Jedro

Začetek zastaralnega roka v zvezi z nepremoženjsko škodo praviloma sovpada s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno gledano tako ustali, da je mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Zadošča že, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov. Namreč tudi oškodovanec mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (18.čl. ZOR) in trenutka o tem, kdaj je za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz razlogov, ki niso utemeljeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: - da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 4.150.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.02.1999 do plačila (točka 1 izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna plačevati tožniku mesečno rento po 10.000,00 SIT od 11.02.1999 dalje ter mu povrniti stroške postopka (točka 2 izreka); - tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka prvi toženi stranki v znesku 501.510,00 SIT in drugi toženi stranki v znesku 510.981,00 SIT v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe (točka 3 izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik vložil tožbo za plačilo odškodnine po preteku triletnega zastaralnega roka, zato je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi stališče sodbe, da je bil tožnikov zahtevek zastaran že v trenutku vložitve tožbe. Če trditev v napadeni sodbi drži, potem bi tožnikov zahtevek res bil zastaran na dan vložitve tožbe 11.02.1999. Toda navedena trditev v napadeni sodbi ne drži, kar se ugotovi s pazljivim branjem izvedenskega mnenja in osebnega zaslišanja izvedenca dr. V. V izvedenskem mnenju je pod opisom poškodb za dan 06.12.1995 zapisano, da je bil tožnik tega dne najprej pregledan v dispanzerju za MDPŠ, SŽ Železniški ZD L. in pod diagnozo VTG (tožnikov zastopnik to razume kot vrtoglavica) napoten na pregled v ORL ambulanto istega zdravstvenega doma. V ORL ambulanti je bil pregledan istega dne in je v izvidu otorinolaringologa zapisano sluh 6m v 5m ter naročen na kontrolo čez dva dni. Kaj pomeni ta zapis otorinolaringologa laiku, kot je tožnik, sploh ni jasno. V istem izvedenskem mnenju je nadalje zapisano, da je bil tožnik na kontroli v ORL ambulanti dne 29.02.1996. Otorinolaringolog v tem izvidu sploh ne omenja naglušnosti, ampak postavlja diagnozo VERTIGO-vrtoglavost. Novi pregled pri otorinolaringologu je imel tožnik 07.05.1996 in ker je bilo stanje nespremenjeno, RTG piramid po Stenversu pa je bil b.p., je bil naročen na kontrolni pregled z izvidom APMD, kar je bilo storjeno istega dne in je v tem izvidu akustičnega potenciala možganskega debla zapisano, da sta potencialna časa N1-N3 nekoliko daljša, kot bi pričakovali za bolnikovo starost, torej niti tokrat nič konkretnega ali dokončnega glede naglušnosti. Novi pregled pri otorinolaringologu je imel tožnik dne 28.05.1996. Takrat je zdravnik ugotovil, da je tožnik prehlajen in da ima znake vnetja sluznice nosu in žrela. Torej niti tokrat nič konkretnega in definitivnega o naglušnosti. Šele dne 10.06.1996 je bilo na pregledu ugotovljeno s pregledom ADG: levo kombinirana izguba sluha v govornem območju na nivoju od 25 preko 20 db do 40 db in šele takrat je bila dokončno in zanesljivo postavljena diagnoza. Tožnik je torej šele dne 10.06.1996 izvedel, da je izgubil sluh kot posledico poškodbe. Do te ugotovitve je obstajal le nepotrjen sum, kajti naglušnost je lahko začasna posledica prehlada ali poškodbe ali bolezni. Izvedenec, zaslišan na obravnavi, je vse zgoraj navedeno potrdil. Pojasnil je namreč, da se dogaja, da se anamneza in klinične ugotovitve ujemajo, dogaja pa se, da se anamneza in klinične ugotovitve ne ujemajo. Da se ugotovi pravo stanje stvari, je potreben ciklus diagnostičnih preiskav in ta ciklus je trajal pri tožniku od 06.12.1995 do 10.06.1996. Do dne 10.06.1996 zdravniki niso imeli potrdila svojega suma, da gre pri tožniku za naglušnost. Diagnosticiranje je sestavni del zdravljenja s tem, da se zdravljenje včasih sploh ne more začeti, dokler se ne konča diagnosticiranje, včasih pa zdravljenje in diagnosticiranje potekata vzporedno. Ni ne pravne ne medicinske logike v trditvi napadene sodbe, da je tožnik vedel za svojo naglušnost kot posledico poškodbe že dne 06.12.1995, če iz izvedenih dokazov sledi kot nesporno, da tega dne niti zdravniki specialisti tega niso vedeli. Če bi namreč zdravnikom dne 06.12.1995 bilo vse jasno v zvezi s tožnikovo naglušnostjo, potem ne bi postopek diagnosticiranja trajal do 10.06.1996. Izvedenec je na izrecno vprašanje odgovoril, da nima podatkov, na podlagi katerih bi lahko potrdil, da je stanje tožnikovega zdravljenja bilo dne 10.06.1996 enako stanju dne 06.12.1995. A tudi v primeru, če bi bilo nesporno, da je tožnikovo zdravstveno stanje bilo enako na dan 10.06.1996 kot je bilo na dan 06.12.1995, zahtevek tožnika ne bi bil zastaran na dan vložitve tožbe, saj zastaranje začne teči od dneva, ko je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Tožnik pa je to izvedel šele dne 10.06.1996, saj je šele tega dne bil seznanjen, da je trajno gluh in da je to posledica utrpele poškodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa ni konkretiziral, na nekonkretizirane trditve pa pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati. Preizkus izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih trditev in po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka. Ugotovilo je vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine, česar tožnik s pritožbo ni izpodbil, in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter utemeljeno zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek zaradi zastaranja terjatve.

