Jedro

Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

Izrek

Zahteva obsojenega P.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni P.Š. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru so bili obsojeni P.Š., M.Š., A.B. in I.J. spoznani za krive kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Sodišče je obsojenemu P.Š. izreklo kazen enega leta in deset mesecev zapora. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega P.Š. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni P.Š. je dne 12.8.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. Zahtevo je vložil zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter odloči na podlagi 426. člena ZKP. V zahtevi je uveljavil, da sta obe sodišči svoji sodbi oprli na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, zato je po obsojenčevem mnenju podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kršen naj bi bil tudi 17. in 18. člen ZKP, ker sodišče ni po resnici in popolnoma ugotovilo dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Obsojencu naj bi bila kršena tudi ustavna pravica po 21. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave), ker je bil obsojen na podlagi izsiljene izpovedbe soobdolženega D.J., kar je kršitev 11. člena ZKP. Kršene naj bi bile tudi določbe 4. člena KZ, ker mu je bila izrečena obsodilna sodba brez materialnih in drugih dokazov, torej brez obsojenčeve krivde. Podana naj bi bila tudi kršitev 9. točke 371. člena ZKP, ker je bila obtožba prekoračena v tistem delu postopka, ko se je obsojencu očitala preprodaja mamila soobtoženemu I.J., čeprav je bil obsojeni Š. v kritičnem času domnevne preprodaje bolan, ležal je doma in tako fizično ni mogel prodati mamila. Prvostopenjsko sodišče naj bi zagrešilo še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je soobtoženega J. v celoti oprostilo obtožbe, čeprav se mu je očitalo, da naj bi polovico heroina, ki naj bi ga pridobil od obsojenega Š., namenil za nadaljnjo prodajo, obsodilna sodba zoper obsojenega Š. pa temelji prav na zagovoru soobtoženega J. pred preiskovalnim sodnikom. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP je pred sodiščem prve stopnje zagrešena s tem, ker je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj je sodišče v izreku sodbe ugotovilo datum storitve kaznivega dejanja 20.4.1995, v obrazložitvi pa 19.4.1995. Po mnenju obsojenca je podana tudi kršitev 2. odstavka 445. člena ZKP zaradi kršitve načela kontradiktornosti in kršitev 1. in 3. odstavka 16. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru obsojencu kot pritožniku namreč ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata višjega sodišča seznanil s pisnim predlogom državnega tožilca, s čimer mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Dne 30.3.2006 je obsojeni P.Š. na Vrhovno sodišče vložil še dopolnitev k zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo predlagala zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Po mnenju vrhovne državne tožilke je izjava D.J. podprta z materialnimi dokazi, nasprotje v datumu kaznivega dejanja ne predstavlja bistvene okoliščine, pisni predlog državne tožilke glede obsojenčeve pritožbe pa je bil vročen obsojencu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi uveljavlja, da naj bi bile izjave soobdolženega D.J. izsiljene. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja takšen zaključek, nasprotno, obe sodišči sta ocenili, da je bil zagovor D.J., ki je bil sicer oproščen obtožbe, pred preiskovalnim sodnikom verodostojen. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na druge izvedene dokaze, takšno oceno dejanskega stanja po storjenem kaznivem dejanju po 1. odstavku 196. člena KZ pa je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Obsojenec z uveljavljanjem kršitev kazenskega postopka torej uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Obsojenec v zahtevi tudi posplošeno zatrjuje, da so bili uporabljeni nedovoljeni dokazi, vendar iz dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi, takšen zaključek ne izhaja. To velja tudi za prepise posnetkov in poslušanje posnetkov telefonskih pogovorov na glavni obravnavi.

Z izpodbijanimi sodbami niso bile kršene določbe 4. člena KZ, kot uveljavlja obsojenec, ki tudi v tem pogledu le izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Prav tako ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP glede datuma storitve kaznivega dejanja. V opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je navedeno obdobje od začetka leta 1993 do maja 1995, medtem ko v sodbi prodajo treh gramov heroina (natančno 3,44 grama) s strani obsojenega P.Š. obsojenemu M.Š. sodišče ugotavlja, da je bilo to dne 19.4.1995. S takšno ugotovitvijo je torej tudi to dejanje zajeto v obdobju, ki je navedeno v opisu kaznivega dejanja.

Do kršitve postopka tudi ni prišlo v pritožbenem postopku. Predlog višje državne tožilke z dne 23.4.2004, podan glede pritožbe zagovornika obsojenega P.Š., je bil obsojencu vročen, kot izhaja iz uradnega zaznamka na originalnem predlogu v spisu Višjega sodišča v Kopru z datumom uradnega zaznamka 26.4.2004. Dopolnitve k zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je obsojenec vložil 30.3.2006 na Vrhovno sodišče, ni bilo mogoče upoštevati. Dopolnitev je bila namreč vložena po izteku trimesečnega roka, ki je določen v 3. odstavku 421. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih obsojeni P.Š. uveljavlja v svoji zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje.