Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je v postopku pri delodajalcu uspel, saj je drugostopenjski organ delodajalca disciplinski postopek zaradi zastaranja ustavil. Zato je tožnik upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali, ker ga je v disciplinskem postopku zastopal odvetnik. Za odmero stroškov zastopanja odvetnika se uporabi tarifa 2200 (izvensodne storitve) in ne 3. del tarife, ki se nanaša le na postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči.
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del (2. in 4. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške disciplinskega postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 310,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh, v presežku (razlika do zneska 802,30 EUR) pa se tožbeni zahtevek zavrne.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 62,20 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.
Sodišče prve stopnje je s sodbo kot nezakonito razveljavilo 2. točko sklepa Komisije pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. ... z dne 18. 2. 2010 (v zvezi s sklepom tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2010) (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške disciplinskega postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 802,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka). Zahtevek za plačilo 232,90 EUR s pp je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 62,35 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).
Tožena stranka se pritožuje zoper 2. in 4. točko izreka navedene sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da disciplinski postopek ni sodni postopek, zato zanj ne pride v poštev uporaba 3. dela tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ki se nanaša na sodne postopke. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o tožbenem zahtevku ob uporabi 2. dela tarife, ki predvideva nagrado za posel v razponu med 0.5 do 2,5, ne določa pa posebne nagrade za narok in postopek s pravnim sredstvom. Nagrada za stroške disciplinskega postopka je pretirana v delu, kjer tožnik predlaga odmero z upoštevanjem količnika 2,5. V konkretnem primeru disciplinski postopek zaradi lažje kršitve delovnih obveznosti ni zahteval velikega obsega dela odvetnika. Ne gre za veliko težavnost storitve, prav tako ni bilo nobene potrebe uporabi tujih pravnih virov in strokovnih znanj z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali znanja tujega jezika. Za lažji primer bi moralo sodišče nagrado v razponu določiti v najnižjem količniku 0,5. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo nagrade za pritožbo, vključno z materialnimi izdatki in DDV, ter nagrade za narok. Zahtevek tožnika bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti v delu, ki se nanaša na materialne izdatke, ki presegajo pavšal 20 %. Pooblaščenka tožnika ni predložila odločbe davčnega organa in ni dokazala, da gre pri povrnitvi izdatkov za plačilo davka za upravičene stroške. Dokazno breme glede dejstva, da je odvetniška družba zavezanka za plačilo DDV, je na strani tožnika. Pravilno odmerjeni stroški bi po stališču tožene stranke morali znašati skupno največ 95,40 EUR. Posledično so napačno odmerjeni tudi prvostopenjski pravdni stroški. Priglaša pritožbene stroške.
V odgovoru na pritožbo tožnik ocenjuje, da so pritožbene navedbe neutemeljene in da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi specificiral opravljene storitve, ki so zajemale sestanek s stranko in pregled listin ter zastopanje na treh ustnih obravnavah v disciplinskem postopku. Zastopanje tožnika v obravnavani zadevi nikakor ni pomenilo majhnega obsega dela odvetnika oziroma majhne težavnosti storitve. Zahtevnost zastopanja je primerljiva zastopanju v individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno prisodilo stroške disciplinskega postopka ob upoštevanju količnikov, določenih za zastopanje v individualnem delovnem sporu. Že iz uvodnih strani vlog tožnika je razvidno, da je pooblaščena odvetniška družba zavezanka za DDV. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih le pavšalno navaja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede višine stroškov disciplinskega postopka, posledično pa tudi glede prvostopenjskih pravdnih stroškov, je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je odločitev materialnopravno pravilna.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) s pripadajočo tarifo in materialnopravno pravilno zaključilo, da je potrebno tar. št. 2200 (nagrada za posel) uporabiti tudi v primeru storitev, ki jih odvetnik opravi za stranko v postopkih pri delodajalcu. Ta nagrada namreč nastane za vsa izvensodna opravila, ki jih opravi odvetnik za svojo stranko in ki niso posebej urejena v ostalih delih tarife. To velja tudi za zastopanje delavca po odvetniku v postopkih pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vrednost spornega predmeta, upoštevaje določbo drugega odstavka 22. člena ZOdvT, v znesku 4.000,00 EUR.
Vsakokratna določitev količnika nagrade za posel (ki je v tar. št. 2200 določen v razponu od 0,5 do 2,5) poteka po merilih, ki jih določa 13. členu ZOdvT. Pri nagradah v razponu se nagrada določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebne z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZOdvT pa nagrada obsega celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. Po drugem odstavku istega člena lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. Le v sodnem postopku lahko prejme nagrado na vsaki stopnji.
Glede na navedeno ureditev pritožba utemeljeno opozarja, da drugi del tarife (izvensodne storitve) določa le nagrado za posel (za vsa odvetniška opravila) v razponu med najnižjim in najvišjim količnikom, ne pa posebne nagrade za postopek in narok ter za vloženo pravno sredstvo v postopku pri delodajalcu. V obravnavanem primeru ne gre za odločanje o stroških individualnega delovnega spora, temveč o stroških predsodnega postopka, za katere se uporabi tarifa 2200 (izvensodne storitve), zato uporaba 3. dela tarife, ki se nanaša tudi na postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, torej na sodni postopek, ne pride v poštev. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz količnikov, ki jih Tarifa v 3. delu določa za sodni postopek. Tožnik je v postopku pri delodajalca s pomočjo zastopanja po odvetniku uspel, saj je drugostopenjski organ tožene stranke disciplinski postopek zoper tožnika zaradi zastaranja ustavil. Ob upoštevanju povprečnega obsega in težavnosti primera za opravljene storitve v predsodnem postopku količnik nagrade za posel znaša 1,5. Sodišče prve stopnje je stroške predsodnega postopka odmerilo v previsokem znesku. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v 2. točki izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je znižalo prisojene stroške. Tožniku je odmerilo nagrado za posel v višini 238,50 EUR, k čemur je treba prišteti priglašenih 20 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in 20 % DDV, saj je iz uvodne strani vlog pooblaščene odvetniške družbe razvidno, da je vpisana v register davčnih zavezancev. Skupno priznani stroški tožnika za zastopanje v disciplinskem postopku znašajo 310,20 EUR.
Spremenjena odločitev o glavni stvari narekuje tudi drugačno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člen ZPP). Tožnik je v tem sporu uspel z zahtevkom za razveljavitev druge točke izreka dokončnega sklepa tožene stranka, deloma pa tudi zahtevkom za povrnitev stroškov disciplinskega postopka. Glede na doseženi uspeh je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.
Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo odločitev v 2. in 4. točki izreka (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.
Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (70 %), zato ji je pritožbeno sodišče tudi prisodilo sorazmerni del pritožbenih stroškov po veljavnem ZOdvT. Priznalo je priglašeno nagrado za postopek 68,80 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, kar skupaj znaša 88,80 EUR, glede na doseženi uspeh s pritožbo pa 62,20 EUR.
Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP in 155. členom ZPP.