Subjektivni triletni zastaralni rok iz 1.odst. 376.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru na podlagi določbe 1060.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), začne teči takrat, ko oškodovanec razpolaga z zadostnimi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka in opredeli povzročitelja škode. Začetek zastaralnega roka v zvezi z nepremoženjsko škodo praviloma sovpada s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno gledano tako ustali, da je mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. S tem v zvezi ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano, zadošča že, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Stališče sodne prakse, da je oškodovancu dejanski obseg škode znan najkasneje takrat, ko je zdravljenje končano, temelji na izhodišču, da se s končanim zdravljenjem zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira. Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov. Namreč tudi oškodovanec mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (18.čl. ZOR) in trenutka o tem, kdaj je za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz razlogov, ki niso utemeljeni. Glede na ugovor obeh toženih strank, da je tožnikov odškodninski zahtevek zastaral, so bile za odločitev o sporu pravno pomembne naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: - tožnik je bil poškodovan 12.08.1995; tožba je bila vložena 11.02.1999 (v sodbi je napaka pri zapisu datuma vložitve tožbe, ko se navaja, da je bila vložena 11.12.1998, na zadnji strani obrazložitve sodbe je pravilen datum); - da je toženec za naglušnost prvič izvedel 06.12.1995, dne 10.06.1996 pa je bila samo diagnostično potrjena. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje in zaslišanje izvedenca, kar je tudi pravilno interpretiralo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v času zdravljenja opazil, da slabše sliši na levo uho, kar povzema tudi sodišče prve stopnje, ki ugotavlja, da so se težave s sluhom pojavile že po poškodbi. Izvedenec je povedal, da je bila pri tožniku, ki je tožil zaradi slabšega sluha na levo uho, dne 06.12.1995 prvič ugotovljena naglušnost, ki je bila dne 10.06.1996 le diagnostično potrjena. Pojasnil je, da je šlo za ciklus diagnostičnih preiskav, ki so bolj natančne, da se ugotovi resnično stanje in je bila pri tožniku dne 10.06.1996 naglušnost samo diagnostično potrjena (in ne prvič ugotovljena). Tožnik navaja v pritožbi, da je do tedaj obstajal le nepotrjen sum, kar pomeni, da so bile pri tožniku prisotne težave s sluhom že prej. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da tožniku kot laiku ni bilo jasno, kaj pomeni zapisana diagnoza. Tožnikova pravica je, da zve za diagnozo svoje bolezni in bi lahko povprašal zdravnika specialista ali svojega osebnega zdravnika, ni pa trdil, da morebiti tega ni mogel storiti. Tožnik je torej vedel za tovrstno škodo že 06.12.1995 in je že tedaj razpolagal z zadostnimi podatki za vložitev tožbe, saj ni bilo nobene ovire, da ne bi ob običajni skrbnosti izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočali uveljaviti odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenca ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno oziroma škoda stabilizirana približno tri mesece po poškodbi, torej 12.11.1995 oziroma najkasneje 06.12.1995, ko je bila pri tožniku prvič ugotovljena naglušnost in bi moral vložiti tožbo najkasneje do 06.12.1998. Tožnikova terjatev je zastarana, saj je za vse okoliščine, ki so bile pravno relevantne za ugotovitev vrste in višine škode ter povzročitelja, izvedel več kot tri leta pred 11.02.1999, ko je vložil odškodninsko tožbo. Tako je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP), pri tem pa se ni opredeljevalo do pritožbenih trditev, ki niso relevantne za odločitev.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1.odst. 165.čl. ZPP in 1.odst. 154.čl. ZPP).