Jedro

Za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. Že ugotovitev enega od razlogov, ki so navedeni v določbah 27.člena ZAzil je dovolj, da se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 2.3.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) tožniku omejila gibanje na prostore centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 2.3.2006 do dne 2.6.2006 ter odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik predmetno (drugo) prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil po tem, ko je postala pravnomočna odločitev tožene stranke, s katero je njegova prva prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavrnjena kot očitno neutemeljena (prva prošnja je bila vložena dne 27.10.2005, odločba tožene stranke, s katero je ta zavrnila prošnjo za azil, pa je postala pravnomočna dne 2.12.2005) in je bil zaradi zagotovitve odstranitve iz Republike Slovenije nastanjen v centru za tujce in mu je bil že izdan začasni potni list za vrnitev v izvorno državo( Temporary Travel Document) z veljavnostjo do 16.3.2006. Po presoji sodišča je tožena stranka ob upoštevanju okoliščine, da je bil tožniku izdan začasni potni list za vrnitev v izvorno državo z določenim datumom veljavnosti, utemeljeno sklepala, da obstaja sum, da je tožnik z vložitvijo (druge) prošnje za azil v Republiki Sloveniji zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Tožena stranka je po presoji sodišča v zadostni meri ugotovila za svojo odločitev bistvene dejanske okoliščine glede razloga po 5. alinei 36. člena ZAzil in jih tudi skladno s podatki in listinami v predloženih upravnih spisih navedla v svoji obrazložitvi, obrazložila pa je tudi dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe diskrecijske pravice, ki omogoča preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 38. člena ZUS. Z njenimi razlogi se sodišče strinja in jih ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS).

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe, ki se nanašajo na svobodo gibanja in med drugim navaja, da v primeru prosilcev za azil ne gre za kazenski postopek in tako ni treba zagotavljati navzočnosti v postopku omejitve gibanja; da se prosilci za azil lahko kadarkoli vrnejo v izvorno državo in tako ni nobene potrebe za zagotavljanje njihove navzočnosti do konca postopka; v prošnji za azil je pojasnil, zakaj potrebuje zaščito v Republiki Sloveniji; omejitev gibanja v njegovem primeru, praktično predstavlja nekakšno zaporno kazen, njemu pa ni mogoče očitati nobenega kaznivega dejanja; gre za hud poseg v njegovo svobodo, prosti preudarek tožena stranka ni pravilno uporabila. Navaja še, da se o tem, ali je določena oseba upravičena do azila razpravlja v okviru odločanja o sami prošnji za azil. Če organ, ki odloča o prošnji za azil meni, da je določena oseba zavajala oziroma zlorabljala azilni postopek, lahko njeno prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno. Pri tem pa ni nobene potrebe, da bi se osebi, ki prosi za azil omejevalo gibanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS njegovi prošnji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in temelji na zakonu.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil, se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea ). Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje in pred njim toženo stranko, da iz tožnikovih ravnanj izhaja utemeljen sum, da zlorablja oziroma zavaja azilni postopek s tem, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil). Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, da je tožnik ponovno (drugič) vložil prošnjo za azil, ko je bil nastanjen v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države (na podlagi pravnomočne odločbe tožene stranke, s katero je kot očitno neutemeljeno zavrnila njegovo prvo prošnjo za azil) in sicer po prejemu potnega lista za vrnitev v izvorno državo, s katerim bi ga lahko pristojen organ do poteka veljavnosti potnega lista, to je do dne 16.3.2006, prisilno odstranilo iz Republike Slovenije. Ob tem pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja na navedeni pravni podlagi zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. Da pa v obravnavanem primeru takšen sum obstaja, je tožena stranka v izpodbijanem sklepu tudi obrazložila in za svojo obrazložitev navedla utemeljene razloge, s katerimi se je pravilno strinjalo tudi prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je že ugotovitev enega od razlogov, ki so navedeni v določbah 27. člena ZAzil dovolj, da se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje (v obravnavanem primeru 3. alinea 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil), zato toženi stranki niti ni bilo treba ugotavljati, ali obstoji še kakšen razlog za začasno omejitev gibanja iz 27. člena ZAzil. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, ki jih je uveljavljal že v tožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke in jih je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.