Jedro

V konkretnem primeru je tožbo vložil tožnik, ki je dolžnikov dolžnik davčne zavezanke. Ker davčna zavezanka svojega dolga ni pravočasno poravnala, je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnikovega dolžnika in ga vročil dolžnikovemu dolžniku. Davčni organ je v sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev tožnika dolžnico terjal za neporavnane obveznosti, in določil način izvršbe z rubežem dolžničinih terjatev. Pogodbe, ki jih je priložil tožnik, pogodbe o asignaciji, so datirane na kasnejši datum, kot je datum izpodbijanega sklepa, zato jih prvostopenjski organ ni upošteval. Ravnanje prvostopenjskega organa je bilo tako pravilno in zakonito, saj je upošteval vsa plačila ter asignacije, ki so nastale do dne izdaje sklepa o davčni izvršbi, kasneje datiranih asignacij pa ni upošteval.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika A. d.o.o. iz … (dolžnica) je davčni organ odločil, da se opravi davčna izvršba dolžnega zneska davčnih obveznosti v skupnem znesku 15.792,80 EUR (glavnica 15.771,94 EUR in stroški davčne izvršbe 20,86 EUR). Davčna izvršba se opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima dolžnik do B. d.o.o. iz ... (tožnika) na podlagi pogodbe o najemu in obročnemu odkupu dveh tovornih vozil z dne 30. 6. 2010 v znesku 15.792,80 EUR. Dolžniku se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, dolžnikovemu dolžniku družbi B. d.o.o. (tožniku) pa se naloži, da v roku osmih dni po prejemu sklepa plača zarubljeni znesek dolga.

Drugostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 31. 1. 2013 ugovor tožnika kot dolžnikovega dolžnika zavrnil in navedel kot podlago prvi odstavek 143. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Vsebino sklepa o davčni izvršbi določa 151. člen ZDavP-2. Na podlagi 144. člena ZDavP-2 je lahko predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Na podlagi 172. člena ZDavP-2 sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika davčni organ vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. Na podlagi 173. člena ZDavP-2 se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika do višine njegove obveznosti, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da se rubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Na podlagi 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep. V ugovoru lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilu v enem letu od prejemu sklepa. Iz upravnih spisov je razvidno, da tožnik svojih obveznosti do dolžnika na podlagi pogodbe o najemu in obročnem odkupu dveh tovornih vozil z dne 30. 6. 2010 ne zanika, pač pa je zanj sporno le lastništvo vozil, ki sta predmet najema in odkupa. Obveznost namreč temelji na pogodbi, s katero je bil C. d.o.o. seznanjen, zato lastništvo vozil ni sporno, sicer pa lastništvo vozil v tej zadevi po mnenju drugostopenjskega organa ni relevantno. Prvostopenjski organ je pravilno pri pregledu plačil upošteval vsa plačila ter asignacije, ki so nastale do dne izdaje sklepa o davčni izvršbi, torej do dne 2. 6. 2011, kasneje datiranih asignacij pa ni upošteval. Dejstvo, da obveznost v znesku 15.792,80 EUR še ni poravnana, pomeni, da je ugotovljena neplačana obveznost iz naslova pogodbe o najemu in obročnem odkupu dveh tovornih vozil z dne 30. 6. 2010, to pa je po prvem odstavku 144. člena ZDavP-2 zadostna pravna podlaga, da je lahko prvostopenjski organ z izvršbo dolžnega zneska davčnega dolga dolžnice posegel na terjatev, ki jo ima dolžnica do pritožnice.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in trdi, da je davčni organ v izpodbijani odločbi napačno ugotovil dejansko stanje, posledično pa tudi kršil materialno pravo. Dolžnica Družba A. d.o.o. je dne 1. 9. 2008 s D. d.o.o. sklenila pogodbo o nakupu dveh vozil Mercedez Benz. Za namene financiranja si je dolžnica pri C. d.o.o. uredila leasing. 30. 6. 2010 so tožnik, dolžnica in D. d.o.o. sklenili pogodbo o nakupu citiranih tovornih vozil. V nadaljevanju tožeča stranka podrobno navaja kako je potekalo plačevanje po tej pogodbi, vključno s plačili in opozorili o neplačilih. Tožnik opiše tudi poslovna dogovarjanja z dolžnikom in C. po izdaji izpodbijanega sklepa. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani dolžnice ji je odpovedal pogodbo o najemu in obročnem odkupu vozil, sam pa je vse obveznosti do C. poravnal, saj bi mu drugače vozila odvzeli, tožnik pa bi posledično izgubil posel. Zato je izvršba zoper dolžnika neutemeljena. Terjatev, ki je predmet izvršbe namreč več ne obstoji. Pogodba na podlagi katere je terjatev obstajala je bila zaradi neizpolnjevanja dolžničinih obveznosti odpovedana in sta posledična stranki druga do druge prosti obveznosti. Dodatno pa se tožnik sklicuje tudi na odlog izvršbe, ki mu je bil podeljen v tej zadevi in sicer do 31. 1. 2014. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi), toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa zahteva odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlagala zavrnitev tožbe. Dodala je še, da sklep z dne 27. 6. 2011 o odlogu postopka davčne izvršbe do odločitve o ugovoru ne more vplivati na odločitev v tem postopku, kajti v tem postopku se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v času izdaje tega akta in ne samo izvrševanje izpodbijanega sklepa. Sicer pa sta k tožbi priloženi pogodbi o nakazilu z dne 30. 8. 2011 datirani na kasnejši datum, kot je datum izdaje sklepa (dne 2. 6. 2011).

