prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 neustavna in je posledično na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS)3 prekinilo postopek, je tudi sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) sklenilo, da se postopek v predmetnem socialnem sporu prekine. Sodišče prve stopnje je podlago za tako odločitev imelo v določbi tretjega odstavka 23. člena ZUstS, kjer je določeno, da če je Vrhovno sodišče RS z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, lahko sodišče, ki bi moralo pri odločanju uporabiti ta zakon ali del zakona, prekine postopek do končne odločitve ustavnega sodišča, ne da bi s posebno zahtevo tudi samo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona.

6. Sodišče prve stopnje pa pri odločitvi o prekinitvi postopka ni upoštevalo novele zakona (ZPIZ-2G), ki je bila sprejeta že v času po vložitvi citirane zahteve za oceno ustavnosti. Novela, ki velja od 1. 1. 2020 dalje namreč v prvem odstavku 130. člena določa, da ne glede na prvi odstavek 4. člena zakona (ZPIZ-2), lahko do ureditve v zakonu, ki ureja dolgotrajno oskrbo, postopek uveljavljanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v primeru smrti zavarovanca nadaljujejo njegovi pravni nasledniki.

7. Glede na navedeno določbo za samo odločitev v predmetni zadevi tako ni več odločilna določba prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2, temveč lahko postopek glede uveljavljanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, nadaljujejo dediči po pokojni tožnici. S tem pa je odpadel razlog za prekinitev postopka, kot ga je utemeljevalo sodišče prve stopnje.

8. Glede na to, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo prvega odstavka 130. člena ZPIZ-2G, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo.

9. Ker je tožnik uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 274,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške je odmerilo upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)4 in sicer tako, da je za vložitev pritožbe priznalo 375 točk, s tem da vrednost točke znaša 0,60 EUR. Dobljeni znesek je nato povečalo za 22 % DDV.

1 Ur. l. RS, št. 75/2019. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.