Jedro

Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da je nastal zavarovalni primer. Zavarovalnica pa ni zavezana za nikakršne dajatve, če dokaže, da se je tožnik poškodoval namenoma ali s prevaro.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je prvotožena stranka dolžna plačati zavarovalnino v višini 11.207,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.06.2004 ter da sta ji drugo in tretjetožena stranka dolžni plačati 16.761,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.06.2004. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov prvotožene stranke v višini 491,65 EUR, tretjetoženi pa v višini 3.475,04 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Opozarja, da je sodišče napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj je glede trditve, da je tožnik namerno povzročil poškodbo, to na strani tožene stranke in ne na strani tožeče, kot je menilo sodišče. To je zapisalo, da tožnik ni uspel dokazati, da se je poškodoval nenamerno in da ni dokazal, da je do poškodbe prišlo na način, kot ga zatrjuje. Sodišče tudi ne bi smelo slediti izvedenskemu mnenju dr. A. B., ki je sam podvomil v zaključke svojega mnenja. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo potrebne tudi mnenje izvedenca lesarske stroke, saj tudi sodišče nima potrebnega znanja, da bi lahko ugotovilo okoliščine primera. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da je nenavadno, da se tožnik ni spomnil podrobnosti nesreče, če pa je na drugi strani zapisalo, da je preprosta in zelo sugestibilna osebnost. Sodišče se ni opredelilo do ugovorov tožeče stranke v zvezi z neobičajnimi okoliščinami sklepanja zavarovalnih pogodb in zatrjevanega odstopa od pogodbe s strani tožeče stranke. Opozarja še na načelo enakosti pred zakonom in odločitev sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 548/2004, kjer je ob enakih okoliščinah sodišče odločilo, da je tožnik upravičen do zavarovalnine, pa tudi na ustavitev kazenskega postopka zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja goljufije. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožene stranke na vročeno pritožbo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik od zavarovalnice A. d.d. in zavarovalnice S. d.d. (sedaj od njenih pravnih naslednikov) zahteva plačilo zavarovalnine (1), saj si je po lastnih navedbah 05.03.2004 pri sekanju drv poškodoval roko tako, da si je odsekal palec leve roke.

Toženki sta tožbenemu zahtevku nasprotovali, ker naj bi si tožnik roko poškodoval namenoma. V potrditev svojih navedb sta navedli številne okoliščine: večje število zavarovalnih pogodb, sklenjenih v nekaj dneh pred poškodbo tožnika, njegove slabe finančne razmere ob sklepanju takega števila pogodb, tožnikovo izbiro upravičenca za primer smrti, ki z njim ni bil sorodstveno povezan, tožnikovo neudeleževanje pri ugotavljanju okoliščin poškodbe in podobno.

Po izvedenem dokaznem postopku (tudi s pridobitvijo mnenja izvedenca medicinske stroke) je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni upravičen do zavarovalnine, saj ni dokazal, da je do njegove poškodbe prišlo nenamerno.

Takšen zaključek pa je materialnopravno zmoten. Določba 943. člena OZ zavarovalnici ob nastopu zavarovalnega primera nalaga izplačilo zavarovalnine. Zavarovalni primer je opredeljen kot dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje. Ta mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Ti pogoji se vežejo na čas sklenitve pogodbe, če niso izpolnjeni, pa je zavarovalna pogodba nična (922. člen OZ).

Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da je nastal zavarovalni primer. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je 05.03.2004 tožnik utrpel poškodbo palca leve roke (giljotinsko amputacijo). Zavarovalni primer je tako nedvomno nastopil. Zavarovalnica pa ni zavezana za nikakršne dajatve, če je zavarovanec, zavarovalec ali upravičenec zavarovalni primer povzročil namenoma ali s prevaro (944. člen OZ). Kot pravilno opozarja pritožba, je dokazno breme, da se je tožnik sam poškodoval, na strani tožene stranke.

Tako tudi očitek tožeči stranki, da je prepozno predlagala postavitev izvedenca lesarske stroke, ne more držati. Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da je tožnik zavarovalni primer povzročil namenoma, pri izbiri dokaznih sredstev pa ima proste roke, saj pravdni postopek ne predpisuje formalnih dokaznih pravil. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (355. člen ZPP).

Pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) pa se je pritožbenemu sodišču postavilo vprašanje, ali je drugotoženka pravdna stranka (11. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Iz razlogov sodbe sicer smiselno izhaja, da naj bi bila ta pravna naslednica prvotno tožene zavarovalnice S., a se na vlogah toženk ne navaja, niti je pod tem imenom ni najti v sodnem registru.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravilnega izhodišča glede dokaznega bremena ugotoviti, ali je do poškodbe tožnika prišlo namerno ali s prevaro, in ponovno odločiti o njegovem tožbenem zahtevku, pri tem pa odpraviti tudi nejasnost glede obstoja in vloge drugotožene stranke.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega (921. člen Obligacijskega zakonika - OZ).