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prvostopenjski in drugostopenjski organ, sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim v celoti sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je predmetno tožbo vložil tožnik, ki je dolžnikov dolžnik davčne zavezanke družbe A. d.o.o. Ker davčna zavezanka svojega dolga ni pravočasno poravnala, je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnikovega dolžnika (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2) in ga vročil dolžnikovemu dolžniku (172. člen ZDavP-2). Izpodbijani sklep ima tudi po presoji sodišča vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Na podlagi 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep. V ugovoru lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.

V konkretnem primeru je dolžnica prvostopenjskemu organu posredovala tripartitno pogodbo o najemu in obročnem odkupu dveh tovornih vozil z dne 30. 6. 2010, sklenjeno med dolžnico (A. d.o.o.), tožnikom in družbo D. d.o.o. ter obvestilo o neizpolnjevanju obveznosti tožnika z dne 28. 1. 2011. Iz vsebine navedene pogodbe izhaja, da tožnik od dolžnice obročno v obdobju od 1. 7. 2010 do 10. 3. 2011 odkupi dve vozili po 30.000,00 EUR, torej skupaj 60.000,00 EUR, da se po plačilu vsakega vozila posebej takoj opravi prepis vozila in da se vsa nakazila nakazujejo na račun dolžnice, ki se zavezuje, da bo s temi prilivi poplačala vse obveznosti, ki jih ima do C. d.o.o. Z obvestilom o neizpolnjevanju obveznosti z dne 28. 1. 2011 pa je dolžnica tožnika obvestila, da je do dne 28. 1. 2011 preko direktnih nakazil in preko asignacij nakazal le 32.500,00 EUR, po pogodbi pa bi se do tega dne moralo nakazati 50.000,00 EUR. V nadaljevanju je dolžnica tožnika še pozvala, da do 10. 2. 2011 poravna celotni znesek po pogodbi, v nasprotnem primeru bodo vozila odvzeta od družbe C. d.o.o., kateri dolžnica ravno tako dolguje po pogodbi med njo in C. d.o.o. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je davčni organ v sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev tožnika dolžnico terjal za neporavnane obveznosti, ki so razvidne iz priloženih seznamov izvršilnih naslovov v skupnem znesku 15.792,80 EUR in določil način izvršbe z rubežem dolžničinih terjatev v tej višini, kar predstavlja razliko od poravnanim dolgom za vozila (44.207,20 EUR) in skupnim dolgom (60.000,00 EUR) na podlagi zgoraj navedene pogodbe.

Določene pogodbe, ki jih je priložil tožnik, pogodbe o asignaciji, so datirane na kasnejši datum, kot je datum izpodbijanega sklepa in jih prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča pravilno ni upošteval. Iz ugovora tožnika pa tudi ne izhaja, da bi zanikal obveznosti na podlagi pogodbe o najemu in obročnem odkupu dveh tovornih vozil dne 30. 6. 2010. V pogodbi je namreč izrecno navedeno, da se vsa nakazila tožnika nakazujejo na račun dolžnice in omenjeno dejstvo je za konkretno rešitev spora bistveno. Ravnanje prvostopenjskega organa je bilo tako pravilno in zakonito, saj je upošteval vsa plačila ter asignacije, ki so nastale do dne izdaje sklepa o davčni izvršbi, torej do dne 2. 6. 2011 (višine zneska le-teh tožnik, kot že rečeno, ne prereka), kasneje datiranih asignacij pa ni upošteval. V tem času obveznost 15.792,80 EUR še ni bila poravnana, kar pomeni, da je bila ugotovljena neplačana obveznost iz naslova pogodbe o najemu in obročnem odkupu dveh tovornih vozil z dne 30. 6. 2010. Iz navedenega sledi, da ugovor tožnika kot dolžnikovega dolžnika, da davčnemu zavezancu A. d.o.o. dolžniku ni ničesar več dolžan, ni utemeljen. Dne 2. 6. 2011, je bil dolžniku dolžan izpodbijani znesek, finančne transakcije, asignacije in dogovarjanja oziroma poplačila terjatev po tem obdobju pa za zakonitost omenjenega sklepa niso relevantne in zato sodišče tožbene ugovore v to smer tudi zavrača. Tako je po presoji sodišča davčni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, navedel pravilno pravno podlago in izdal pravilen in zakonit sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnikovega dolžnika.

Ker je izpodbijani sklep o izvršbi pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.