Jedro

Plačilo šolnine za 1. letnik znaša 3.490,00 EUR in je predvideno v enkratnem znesku. Dejstvo, da je toženki bilo odobreno plačilo v treh obrokih, ne pomeni, da v primeru izpisa ali prekinitve študija ni dolžna plačati še neplačanih obrokov šolnine, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da točki I in III izreka sedaj glasita: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 22786/2015 z dne 5. 3. 2015 ostane v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki (dolžnici) naloženo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati tožeči stranki (upnici) 2.326,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.163,00 EUR od 23. 2. 2010 ter od zneska 1.163,00 EUR od 22. 6. 2010 do plačila ter stroške izvršilnega postopka 44,00 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 136,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 180,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 22786/2015 z dne 5. 3. 2015 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na plačilo 2.326,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.163,00 EUR od 23. 2. 2010 ter od zneska 1.163,00 EUR od 22. 6. 2010 do plačila. V točki III izreka je tožnici naložilo, da v roku 15 dni od vročitve sodbe povrne 551,34 EUR pravdnih stroškov toženi stranki (v nadaljevanju toženki), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba V. člena pogodbe št. 19-09/10 z dne 12. 8. 2009 je jasna in jo je mogoče razumeti le tako, kot je zapisana. In sicer, da študent ni upravičen do povračila že vplačane šolnine, če pred začetkom študijskega leta ali med študijskim letom iz kakršnegakoli razloga zaprosi za izpis ali prekine študij. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tak zapis v pogodbi pomeni, da ni potrebno plačati še neplačanih obrokov šolnine, ker to izrecno ni nikjer zapisano. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga jasna pogodbena določila in sledi navedbam toženke, da je prekinila študij, kar pa ne drži, saj do prekinitve študija ni prišlo, ampak je prišlo do enostranske opustitve obiskovanja predavanj in vaj, o čemer Fakultete ni obvestila. Razlaga pogodbenih določil je povsem nerazumna in neživljenjska ter v nasprotju s temeljnimi določili pogodbenega prava in določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Šolnina je v pogodbi jasno določena v višini 3.490,00 EUR (IV člen pogodbe), pravdni stranki pa sta se dodatno dogovorili za plačilo na tri obroke. Tako je obveznost plačila šolnine povsem jasna, prav tako pa tudi določena višina le-te. Sodišče prve stopnje s svojo razlago pogodbenih določil v neenak položaj postavlja študente, ki so šolnino plačali v enkratnem znesku na začetku študija in tiste, ki jim je bilo odobreno plačilo v obrokih. Ker je tožnica svoje obveznosti po pogodbi opravila, od toženke utemeljeno zahteva plačilo šolnine. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe, ohranitev v veljavi sklepa o izvršbi ter povrnitev pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo relevantne dejanske okoliščine, nato pa je zmotno presodilo pogodbo št. 19-09/10 z dne 12. 8. 2009, v posledici česar je sprejelo materialnopravno zmotno odločitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti ter ima razloge o odločilnih dejstvih. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta kršitev je podana le v primeru, če pride do napačnega prenosa nekega podatka iz listine in se sodišče pri tem vrednostno ne opredeljuje do tega podatka ter ne izvaja dokazne ocene, v konkretnem primeru pa tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar je drugačen pritožbeni razlog.

7. Po vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi in razveljavitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 22786/2015 z dne 5. 3. 2015 v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, se je zadeva nadaljevala v pravdnem postopku. Tožnica od toženca zahteva plačilo zneska 2.326,00 EUR, kolikor znaša preostanek neplačane šolnine po pogodbi št. 19-09/10 z dne 12. 8. 2009 (v nadaljevanju pogodba).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bila med njima sklenjena pogodba, da je celotna šolnina za 1. letnik dodiplomskega visokošolskega strokovnega študijskega programa Zdravstvena nega 1. stopnja znašala 3.490,00 EUR, pravdni stranki pa sta se dogovorili za plačilo šolnine v treh obrokih, od katerih je toženka ob vpisu plačala prvi obrok v znesku 1.164,00 EUR, nadaljnjih dveh obrokov pa ni plačala. Sporno je bilo, ali je toženka, ki je študij prekinila in se je študijskega procesa udeleževala le na začetku študijskega leta, dolžna plačati preostala dva obroka šolnine.

9. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi razlage V. člena pogodbe, da v kolikor izredni študent po izvedenem vpisu, vendar pred začetkom študijskega procesa ali med študijskim letom iz kakršnegakoli razloga zaprosi za izpis ali prekine študij, ni upravičen do povračila šolnine. Po prepričanju sodišča prve stopnje je, glede na predhodni člen pogodbe, kjer je bila določena možnost plačila šolnine na obroke (člen IV. pogodbe), jasen V. člen pogodbe in ga je mogoče razumeti zgolj tako, kot ga je toženka, da ob prekinitvi študija iz kateregakoli razloga, ne more zahtevati vračila že plačane šolnine. Ker v pogodbi ni izrecno zapisano, da mora študent v primeru prekinitve študija med letom, poravnati še neplačane obroke šolnine, je po mnenju sodišča prve stopnje toženka utemeljeno mislila, da preostanka šolnine ni dolžna plačati.

10. Sodišče druge stopnje s takšnimi zaključki ne soglaša, saj določba V. člena pogodbe (v zvezi s IV. členom pogodbe) ni dvoumna ali nejasna in jo je sodišče prve stopnje zmotno presodilo kot takšno ter je posledično izpodbijana odločitev nepravilna. Kot izhaja iz IV. člena pogodbe, šolnina za 1. letnik dodiplomskega visokošolskega strokovnega programa Zdravstvena nega 1. stopnja znaša 3.490,00 EUR. Besedilo „ni upravičen do povračila šolnine“ iz V. člena pogodbe se nanaša na celoten znesek šolnine za 1. letnik, kot je določen v IV. členu pogodbe. Plačilo šolnine za 1. letnik namreč znaša 3.490,00 EUR in je predvideno v enkratnem znesku. Dejstvo, da je toženki bilo odobreno plačilo v treh obrokih, ne pomeni, da v primeru izpisa ali prekinitve študija ni dolžna plačati še neplačanih obrokov šolnine, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. To iz pogodbe ne izhaja, ampak je v V. členu izrecno določeno, da študent ni upravičen do povračila že plačane šolnine (ki za 1. letnik znaša 3.490,00 EUR), zaradi česar je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da „manjka zapis, da mora izredni študent, v primeru prekinitve študija med letom, poravnati še neplačane obroke šolnine ter posledično tožnica plačila še neplačanih obrokov šolnine ne more zahtevati“.

11. Sodišče druge stopnje povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, da se toženka kmalu po začetku predavanj le-teh ni več udeleževala, a glede na zgoraj povedano, to še ne pomeni, da kljub prekinitvi študija ni dolžna plačati preostanka šolnine. Tožnica je svoj del obveznosti iz pogodbe izpolnila ter organizirala in izvedla študij, zaradi tega je dolžna svoj del obveznosti (plačilo šolnine) izpolniti tudi toženka.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo druge alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter ohranilo v veljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo glavnice in zakonskih zamudnih obresti od posameznega zneska ter plačilo izvršilnih stroškov.

13. V posledici spremembe izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela, ji je toženka dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je upoštevalo le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP).

14. Čeprav je tožnica tekom postopka tožbeni zahtevek zmanjšala za znesek 4,80 EUR, v zvezi s tem delom zahtevka niso nastali posebni stroški in je toženka zaradi tega dolžna tožnici povrniti stroške postopka v celoti. Sodišče druge stopnje je tožnici priznalo stroške sodne takse v višini 136,00 EUR (po tar. št. 1111 ZST-1), ki jih je dolžna povrniti toženka. Ni pa priznalo priglašenih 20,00 EUR za materialne stroške, ker jih ni izkazala, niti specificirala, prav tako pa tudi ne 44,00 EUR izvršilnih stroškov, saj so le-ti bili tožnici priznani že s sklepom o izvršbi opr. št. VL 22786/2015 z dne 5. 3. 2015. 15. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je dolžna toženka povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je priznalo le stroške takse za pritožbo v znesku 180,00 EUR, ne pa tudi priglašenih 20,00 EUR za materialne stroške, ker jih ni izkazala, niti specificirala.